Partizani na južni meji

Na vrhuncu begunsko-migrantsko-teroristične krize je Janez Janša objavil članek z naslovom »Konec Evrope«. Gre za eno boljših analiz, kar smo jih lahko pri nas prebrali. A zaključil je ostro:

“In kaj, če bo vlada še naprej cincala in preučevala ter služila zgolj kot transportni servis nezakonitega imigrantskega vala? V tem primeru se bomo morali državljani za zaščito meja naše države, spoštovanje zakonitega reda in v obrambo svobodne Evrope brez notranjih pregrad in vladavine strahu organizirati sami.”

In se je vsulo, kot da bi ljudje resnično verjeli, da so v Depali vasi komaj preprečili, da ni poslal tankov, da obkolijo Murglje (sic!). Če bi na »nevarnost« opozarjali samo mladinci, ki itak v vsem vidijo grosupeljsko zaroto, bi še šlo. Ampak kritiki so se pridružili tudi komentatorji, ki jim ne moremo očitati pomanjkanje distance ali zdrave pameti. Crnkovič je npr. napisal:

»ISIS destabilizira Evropo z bombami in kroglami, @JJansaSDS pa SLO s takimi izjavami. Jaz pa zaupam SV (Slovenski vojski –op.p.) in Policiji«.

Mnenj, kako je skrb za red in mir treba prepustiti vojski in policiji, je bilo še veliko. Prav prikladno za nadaljevanje tele kolumne so prihajali z leve. In prav vsegliharsko me nič ne moti, če se tudi z levimi kdaj strinjam. Ne bo pa tole strinjanje vsem všeč.

1941

Zamislimo si, da bi spomladi leta 1941 komunisti v Slovencu objavili nekaj takega: »V primeru, da redna jugoslovanska vojska ne bo opravila svoje dolžnosti, se bomo morali državljani za zaščito naše države in v obrambo svobodne Evrope organizirati sami.« S strani takratnih mnenjskih voditeljev bi padlo po njih, češ, imamo legalno vlado, ki je, tako kot Poljska vlada, v Londonu, imamo Kraljevo vojsko v domovini, naloga le te je odpor proti okupatorju, vi s svojo politično agendo ostanite kar lepo doma in ne zlorabljajte krize za prevzemanje oblasti. Ali, z besedami Marka Crnkoviča Edvardu Kardelju:

»Politik mora biti legalist. Vedno državotvoren, nikoli subverziven. Tudi v opoziciji. Tudi, ko je kritičen. Zlasti danes«.

Si predstavljam, da so slovenski politiki nekaj takega namignili komunistom leta 1941, a ni zaleglo.
Kot še marsikaj, tudi slovenski odnos do islamskega terorizma trpi zaradi »partizanov in domobrancev«. Trpi zato, ker mora biti tudi ta današnji odnos v službi zmanjševanja oz. opravičevanja včerajšnjih zločinov. Ker je misel, da naj bi bil politik »vedno državotvoren, nikoli subverziven« hvalevredna izjema in ne pravilo v našem javnem prostoru. Morda velja za sedanjost tukaj, ne velja pa za preteklost in ne velja za ne-tukaj.

Borec za svobodo ali terorist

Rajnka socialistična federativna republika Jugoslavija je zagovarjala in logistično podpirala številne borce za svobodo oz. teroriste. Nek površen pregovor pravi, da kar je za enega borec za svobodo, je za drugega terorist. Površen pregovor. Je namreč razlika, ali nekdo napada sovražno vojsko in policijo (npr. izrealsko) ali pa napada naključne civiliste na (izraelski) ulici. Prvo je napad na okupatorja, drugo je ustrahovanje (teroriziranje) civilistov. Da bi revolucija 1941-1945 izpadla svetlejša, smo še naprej priča latentnemu odobravanju, zagovarjanju, relativizaciji ali vsaj razumevanju terorizma.

Relativizacija se bo pojavila v komentarjih tule spodaj. Našel se bo nekdo, ki bo rekel, da je največji terorist npr. Coca Cola, saj sili svet v potrošništvo, uničuje planet, jetra in kaj vem kaj še. Relativizacija je, da so tisti kmetje v Oregonu teroristi, čeprav so zgolj zasedli nek javni prostor in ne ustrahujejo Oregona. Nobena novoletna zabava na prostem zaradi njih v Oregonu ni odpadla. Ni vsak oborožen človek terorist. Kot tudi ni terorist vsak vojak ali vsak borec za svobodo.

Razumevanje za terorizem se pokaže v razmišljanju, da menda evropski muslimani v svojih četrtih ne živijo tako dobro, kot njihovi vrstniki iz belskih elitnih naseljih in zato je razumljivo, da se upirajo. Najbolj je to razumljivo tistim, ki razumejo, da tudi ključavničar Broz, učitelj Kardelj, falirani kemik Kidrič, tesar Maček, vsi ti niso imeli pravih možnosti za vključitev v družbo in so skupaj s podobnimi depriviligiranimi posamezniki iz težkih socialnih razmer sprožili boj, rezultat katerega so bili v prvem letu skoraj samo slovenski rojaki. Da ne prištejemo tistih, ki so jih pobili Italijani ali prepustili lakoti in boleznim na Rabu ali Gonarsu.

In potem je poleti in jeseni 1942 ponovno nastopila situacija, ko so se morali državljani za »spoštovanje zakonitega reda« in v obrambo pred »vladavino strahu organizirati sami«. In je bilo spet narobe, ker so se organizirali v vaške straže. Revolucionarji so jim dali ime bela garda. Po belih uniformah uradne ruske carske vojske.

In kaj sta poanti?

Prvič, da je za poenostavljeno razumevanje stvari sitno, da je treba dati prav Janši in komunistom v paketu. Glede na geometrijo političnega parketa to nekako ne gre. Ali pa si priznati, da stvari niso tako enostavne, kot se kažejo na prvi pogled.

In drugič, da če se morajo ali hočejo državljani samoorganizirati za nasilne aktivnosti, iz tega redko nastane kaj dobrega. Monopol nad nasiljem mora imeti država in biti pri tem strogo omejena in nadzorovana. Če jo je Janša s citiranim stavkom skušal motivirati, to razumem. Če bi zbiral partizane pač ne.

Najprej objavljeno v Časniku 6.1.2016.