Prav mu je, Crnkoviču, kaj pa piše ...

... hitreje kot misli.

Takrat, ko je to o sebi nekje napisal, sem pomislil, da se to pri pisanju večkrat tudi opazi. Pisati hitreje kot misliti pa lahko pomeni tudi to, da se na papir prenese občutke še preden jih razum pospravi v škatlice reda in okvirje tistega, kar je pametno.

To je sicer izjemno dragoceno, ni pa oportuno. Danes med kosilom namreč listam Dnevnik in berem:

Od šestih kandidatov za izbiro generalnega direktorja direktorata za medije jih je do danes ostalo le pet. Kot smo izvedeli, je ministrica za kulturo Majda Širca za direktorja v minulih dneh že izbrala publicista Marka Crnkoviča, vendar je svojo odločitev kasneje preklicala. 'Povedala mi je, da mojemu imenovanju nasprotujeta civilna družba in strokovna javnost,' nam je včeraj povedal Crnkovič.

in še:

Neuradno pa smo izvedeli, da je med medijskimi strokovnjaki in enim od politikov zakrožilo mnenje, da Crnkoviča "bremeni" nekaj spornih osebnih stališč, ki jih je v zadnjih dveh letih izrazil v svojih zapisih.

Prav mu je, kaj pa piše in bloga. Lepo bi bil tiho, ali pa vsaj vedno in v vsakem trenutku politično korekten, pa teh težav ne bi imel.

Tako, da vsi vi, ki pišete bloge, kolumne, zadevate žebljico na glavico na Twitterju, zganjate socialni notworking(sic!) na facebooku, zabavljate po gostilnah ali pa pišete pisma, previdno! To se vse beleži. Ne na udbi, na googlovih diskih.

Ko boste iskali službo lahko vsako besedo uporabijo proti vam. V naši deželi pa sploh cenimo ljudi, ki jim moja stara mama rekla "pokrita rihta". Pride od nikoder, nihče ga ne pozna, o nobeni stvari nima mnenja, samo lepo se smeje in rožice sadi. Taki pri nas daleč pridejo.

Vsakič, ko se kaj takega zgodi, me za hip prešine, kaj je pa meni treba razlagati, kaj si o zadevah mislim, twitati in opremljati tuje novice s komentarji. Ko me pa nihče ni nič vprašal. Gotovo mi bo to kdaj škodilo. Ampak dragi moji, v podvigih, kjer mi to lahko škodi, jaz nočem sodelovati. Da pišem in da povem kar mislim, in da drugi to berejo, me varuje pred posli, ki jih v bistvu nočem.

In tudi Markota je pisanje obvarovalo pred slabo službo in slabo družbo. In zato se splača pisati!


PS. Družbo iz predzadnjega stavka sem bil že pobrisal, ampak what the heck, naj ostane tudi v tem zapisu kaj od tistega, kar se zapiše hitreje kot se premisli.