V Cerarjevem odstopu, njegovih odzivih in odzivih dela komentariata je bilo mogoče zaznati vprašanje, ki je večje od padca neke vlade. Namreč, kako v Sloveniji razumemo pravno državo. In ne gre za to, kako jo razume nepoučeno ljudstvo, ki pred sodišči kriči o krivosodju. Gre za to, kako jo razume človek z vrha pravne stroke v Sloveniji, katerega odziv verjetno pove nekaj splošnega o dojemanju pravne države v Sloveniji.
Cerarjev odstop ni bil odstop skesanega politika, ki bi povlekel etično potezo in odstopil, ker je sodišče pač našlo nezakonitosti pri njegovem delu. Na tiskovni konferenci in tudi v poznejših pisnih odzivih Cerar ni pokazal samo legitimnega nestrinjanja z odločitvijo vrhovnega sodišča. V odzivih smo lahko opazili nejevoljo, če ne celo jeze.
Nejevoljo, kako je vendar mogoče, da je lahko sodišče Republike Slovenije v sporu med Vlado Republike Slovenije in "nekim" Vilijem Kovačičem odločilo proti "svoji" vladi, proti "koristim" države, proti najpomembnejšemu razvojnemu projektu tega tisočletja in proti "svojemu" predsedniku vlade. Odstop se je zgodil iz protesta nad odločitvijo sodišča, ne iz spoštovanja njegove odločitve.
Pravno državo potrebujemo državljani, ne država
Narekovaji zgoraj so namerni, ker sodišče nima svoje vlade, ne zanimajo ga koristi države in nima svojega predsednika vlade. Kot državljan, ki v socializmu ni pridobil nobene pravne izobrazbe in ki ga nikoli ni učil pravnik, ki bi se izobrazil v socializmu, se morda motim. Živim namreč v prepričanju, da so veje oblasti med seboj ločene.
Da so ločene zato, da se lahko med seboj nadzorujejo. In da če se na sodišču kot stranka v postopku pojavi država, potem je tam tudi država pač samo stranka v postopku. Nič bolj enaka kot kakšna druga stranka v postopku. Morda živim v zablodi, da imamo zakone zato, da šibkejše ščitijo pred močnejšimi. Da ščitijo državljana, ki nima nobenih vzvodov moči – kakšen je npr. g. Vili Kovačič – pred državo, ki ima vojsko, policijo, tožilstvo in blagajno brez dna. Država ne potrebuje zakonov in sodišč, da bi kaj dosegla. Na voljo ima silo in denar. Državljan je tisti, ki potrebuje zakone in sodišča, da je v kolikor toliko enakopravnem položaju.
Ampak kot da prvi pravnik v državi tega nekje globoko v sebi ne razume. Kot da intuitivno verjame v tisto Leninovo, da je država gorjača, da je organ oblasti, ki daje pravno podlago "privilegijem novega razreda".
Pretiravam. Dr. Cerar ni trdorokec Dolančevega tipa. Zdi pa se priden učenec tistega razmišljanja, ki ga najlepše opišejo besede njegovega profesorja, da je "kazensko pravo najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve". Seveda v našem primeru ne gre več za kazensko pravo, ampak za pravo kar tako. In ne gre za obvarovanje obstoječe družbene ureditve, ampak za pomoč prijateljski veji oblasti pri naporih troedine oblasti za premike v "pravo" smer.
Pravica naj bo slepa
Cerar se je zdel šokiran, da se je sodišče obrnilo proti njemu, ki ima vendar vsa potrdila, da je naš, da je na pravi strani, da je eden od teh, ki so se mu do zdaj vrata kar sama od sebe odpirala. Pa ni bilo prav, da je odločitev padla tako hitro, pa ni bilo prav, da sta se sodnik in Kovačič udeležila neke okrogle mize, prvi kot panelist, drugi kot poslušalec. Celo stare sile je privlekel na dan in potem več dni poskušal pojasniti, da ni mislil na globoko državo ali strice iz ozadja, ampak na stare politične stranke, med katerimi je v pogovoru za POP TV na prvem mestu naštel SDS. Ne vem, ali je mogoče Slovencem prodati idejo, da je vrhovno sodišče odločalo pod vplivom stranke SDS.
Je pa precej jasno nekaj drugega. Namreč, da veliko ljudi na levi in na desni sodstvo razume kot orodje oblasti. Desni bodo vsakič posebej povedali, da se je sodstvo pristransko zarotilo proti njim. Levi so šokirani, kadar kakšno sodišče ne potegne z njimi. Gre za dve strani istega kovanca.
In vendar je odločitev vrhovnega sodišča velika zmaga za zaupanje v pravno državo. David je premagal Goljata. Vili Kovačič je premagal predsednika vlade, ki je za povrh še ustavni pravnik ter profesor prava ali celo kolega s sodniki, ki so sodili. Sodišče je bilo za vse to slepo, prav tako kot kip Justice na pročelju parlamenta.
Bilo je slepo za to, kdo je država, kdo je pravna avtoriteta in kdo trmasti politični začetnik. Bilo je slepo za to, kaj je za državo dobro in kaj slabo. Bilo je slepo za nevarnost, da nam bodo železnice napeljali okrog Slovenije, če ne bomo zgradili drugega tira. Bilo je slepo za podatke, da so ljudje že enkrat glasovali.
Prav je, da je bilo slepo. Sodišča imamo za to, da razsojajo v sporih, in morajo biti slepa.
Srebrni rob temnega oblaka
Je pa v celi zgodbi nekaj, na kar je dr. Miro Cerar lahko upravičeno ponosen. Predsednik prav tega sodišča, ki je razsodilo proti Miru Cerarju, ki je Miru Cerarju napisal polemično pismo v odgovor na njegove obtožbe, g. Florjančič, je bil imenovan v času Cerarjeve vlade, vrhovni sodnik pa je postal na Cerarjev predlog, ko je bil slednji še predsednik sodnega sveta. Miro Cerar je predlagal osebo, ki do Mira Cerarja ni pokazala hvaležnosti niti mu ni prirejala postopkov. To mi je všeč. To štejem dr. Cerarju v dobro bolj kot "štiri od petih zdravstvenih reformnih zakonov".
Nekateri boste rekli, da ne vidim te ali one zarote in da stvari idealiziram. Morda jih res. Ampak neodvisno, nepristransko, slepo sodstvo je temelj vsakega uspešnega socialno-tržnega gospodarstva. Zato ne kaže zamuditi nobene priložnosti, da ga idealiziramo in da opazimo, ko naredi kaj prav.
Brez delujočega sodstva – to je sodstvo, ki ima zaupanje ljudi – nam za reševanje sporov ostane samo groba sila. Tega pa si menda ne želimo.
Siol, 29.3.2018.