Po sledi rdečega slanika

Namesto, da bi se mediji in javnost ukvarjali z velikimi in pomembnimi vprašanji, se ukvarjamo z dimljenimi slaniki.

Preden so iznašli golf in tenis, je bil šport plemstva in premožne angleške elite lov na divjad. Lovci niso pešačili, ampak so bili na konjih. Pomagali so si s psi. Ni bil vsak pes dober. Preskušali so jih, pse, z rdečimi dimljenimi slaniki.

Slanik (ali sled) je cenena riba severnih morij. Konzervirali ga tako, da so ga solili ali dimili. Po dolgem dimljenju je riba dobila rdečkasto barvo, njen vonj pa je bil tako oster, da je z lahkoto zavajal lovske pse. Lovci so rdečega slanika nekaj časa vlekli po poti, kjer je tekla tudi divjad, potem pa zavili v drugo smer. Tako so preverili, ali bodo psi kljub ostremu in vabljivemu vonju slanika mogli slediti glavnemu plenu - divjadi. Pes, ki je podlegel skušnjavi in zavil s poti za rdečim slanikom, je pokazal, da za pravi lov še ni uporaben.

Red herring

Z leti je ta preprosta tehnika urjenja psov postala slikovit izraz za taktiko preusmerjanja pozornosti stran od bistva. Tako, kot je rdeči slanik zavajal lovske pse s poti, tako tudi v pogovore ali razprave podtaknejo rdeči slanik, da bi speljal debato stran od glavnega vprašanja.

Namesto da bi se soočili z resničnim problemom, namesto, da bi sledili trofejnemu srnjaku, javnost zavede močan vonj dimljene ribe, nepomembne in obrobne teme, ki pritegne pozornost, medtem ko prava sled, resnica, izginja v megli. Ali še huje, ni spoznana kot problem in se skozi debato o postranski temi celo legitimira.

In se izkaže, da veliko novinarjev ni sposobno slediti glavni zgodbi, ampak gredo za rdečim slanikom. Tisti bolj depolitizirani pa si rdeče slanike še sami izmišljajo in jih mečejo kolegom na pot.

Eksemplarji

V zadnjem tednu imamo kar nekaj takih primerov.

• Rdeči slanik je, kje, kdaj in kako, v dvojini ali množini, sta se Golob in Bobnarjeva usklajevala glede čiščenja janšistov. Kapitalec pa je čiščenje. Da se pripadnike demokratične parlamentarne stranke, članice sredinske Evropske ljudske stranke, lahko čisti kot Jude ali mrčes, je v javnosti sprejeto kot nekaj najbolj normalnega.

• Rdeči slanik so dodatki za povečan obseg dela, med dopusti, v znesku 150€, na Ministrstvu za solidarno prihodnost (traženje ruda i gubljenje vremena). Kapitalec je obstoj tega ministrstva in njegovih 150.000.000€ proračuna.

• Rdeči slanik je, da gre farma Ihan v tuje roke. Kapitalec je, da v Sloveniji nimamo kapitalizma in zato ne kapitala, ki, ne samo, da bi kupoval v Sloveniji, ampak bi, ko bi doma zmanjkalo, kupoval v tujini. V kapitalizmu kapital imajo in kupujejo tudi v Sloveniji.

• Rdeči slanik je, ali je referendum o NEK usklajen z neko resolucijo ali ni. Kapitalec pa je, ali bi, če bi se izkazalo, da je tako pametno, ljudje pristali na jedrsko elektrarno. Ljudi ne sprašujemo, ali se JEK2 splača, ker tega ne vedo. Sprašujemo jih, ali se jedrske energije bojijo ali ne. To pa vedo.

• Rdeči slanik je, ali kaj glede splava piše v ustavi. Kapitalec je, da javna RTV, ki jo vsi prisilno financiramo, ne izpolnjuje nalog iz zakona o RTV, češ da mora biti pluralna. Kapitalen kriminal je, ne da cenzurirajo povedanega, ampak celo na zalogo preprečijo, da bi človek sploh povedal, kar bi oni potem cenzurirali.

Skratka

Ker imamo pse čuvaje medijskega prostora, ki se v najboljšem primeru podijo za rdečimi slaniki, v najslabšem pa zganjajo provladno propagando, je, kot je. In se tudi ne bo nič spremenilo.

To je bila tudi rdeča nit mojega včerajšnjega pogovora z Vido Petrovčič za Domovino.