Razvaline levice

Po dolgem času se je oglasil Gregor Golobič. Če odmislimo folklorno kritiko in razčistimo zmote, gre za priznanje desnici in Janezu Janši, da sta delala nekaj prav.

Slika je simbolična. Posneta bi bila lahko pred volitvami 2008. Narisala UI.

Ker je predsednik vlade postal Janez Janša, je na levi veliko spraševanja, kaj je šlo narobe. V ta žanr sodi tudi intervju Gregorja Golobiča za N1. Opozoril je na naslednje glavne probleme Slovenije.

• Stranke novih obrazov kot »sekte«: Leva sredina namesto stabilnih strank nenehno lansira instantne projekte in politične naturščike brez operativnih izkušenj. Ti projekti hitro razočarajo volivce in tlakujejo pot vračanju Janše na oblast.

• »Janšizem« kot prevladujoča mentaliteta: Glavni problem ni Janša kot oseba, temveč janšizem kot destruktivna forma mentis, ki je okužila celotno politiko, tudi levo sredino. Temelji na igranju vloge žrtve, populizmu in demontaži strokovnih institucij.

• Demontaža državne administracije: Profesionalno državno uprava je uničila politizacija. S pomnoževanjem državnih sekretarjev si je politika podredila karierno stroko in kontinuiteto direktorjev direktoratov, s čimer država izgublja svojo operativno kompetentnost.

• Tabloidizacija medijev in družbe: Prevladuje binarano, senzacionalistično razumevanje sveta, primarno zaradi komercialnih medijev, ki politiko spreminjajo v reality šov. Namesto razsvetljenske javne uporabe uma danes skozi medije in socialna omrežja vlada »javna uporaba neuma«.

• Materialni bankrot z JEK 2: Na gospodarski ravni največjo nevarnost vidi v drugem bloku nuklearke, ki ga označuje za »TEŠ 6 na supersteroidih«. Ta finančno nevzdržni megaprojekt bo po njegovem mnenju povzročil bankrot države na račun javnega zdravstva in šolstva.

Vse skupaj nekdanji generalni sekretar vélike LDS in predsednik stranke Zares vidi kot popolno institucionalno, materialno in civilizacijsko regresijo, ki jo poganja specifična politična in družbena dinamika.

Ampak Gregor Golobič je bil eden od ustvarjalcev te specifične dinamike. Z varne časovne in inštitucionalne distance komentira razvaline, ki jih je soustvarjal. Razvaline levice. Regresijo političnega prostora, katerega del on formalno ni več. In je grozdje kislo. Na prvi pogled je za vse slabo kriv janšizem, med vrsticami pa Janši zavida.

Pojdimo po vrsti.

Sekte

“Sekta” Golobičevi somišljeniki sicer pravijo SDSu, ampak bistvo ni v personalizaciji stranke okrog voditelja (Janša ter Virant, Janković, Šarec, Cerar, Golob, Prebelič, Logar …) ampak v trajnosti. SDS vztraja pri vrhu slovenskega političnega prostora desetletja, stranke novih obrazov pa imajo razpolovno dobo en mandat.

Zakaj? Ker je za SDS oblast sredstvo, za stranke novih obrazov pa je oblast cilj. Da Janša ne bi na oblast prišel Janša. Zato te stranke začnejo propadati že, ko so na oblasti, saj so cilj dosegle. Opozicijski položaj propadanje samo še pospeši.

Vsaka od strank novih obrazov na naslednjih volitvah nazaduje ali propade, ne propadejo pa njihovi sponzorji. Levi privatizerji, partizan-kapitalisti in tranzicijski dobičkarji volitev ne izgubijo, ampak na njih nastopijo z drugim kandidatom. To je privedlo do situacije, ko politična levica izgublja vpliv, kapitalska levica pa se krepi.

Točko preloma je mogoče datirati. To je bilo takrat, ko je bil Rone Rop Zoranu Jankoviću prisiljen razlagati, da ga je na Mercator nastavila politika. Tisto ni bil izraz moči politika, ampak njegovo zavedanje, da moč polzi drugam. Tranzicijski kapital si zdaj sam najema politično delovno silo, skozi kupljene časopise in televizije kontrolira narativ, če je treba politiko izsiljuje in jo po uporabi zavrže. Da bi Rop proti Jankoviću kandidiral za župana Ljubljane, dopolnjuje ta vtis.

Janšizem

Za Golobiča “janšizem” ni trajnostna, na ideologijo in vrednote postavljena politika, ki ji gre za stvar in kjer je med desnico in levico razlika. “Janšizem” da je politična tehnologija, ki temelji na trajnem igranju vloge žrtve, podrejanju državnega aparata in demontaži strokovnih institucij. Kjer da med levico in desnico ni razlike. To vsegliharstvo temelji na bistroumnem nesmislu, namreč antijašizem da je osrednja programska točka janšističnih sekt novih obrazov.

Igranje žrtve je v ideološki tradiciji levice. Originalne žrtve so delavci, žrtve izkoriščanja. Ko je ta zgodba zgodovinsko in ekonomsko pogorela v polnih nakupovalnih središčih, so postale žrtve ženske, migranti, Palestinci, geji, Romi … V narativu prvo in drugorazrednih desnica to tehnologijo zgolj plašno in ne povsem neresnicoljubno kopira. Našo civilizacijo je ustvaril Božji sin, ki je bil žrtev, zato igranje na karto žrtve na krščanskem Zahodu deluje.

Janšizem da populistično išče sovražnike, da bi mobiliziral svoje volilno telo proti nekomu? Kaj pa je poimenovanje tekmeca za “janšista” drugega, kot natančno to. Samo bruno v lasnem očesu je treba videti.

Demontaža državne uprave

Načelno je res, da v Sloveniji manjka profesionalnega uradništva, ki bi ubogljivo izvrševalo program, za katerega je politika dobila mandat na volitvah. Ampak to ne more biti nadomestilo za politike, ki nimajo programa, ideologije in vrednot, za politike, katerih edini program je “samo da ni Janša”.

Tudi znajo uradniki povedati, kako jih je nekdo klical, da naj sabotirajo ukrepe desne vlade. Preveč pogosto levica besedi profesionalno in depolitizirano razume kot sinonima za progresivno, socialno-pravično, liberalno-demokratično, multikulturno, skratka levičarsko.

Državna uprava se je demontirala sama, ko ni hotela razumeti, da je njena naloga izvajanje zmagovitega volilnega programa in ne vodenje politik oz. metanje polen pod noge politikam, za katere ta uprava ni glasovala.

Binarnost

Za binarno logiko Golobič okrivi tabloidne medije. To ni nobena slovenska posebnost, ampak bazična zakonitost vsake delujoče demokracije, ki temelji na konfliktu med oblastjo in opozicijo, med levico in desnico. Demokracije z najdaljšo in najbolj stabilno demokratično tradicijo (ZDA, Združeno kraljestvo) so različne interese v družbi urejali skozi dve stranki.

Ja, je problem črno belo slikanje politike v mnogih medijih, ampak ne pretvarjajmo se. Črna je vedno desnica. Razen na Novi 24. Tam je črna vedno levica. Intelektualne razprave je več na spletu kot v navijaških sobotnih prilogah dnevnih časopisov. Ne zato, ker desnica tja ne bi želela pisati, ampak ker so uredniki ocenili, da bodo tako lažje ohranili službo.

Večinski volilni sistem, ki ga nekdanji sekretar LDS zdaj previdno ponuja kot rešitev, je bil Janševa ideja, potrdili so jo ljudje na referendumu, potrdilo jo je ustavno sodišče, politična večina stranke LDS, tiste, ki jo je Golobič dnevno vodil, pa je odločitev zaobšla.

Zarečenega kruha se največ poje.

NEK 2

Gregor Golobič si je neverjetno veliko časa vzel za strokovno in poslovno vprašanje o energetiki. Drži, da je elektrika iz fotocelic poceni. Ampak sonce ne sije 24 ur na dan, 365 dni na leto. Niti za hrambo sončne elektrike od dneva na večer nimamo dovolj vode. Kako bi poletno sonce shranili za zimo, pa nihče ne ve. Razen tistih s pogodbo za netmetering, ki elektriko, ki so jo preveč naredili poleti, “shranijo v omrežje” in porabijo pozimi. Njim v veselje in ostalim v strošek.

Če za jesen, zimo in pomlad potrebujemo nuklearko, bi bilo škoda, da ne dela tudi poleti. Ampak o tem bodo odločali energetiki in ekonomisti, ne pa filozofi in gradbeniki.

Skratka

Golobič med vrsticami prizna, da je glavni problem slovenskega političnega prostora dejstvo, da levica v tridesetih letih ni uspela oblikovati normalne, programske, ideološke, vrednostne socialdemokratske in levoliberalne alternative SDSu in krščanski demokraciji, kar bi slovenski politični prostor, državno upravo, medije, konec koncev tudi energetiko, naredilo evropsko normalno.

Namesto tega je levica razpeta v tri frakcije: (1) na varuhe revolucionarnega spomina, (2) na stranke novih obrazov v službi kapitalskih omrežij, (3) na skrajno levico, ki s svojim utopizmom povzroča splošno razvojno škodo. Prve obvladuje Kučan, drugih ne obvladuje Golobič, tretjih ne obvladuje pamet. Skupaj jih drži antijanšizem.

Levica je imela človeka, ki bi bil za levico lahko to, kar je Janša za desnico. Borut Pahor je bil socialdemokrat evropskega tipa. Partija ga je celo življenje pripravljala za vodenje države. Ampak je bil za ene premalo partizanski, za druge premalo kapitalski, za tretje premalo čavističen. In so leta 2008 preprečili veliko koalicijo z Janšo. Pahor jo je moral skleniti z novima obrazoma. Eden se je pisal Kresal, drugi pa Golobič.

Od takrat naprej je šlo na levi samo še navzdol. Sicer so lahko premagovali Janšo, to je bilo pa tudi vse. Gregor Golobič ugotavlja, in prav ima, da to ni bilo dovolj.