Bil sem med tistimi, ki so v zvezi s koronavirusom širili opozorila, paniko, če hočete, že od začetka februarja. Kljub temu se mi zdi, da se ne zavedam vse teže tega problema. Včasih ga začutim. Kot težak črn oblak. Ni nekje na obzorju. Ni oddaljenega grmenja. Nič se ne bliža. Preprosto je. Nekje nad mano, malo proti jugozahodu. Grozi, da bo se bo spustil do in nas zadušil.
In potem v dnevni rutini pozabim. Elektrika je. Voda teče. Televizija ima program. Raziskovalno delo in predavanja nekako potekajo. Zdi se, da bo do večera še vse OK. Jutri morda tudi. In v četrtek.
Običajne nevihte so enostavne. Vidiš blisk, šteješ sekunde, zagrmi, deliš sekunde s tri in dobiš koliko kilometrov je črni oblak oddaljena. In prihaja bližje in bližje, predvidljivo. V poplavi voda narašča enakomerno. Vsako uro 20cm. Tudi strašen tsunami si vzame čas. Vlak, ki se nam na železniškem prehodu bliža, je za vsako sekundo petnajst metrov bližje. Celo puščica ali granata leti proti nam s konstantno hitrostjo. Staramo se in vsako leto naredimo enako velik korak k smrti.
Dnevno smo obkroženi z linearnimi pojavi. V enakem času se nevarnost enako poveča. To nam gre dobro. Nekaj malega smo izpostavljeni tudi pojavom, kjer stvari tečejo v kvadratni dinamiki. Drevo pada na tla s pospeškom, snežni plaz se bliža vedno hitreje, vročina ognja je 4x večja, če mu pridemo 2x bližje, deska čez jarek se bo zlomila 4x prej, če bo 2x daljša. To nam gre nekaj slabše, ampak z nekaj previdnosti tudi to obvladamo.
Epidemija, v kateri smo, je povsem drugačna. Povsem, povsem drugačna. Število obolelih narašča eksponentno. Vsakih nekaj dni se podvoji. V Italiji npr. se je pred uvedbo popolne karantene število primerov podvajalo vsake tri dni. To pomeni, da je bilo zadnje tri dni toliko novih primerov kot je bilo do takrat vseh primerov skupaj. Še enkrat: v zadnjih treh dneh toliko, kot prej vseh skupaj. Če bi šla zadeva v tem tempu naprej, bi bilo tri dni pred koncem še polovica vse ljudi zdravih. Šest dni pred koncem bi bila okužena samo četrtina Italije. Devet dni pred koncem bi bilo okuženih nekaj več kot 12% ljudi. Ne, epidemija se ne širi s hitrostjo požara, tudi se ne širi kot požar, širi se kot jedrska eksplozija!
To je ljudem težko razumeti. V znanosti je ta nesposobnost znana kot »zabloda eksponentne rasti« (exponential growth fallacy). Ekonomisti so jo preučevali, ko so študirali, kako si ljudje izposojajo denar, ki ga morajo potem z obrestmi vračati. Tudi če kdo eksponentne pojave teoretično razume, jih ne sprejema intuitivno. In se po njih ne ravna. Nekje iz naše evolucijske preteklosti nam je v genih sicer ostal strah pred koncem sveta, pred jezdeci apokalipse. Ampak nam pravijo, da ta ne pritiče civiliziranim ljudem. Napaka. Velikanska napaka.
Težki časi prihajajo. Še dva tedna se ne bo prav nič poznalo, da je Janševa vlada ustavila vse dogajanje v državi. Vsaj dva tedna traja od okužbe do hujših znakov bolezni. Še dva tedna bodo stvari vsakih nekaj dni še enkrat slabše, ko so bile. Še enkrat več okuženih, še enkrat več bolnih, še enkrat več hudo bolnih, še enkrat več mrtvih. Tudi če ste se zdajle vsi odpovedali čisto vsem stikom z drugimi. Če se ne boste dotaknili nobene kljuke, ki se jo je dotaknil nekdo drug, ne boste pritisnili gumba dvigala, ki ga je pritisnil nekdo drug, ne boste potipali pomaranče, ki jo je pred vami potipal nekdo drug; če ne boste niti enkrat vdahnili zraka, ki ga je izdahnil nekdo drug. Potem se bodo počasi začele stvari podvajati na več kot tri dni. Če ste bili res samo doma.
Stvari bodo šle na slabše zdravstveno, ekonomsko in povsem človeško. Smrt bo blizu. Zdravnikov ne bo za vse. Ne bo mogoče kupiti najlonk (kot se je pritoževala znana tviterašica). In še česa. Ljudje se bodo počutili nemočne. Nemočne, da ustavijo bolezen, nemočne, da poskrbijo za bližnje, nemočne da kaj naredijo. Nemoč rodi jezo. Kdor ne bo našel tolažbe v Bogu, ali vsaj krivil Boga za situacijo, bo krivil ljudi. Jezen bo. Že na nekoga. Ko je jeze dovolj, je vse mogoče.
Ampak ni res, da ničesar ne moremo. Lahko se izoliramo. Lahko štejemo, koliko dni se že nismo nikomur približali na manj kot tri metre. Lahko štejemo, kolikokrat smo se z roko dotaknili obraza.
Lahko pa naredimo še nekaj čisto drugačnega. Lahko smo prijaznejši do drugih. Posebej prijazno pozdravimo ali se nasmehnemo osebi, ki smo se ji na cesti sicer ognili v velikem loku. Ustavimo osebi, ki čaka na prehodu za pešce, samo zato, da ji prijazno pomahamo, da gre lahko čez. Gremo starejšemu sosedu ali sosedi v trgovino ali lekarno. Gremo peš po stopnicah v bloku, da bi bili v liftu lahko starejši sami. Ne iščemo prepira na družabnih omrežjih, morda pa sogovornik ima kaj pametnega povedati. Ne bleknemo čisto vsega, kar je morda res, pa nič ne prispeva ne k samoizolaciji, ne k sožitju med ljudmi. Blekniti je meni uspelo v soboto, ko sem tvitnil, da imamo zdaj večje prioritete kot so samozaposleni. Zakaj komurkoli povzročati dodatno zaskrbljenost? Obžalujem.
Za vsako prijaznost, ki jo doživimo od drugih, odgovorimo tako, da smo prijazni do dveh drugih ljudi. Ta dva bosta prijazna do štirih. Ti štirje do osmih. Naj se prijaznost, sočutje, skrb širijo hitreje kot virus. Naj se med nami namesto virusa eksponentno širi človeškost.
Poseben čas je. Za tak čas so napisane Knjige. Ki to učijo.
Najprej objavljeno v Časniku 17. marca 2020.