Pogovoriti bi se morali o ogrožanju demokracije
Najprej objavljeno siol.net.
Najstrožje obsojam ustanovitev Šiškove paravojske. Najstrožje. Še strožje, kot je to storila neka koalicijska stranka, ki je izjavila, da to najstrožje obsoja. Zdaj je najstrožja moja obsodba.
Z najstrožjo obsodbo sem si menda izgovoril pravico, da na rob zadeve kaj povem. Brez tega ne gre, ker sicer bi mi očitali, kako morem, že nekaj, ne da bi obsodil spodkopavanje ustavne ureditve naše demokratične države. Sicer je za obsojanje Twitter, za všečkanje Instagram, Facebook je pa nekje vmes.
Ampak pojdimo k stvari. Pogovoriti bi se namreč morali o ogroženosti naše demokracije. Najstrožje in še strožje obsodbe so povezane s tem, da ima v demokraciji monopol nad nasiljem država. In Šiškovi zelenohlačniki so grožnja temu monopolu in s tem naši demokraciji. Ampak ali je res to res vse, kar ogroža našo demokracijo?
Kaj pa dejstvo …
Kaj pa dejstvo, da polovica volivcev sploh ni šla na volitve? Da se jim ne zdi pomembno. Da nimajo občutka, da njihov glas šteje. Da se jim zdi precej vseeno, ali volijo po levi, po desni ali po sredini, razlike tako ali tako ne bodo velike. Kako bodo zdaj oni zaupali oblasti, ki ima monopol na nasilje in pravico, da z davki ljudem pleni zaslužke? So člani Štajerske varde bili na volitvah ali se jim zdi, da več opravijo, če gredo v gozd in fotografije objavijo na Facebooku?
Kaj pa dejstvo, da na zadnjih štirih volitvah zmagujejo novinci oziroma se v vlado pririnejo stranke, o katerih še nekaj mesecev pred volitvami nismo ničesar slišali? »Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si volitve …« V kaj ti ljudje verjamejo? Kaj so do zdaj političnega naredili? Kako pa to, da se iz nič zavihtijo na oblast?
Kaj pa dejstvo, da so stranke, ki so sestavljale prejšnjo vlado, prepolovile svoj rezultat, pa bodo spet vladale? Lahko zamerimo ljudem, da ne hodijo na volitve, če tako dramatična sprememba volje nima nobenega vpliva?
Kaj pa dejstvo, da se z relativno zmagovalko volitev – stranko SDS – sploh ni bilo dovoljeno pogovarjati o volilni koaliciji? A četrtina volilnega telesa ne zasluži, da se pogaja o vladi? Janša in Kučan se prepirata o tem, čigava taktika je »najprej diskreditacija, potem likvidacija«. Ampak kar se dogaja zdaj, je samo blaga oblika taktike »najprej patologizacija, potem izobčenje«.
Kaj pa dejstvo, da je ustavno sodišče v zvezi s financiranjem javnih šolskih programov, ki jih izvajajo zasebni izvajalci, nekaj odločilo in naložilo parlamentu, da nekaj ukrene? Pa se je cel mandat trudil, da bi nekako »nadmudril« tisto odločitev. Ker da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in oni so predstavniki tega ljudstva. Zakaj bi ljudje parlament in vlado jemali resno, če parlament in vlada drugih institucij ne jemljeta resno?
Kaj pa dejstvo, da jedro koalicije najprej izpogaja koalicijsko pogodbo z Novo Slovenijo, ki je sredinska, z evropskim razumevanjem socialno-tržnega gospodarstva? In potem ista peterica izpogaja diametralno nasprotno pogodbo s skrajno levičarsko stranko. In nikomur nič. Kot da bi bilo povsem vseeno, kaj piše.
Kaj pa dejstvo, da ena od koalicijskih strank, ki ni vladna, napada človekovo pravico do zasebne lastnine? Druga, ki je vladna, pa bi s spletno policijo napadala človekovo pravico do svobode govora? Sicer se imata obe za veliki zagovornici človekovih pravic in sta v ustavo vpisali pravico do vode.
Kaj pa dejstvo, da menda koalicijske pogodbe ni treba jemati tako resno? Ko so namreč podjetniki prebrali, kaj v levičarski pogodbi piše in je nekomu počil film in je naredil nekaj kravala, so člani koalicije pohiteli z izjavo, da vsega ni treba razumeti dobesedno. Da je to samo koalicijska pogodba. Da vlade vsaj še 14 dni ne bo, potem bomo pa videli. O čem potem glasujejo poslanci v parlamentu? Česa se lahko nadejamo državljani? Lahko podobno zlahka jemljejo predvolilne obljube?
Kaj pa dejstvo, da stranko, ki podpira vlado, štejejo za opozicijsko stranko? Ker noče imeti ministrov v vladi. Koalicijsko pogodbo sestavi kot koalicija, glasuje kot koalicija, o tem, da je opozicija, glasuje kot koalicija in glasuje, da je opozicija. In potem mnenjski voditelji še zapišejo, da je to politološko zelo inovativno. Namreč manjšinska vlada, ki ima podpisano pogodbo za večino vseh glasov.
Kaj pa dejstvo, da kandidata za ministra parlamentarni odbor kljub katastrofalnemu zaslišanju potrdi? Poslanci ubogljivo dvignejo roke. So bili drugi kandidati kaj boljši ali so pač ubogljivo dvignili roke tudi takrat? In potem predsednik vlade pravi, da ga bo zamenjal. Po tem, ko je v parlamentu dobil podporo. In po tem, ko so politološko izobraženi razlagali, da bo pa zdaj, ko je vlada manjšinska, parlament res opravljal vlogo najvišjega demokratičnega telesa in ne bo samo dvigoval rok po navodilih vlade.
Kaj pa dejstvo, da so menda neodvisni mediji to blamažo, najprej mandatarja, ki je nesposobneža predlagal, potem koalicije, ki ga je potrdila, in potem spet mandatarja, ki je povozil odločitev najvišjega demokratičnega telesa v državi, prikazali kot velik uspeh? Tokrat ni bilo samo politološko zanimivo, ampak smo brali, da na krmilo države dobivamo človeka, ki je rojen za predsednika vlade.
In seveda je to samo ena iz dolge vrste potvorb, ki seveda niso lažne novice, s katerimi mediji državljanom natikajo zelena očala, da bi lažje jedli oblance. Povedano bolj politološko, to je samo en primer medijske konstrukcije realnosti.
Skratka
Skratka, so stvari, ki bi nas v zvezi z našo demokracijo morale precej bolj skrbeti kot zelenohlačniki s Pohorja. In ne, niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije. Te institucije se prepogosto ne obnašajo dovolj resno.
Siol, 9.9.2018.