Pa naj jedo gibanico

Zadnjič je Manca Košir na Odmevih ponosno povedala, da je temeljni dokument Gibanja za trajnostni razvoj papir "Kam po krizi". Malo se mi je povesila čeljust. To je papir, ki ga je konec decembra 2009 objavila Školčeva ekipa v Pahojevem kabinetu. Na kratko bi glavno idejo programa Kam po krizi lahko povzel takole: 

Cilj razvojne vizije so srečni ljudje. Srečni so, če med njimi ni razlik. Naloga države je, da poskrbi, da ni razlik. Da so enaki. In sicer tako, da prerazporeja zaslužek in premoženje, da obilno zaposluje v javnem sektorju, da podržavlja podjetja in zemljo.

Podrobneje sem stvar skritiziral v članku "Naprej v preteklost", konstruktivno alternativo pa predstavlja Vizija 20+20, ki je bila objavljena nekaj mesecev kasneje. Nisem bil edini, ki je bil nad idejami zgrožen. Celo minister Gaspari je jadrno sestavil konkurenčno ekipo, ki je napisala alternativni papir. Zaradi teh konceptualnih razlik celo znotraj vlade, se le ta ni upala lotiti prenavljanja Strategije razvoja Slovenije.

Pojasnilo

V 18. stoletju sta bili dve revoluciji, ki sta spremenili svet, francoska in ameriška. Vzorcu francoske je stoletje kasneje sledila pariška komuna, pa sovjetska in druge komunistične revolucije. Vzorcu ameriške so sledile vse druge demokratične revolucije. Francoska in ameriška revolucija sta izhajali iz prepričanja, da se vsi ljudje rodijo enaki. Francoska in ameriška revolucija sta poudarjali svobodo, enakost in bratstvo. Razlika med njima je v tem, da je francoska postavila na prvo mesto enakost, ameriška pa svobodo. Ta drobna razlika je imela strašne posledice.

Za zgodovinsko tradicijo francoske revolucije je dolga, lepljiva, krvava sled. Za tradicijo ameriške je tudi dolga, lepljiva sled.

V glavnem od coca cole.