Glavni mehanizem kitajske kulturne revolucije so bili fanatični rdeči gardisti. Njihov način delovanja me spominja na neke ljudi v Sloveniji, pa se ne morem točno spomniti, na koga.
Res je , izbral si dobro primerjavo . Vendar obstaja vseeno velika - neprimerljiva razlika . V kitajskih casih ni bilo moznosti “konkurencnega dialoga “ ki je nadvse pomemben , tako da primerjava je ponovno uporabljena povsem ciljno in ne “ konkurencno “ .
Tudi mene delovanje kitajskih anarhorevolucionarskih deklet spominja na delovanje nekaterih žensk v Sloveniji. Ampak jaz se pa natančno spomnim katerih.
Ja, pravzaprav je resnično težko razumljivo, da se iz zgodovine, ali pa iz naših osebnih izkušenj nič ne naučimo? Mnogi se sicer ne smejo naučiti. Zgodovina , ki je sicer že tako zelo popačena, jih ne sme zanimati ? Pri sebi pa marsikdo ve in razume, a je zaradi varnosti tiho.
Žal pri nas velika večina ljudi te naše revolucionarne zgodovine ne pozna, ali noče poznati. Tudi revolucija na naših tleh je žrla svoje otroke (Goli otok). Veliko paralel pa se lahko potegne v današnji čas, samo, da so danes umori medijski, a je končni učinek tudi krut.
Spoštovani Žiga, smo zaznali sarkazem v zadnjem stavku, ampak naj vam malo pomagam, in sicer tako, da vas napotim na branje knjig B. M. Turka, Jožeta Možine, Jožeta Dežmana, Igorja Omerze, Rada Pezdirja in še kaj bi se našlo. Pa saj ste ta dela tako ali tako prebrali ... Sicer je pa tematika članka kar primerna, kajti bojim se, da nas marca ne čaka boj, ampak mesarsko klanje!
Pomembna razlika med Kitajci in nami je, da gre pri nas za ostarele pubertetnike, Jaša Jenull mora biti cca 45 let star (glede na to, da je 2005 diplomiral), Nika Kovač, kot ena mlajših ima 33 let. Res je, nobeden od njiju nima otrok in s tem neke resnične odgovornosti. A vseeno sta pri teh letih dozorela iz nekih idealistov, primernih za manipuliranje (Kitajska) sta postala sama manipulatorja. To je njun kruh. Poklicni manipulator, poklicni podpihovalec. Njuno "delo" ni rezultat mladostne zaletavosti, ampak skrbno premišljena sebičnost, parazitska miselnost, če sem direkten.
Rešitev? Enostavna. Zaprte pipce. Vse. Tudi tovrstne, da taki ljudje ne dobijo prijetnih državnih službic.
Nekako iz tistih časov imamo v Sloveniji zapise in spomine direktorja Dela ali glavnega urednika Mitje Gorjupa (nečak Mitje Ribičiča), ki je bil na Kitajskem in vtise zapisal v knjigi z naslovom Kitajski dnevnik. Poučno in vredno branja.
Vsaka doba ima svoje "fanatične gardiste." Seveda tudi naša. So me pa zgoraj opisani primeri spomnili na obdobje, ko so v Španiji mrzlično iskali "izdajalce" vere. Ker ter primerov ni bilo malo pa da bi preprečili javna linčanja in vzdušje nestrpnosti sta kralj in Cerkev ustanovila sodišča (inkvizicija), ki naj bi presodila kaj je res in kaj ne. S tem se je močno zmanjšalo iskanje "grešnikov" saj so morali tožniki svoje obtožbe tudi utemeljevati in dokazati.
Ali so ljudje pogruntali da je tretji primer Anže L. versus Nika K. ?
Res je , izbral si dobro primerjavo . Vendar obstaja vseeno velika - neprimerljiva razlika . V kitajskih casih ni bilo moznosti “konkurencnega dialoga “ ki je nadvse pomemben , tako da primerjava je ponovno uporabljena povsem ciljno in ne “ konkurencno “ .
Konkurenčni daialog tudi pri nas ne deluje. . . . .
V kolikor mi Ziga ne odgovori , imate popolnoma prav 😉
Primerjava je primerjava ravno zato, ker ni ekvivalenca.
Tudi mene delovanje kitajskih anarhorevolucionarskih deklet spominja na delovanje nekaterih žensk v Sloveniji. Ampak jaz se pa natančno spomnim katerih.
Ja, pravzaprav je resnično težko razumljivo, da se iz zgodovine, ali pa iz naših osebnih izkušenj nič ne naučimo? Mnogi se sicer ne smejo naučiti. Zgodovina , ki je sicer že tako zelo popačena, jih ne sme zanimati ? Pri sebi pa marsikdo ve in razume, a je zaradi varnosti tiho.
Podučno...
Žal pri nas velika večina ljudi te naše revolucionarne zgodovine ne pozna, ali noče poznati. Tudi revolucija na naših tleh je žrla svoje otroke (Goli otok). Veliko paralel pa se lahko potegne v današnji čas, samo, da so danes umori medijski, a je končni učinek tudi krut.
Spoštovani Žiga, smo zaznali sarkazem v zadnjem stavku, ampak naj vam malo pomagam, in sicer tako, da vas napotim na branje knjig B. M. Turka, Jožeta Možine, Jožeta Dežmana, Igorja Omerze, Rada Pezdirja in še kaj bi se našlo. Pa saj ste ta dela tako ali tako prebrali ... Sicer je pa tematika članka kar primerna, kajti bojim se, da nas marca ne čaka boj, ampak mesarsko klanje!
Pomembna razlika med Kitajci in nami je, da gre pri nas za ostarele pubertetnike, Jaša Jenull mora biti cca 45 let star (glede na to, da je 2005 diplomiral), Nika Kovač, kot ena mlajših ima 33 let. Res je, nobeden od njiju nima otrok in s tem neke resnične odgovornosti. A vseeno sta pri teh letih dozorela iz nekih idealistov, primernih za manipuliranje (Kitajska) sta postala sama manipulatorja. To je njun kruh. Poklicni manipulator, poklicni podpihovalec. Njuno "delo" ni rezultat mladostne zaletavosti, ampak skrbno premišljena sebičnost, parazitska miselnost, če sem direkten.
Rešitev? Enostavna. Zaprte pipce. Vse. Tudi tovrstne, da taki ljudje ne dobijo prijetnih državnih službic.
Usodno je, da zgodovina ne opozarja, ampak nekatere uči!
Nekako iz tistih časov imamo v Sloveniji zapise in spomine direktorja Dela ali glavnega urednika Mitje Gorjupa (nečak Mitje Ribičiča), ki je bil na Kitajskem in vtise zapisal v knjigi z naslovom Kitajski dnevnik. Poučno in vredno branja.
Vsaka doba ima svoje "fanatične gardiste." Seveda tudi naša. So me pa zgoraj opisani primeri spomnili na obdobje, ko so v Španiji mrzlično iskali "izdajalce" vere. Ker ter primerov ni bilo malo pa da bi preprečili javna linčanja in vzdušje nestrpnosti sta kralj in Cerkev ustanovila sodišča (inkvizicija), ki naj bi presodila kaj je res in kaj ne. S tem se je močno zmanjšalo iskanje "grešnikov" saj so morali tožniki svoje obtožbe tudi utemeljevati in dokazati.