Ob pogovoru Tomaža in Anice, ki v bistvu ponavljata zapis izpred nekaj dni na istem podcastu, sem se zabaval. Pa ne zaradi vsebine, ki je resna in tehtna, o čemer pričajo komentarji, zapisani vse do danes. Danes sem zapisal zato, ker sem pač danes na podcast poslal še en svoj komentar. Upam, da se bo odzval še kdo, saj si prispevek Ž. T. to zasluži. Zabaval sem se zaradi tega, ker sta oba govorca (lika iz knjige Pika Nogavička?!) zelo očitno ustvarjena s pomočjo AI. In kaj je bilo v tej likovno govorni različici zabavnega? To, da se jasno kaže omejena ustvarjalna sposobnost AI. O tem pričajo že napačne naglasitve besed. (enciklika, da omenim samo eno) Sicer pa je vizualni del na moč podoben podobam pop arta, kakor se je v ZDA razvil v 60. letih prejšnjega stoletja. Menim, da to ni naključje. Naj bo tako ali drugače, tule pripenjam še beedilo, ki sem ga sicer poslal že na tekstovni del: Razmišljam o nekem odstavku iz komentarja Ž. T. o papeževi encikliki. Takole se glasi: Zdaj umetna inteligenca spodkopava še eno predstavo: da je človek najinteligentnejše bitje v stvarstvu. Vsakič se je del establishmenta najprej branil, češ Kopernik, Darwin, Freud, Gagarin se motijo. Tudi enciklika gre v to smer. Drugi pa so rekli, pa kaj! To ni bistveno. Pogrešam, kaj po mnenju Cerkve sploh ostane od človekove enkratnosti. Nekako v smislu, da Sveto pismo človeka postavlja na vrh stvarstva in v središče sveta, ne, ker je najmočnejši ali najpametnejši, ampak zato, ker je v njem nekaj Božjega. Tega v Nvidiinih procesorjih nikoli ne bo. To bi bila tema, vredna papeške enciklike. Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.
K pisanju me je spodbudil stavek, da AI spodkopava našo predstavo o človeku kot najinteligentnejšem bitju v stvarstvu. Zakaj? Ker si je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je inteligenca in morda, ali je ena sama, ali jih je več vrst? Ena od opredelitev bi lahko bila: Inteligenca je zmožnost razumevanja, učenja, prilagajanja in uporaba znanja ter izkušenj za reševanje in sprejemanje odločitev ter ustvarjanje novega. To vključuje sposobnost logičnega mišljenja, abstraktnega razmišljanja, učenja iz okolja, socialne interakcije in kreativnosti. Inteligenca torej ni enotna in se lahko kaže na različne načine, od praktične (reševanje vsakdanjih problemov) do teoretične, na primer matematično ali filozofsko razmišljanje. V širšem smislu lahko inteligenco razumemo tudi kot sposobnost sistema (človeka, živali ali celo stroja), da se prilagaja novim situacijam, uporablja prejšnje izkušnje za napovedovanje prihodnjih dogodkov in razvija strategije za dosego ciljev. Tako o tem AI. Mene takšna opredelitev ne zadovolji. Osredotočil bi se na besedo kreativnost, torej ustvarjalnost. Za primer bom vzel umetnost, v tem primeru literaturo. Neki slovenski pesnik je na vprašanje, zakaj več ne piše pesmi, odgovoril: »Božja iskrica me je zapustila!« In tu sem zdaj pri bistvu, s čimer se vračam na citirani odlomek, in sicer tisti del, ki pravi: »Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.« S tem se zelo strinjam, ta stavek pa mi v spomin prikliče neki znani izrek strukturalista C. L. Straussa: »Sekira še ni rodila sekire!« Njegovo misel razumem tako, da ustvarjalnost ni le mehanično ponavljanje preteklega, temveč nekaj, kar presega obstoječe znanje in tehnike. To torej nakazuje, da je pravi ustvarjalni trenutek pogosto nerazumljiv, nepredvidljiv in se ga ne da zadovoljivo razložiti. Morda sem se tem razmišljanjem odmaknil od osrednje teme članka Ž. T., ki se nanaša na problem AI in človeškosti, vendar se s tem nisem odmaknil od svojega prepričanja, da je človek nekaj več kot homo sapiens, zaljubljen v svojo pamet. Pa še na nekoga sem se spomnil ob tem, na slovitega astrofizika Georgesa Lemaîtra, enega od očetov teorije velikega poka. Bistveno je prispeval k razumevanju te razlage nastanka vesolja, kljub temu, da je trdno verjel v Boga. Tudi to se da razložiti, a je tema za neko drugo priložnost.
Hvala za komentar, se strinjam z napisanim ... navezala bi se na pojem ustvarjalnost. Kje lahko to bolje prikažemo kot v naših preteklih izkušnjah?
V prejšnjem mandatu smo imeli predsednika vlade, ki mu ne moremo oporekati inteligence !? Z nekim mojim sorodnikom sem se celo sporekla, ko je trdil, da če ne drugega, moramo omenjenemu predsedniku podelit lastnost izjemno inteligentne osebe. Trdila sem, da to ni inteligenca, ker se napaja iz laži, zlorab in manipulacij. Lahko sicer temu rečemo tudi inteligenca, a sem prepričana, da ta nikakor ne prispeva k skupnemu dobremu ... obstaja torej še neka druga inteligenca, kje se ta napaja ?
Ob pogovoru Tomaža in Anice, ki v bistvu ponavljata zapis izpred nekaj dni na istem podcastu, sem se zabaval. Pa ne zaradi vsebine, ki je resna in tehtna, o čemer pričajo komentarji, zapisani vse do danes. Danes sem zapisal zato, ker sem pač danes na podcast poslal še en svoj komentar. Upam, da se bo odzval še kdo, saj si prispevek Ž. T. to zasluži. Zabaval sem se zaradi tega, ker sta oba govorca (lika iz knjige Pika Nogavička?!) zelo očitno ustvarjena s pomočjo AI. In kaj je bilo v tej likovno govorni različici zabavnega? To, da se jasno kaže omejena ustvarjalna sposobnost AI. O tem pričajo že napačne naglasitve besed. (enciklika, da omenim samo eno) Sicer pa je vizualni del na moč podoben podobam pop arta, kakor se je v ZDA razvil v 60. letih prejšnjega stoletja. Menim, da to ni naključje. Naj bo tako ali drugače, tule pripenjam še beedilo, ki sem ga sicer poslal že na tekstovni del: Razmišljam o nekem odstavku iz komentarja Ž. T. o papeževi encikliki. Takole se glasi: Zdaj umetna inteligenca spodkopava še eno predstavo: da je človek najinteligentnejše bitje v stvarstvu. Vsakič se je del establishmenta najprej branil, češ Kopernik, Darwin, Freud, Gagarin se motijo. Tudi enciklika gre v to smer. Drugi pa so rekli, pa kaj! To ni bistveno. Pogrešam, kaj po mnenju Cerkve sploh ostane od človekove enkratnosti. Nekako v smislu, da Sveto pismo človeka postavlja na vrh stvarstva in v središče sveta, ne, ker je najmočnejši ali najpametnejši, ampak zato, ker je v njem nekaj Božjega. Tega v Nvidiinih procesorjih nikoli ne bo. To bi bila tema, vredna papeške enciklike. Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.
K pisanju me je spodbudil stavek, da AI spodkopava našo predstavo o človeku kot najinteligentnejšem bitju v stvarstvu. Zakaj? Ker si je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je inteligenca in morda, ali je ena sama, ali jih je več vrst? Ena od opredelitev bi lahko bila: Inteligenca je zmožnost razumevanja, učenja, prilagajanja in uporaba znanja ter izkušenj za reševanje in sprejemanje odločitev ter ustvarjanje novega. To vključuje sposobnost logičnega mišljenja, abstraktnega razmišljanja, učenja iz okolja, socialne interakcije in kreativnosti. Inteligenca torej ni enotna in se lahko kaže na različne načine, od praktične (reševanje vsakdanjih problemov) do teoretične, na primer matematično ali filozofsko razmišljanje. V širšem smislu lahko inteligenco razumemo tudi kot sposobnost sistema (človeka, živali ali celo stroja), da se prilagaja novim situacijam, uporablja prejšnje izkušnje za napovedovanje prihodnjih dogodkov in razvija strategije za dosego ciljev. Tako o tem AI. Mene takšna opredelitev ne zadovolji. Osredotočil bi se na besedo kreativnost, torej ustvarjalnost. Za primer bom vzel umetnost, v tem primeru literaturo. Neki slovenski pesnik je na vprašanje, zakaj več ne piše pesmi, odgovoril: »Božja iskrica me je zapustila!« In tu sem zdaj pri bistvu, s čimer se vračam na citirani odlomek, in sicer tisti del, ki pravi: »Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.« S tem se zelo strinjam, ta stavek pa mi v spomin prikliče neki znani izrek strukturalista C. L. Straussa: »Sekira še ni rodila sekire!« Njegovo misel razumem tako, da ustvarjalnost ni le mehanično ponavljanje preteklega, temveč nekaj, kar presega obstoječe znanje in tehnike. To torej nakazuje, da je pravi ustvarjalni trenutek pogosto nerazumljiv, nepredvidljiv in se ga ne da zadovoljivo razložiti. Morda sem se tem razmišljanjem odmaknil od osrednje teme članka Ž. T., ki se nanaša na problem AI in človeškosti, vendar se s tem nisem odmaknil od svojega prepričanja, da je človek nekaj več kot homo sapiens, zaljubljen v svojo pamet. Pa še na nekoga sem se spomnil ob tem, na slovitega astrofizika Georgesa Lemaîtra, enega od očetov teorije velikega poka. Bistveno je prispeval k razumevanju te razlage nastanka vesolja, kljub temu, da je trdno verjel v Boga. Tudi to se da razložiti, a je tema za neko drugo priložnost.
Hvala za komentar, se strinjam z napisanim ... navezala bi se na pojem ustvarjalnost. Kje lahko to bolje prikažemo kot v naših preteklih izkušnjah?
V prejšnjem mandatu smo imeli predsednika vlade, ki mu ne moremo oporekati inteligence !? Z nekim mojim sorodnikom sem se celo sporekla, ko je trdil, da če ne drugega, moramo omenjenemu predsedniku podelit lastnost izjemno inteligentne osebe. Trdila sem, da to ni inteligenca, ker se napaja iz laži, zlorab in manipulacij. Lahko sicer temu rečemo tudi inteligenca, a sem prepričana, da ta nikakor ne prispeva k skupnemu dobremu ... obstaja torej še neka druga inteligenca, kje se ta napaja ?