Ali je bila odločitev napada na Iran preudarna? Vi pravite, da ne. Jaz menim, da je bila. Ker šiitski fanatični klerikalci, bi imeli v roku 2-3 let lastno atomsko bombo in ker hkrati aktivno podpirajo 3/4 terorističnih muslimanskih organizacij po celem svetu; Hamas, Hezbollah, ISIS, Hutije, razne muslimanske milice, ..., je potrebno narediti temu konec. Seveda imam ob tem v mislih tudi sunitski Katar, ki deluje popolnoma enako.
S skoraj vsem zapisanim se strinjam, kar mi ni težko, ker že dolgo dojemam svet v zgoraj omenjenem okviru. Ne strinjam pa se z mnenjem, da odločitev ni bila preudarna. Avtor pravi, da bomo kmalu videli in to je seveda res, ampak saj je vedno tako. Vedno si govorimo, prihodnost bo pokazala. Kaj pa drugega, a sam bom tvegal oceno, da je bil trenutek pravi. Oziroma, da je težko reči, da še ni bil pravi. Iran je že dolgo grožnja miru, pa ne zato, ker bi bil tako vojaško močan (še ne), ampak ker je zaradi globokega verskega fanatizma predvidljiv, kar pomeni, da si lahko predstavljamo, kako bi ravnal, ko bi razpolagal z atomsko močjo. Sam si ne želim spoznati, kako bi bilo, zato pozdravljam ameriško odločitev. Če se motim – ne bi bilo prvič - mi to ne bo kratilo spanja.
Z ZDA pod sedanjo administracijo je diplomatska rešitev še posebej težka oz. nemogoča, ker je trenutni ameriški režim avtokracija, torej skrajna oblika sistema, po volji enega samega človeka, predsednika, ki vidi izključno sebe in samo svoje interese, drugih ne. Avtokrat ne razmišlja v kategorijah razmerja moči ali interesov, temveč skozi optiko dobrega in zlega. Ko svojo politiko utemelji na tem, kar sam meni, da je pravilno, saj nikogar in ničesar (zakonov, morale) ni nad njim ("delal bom kot mislim, da je prav"), postane kompromis nemogoč.
Ali je bila odločitev za napad preudarna, je odvisno tudi od tega s katere strani gledamo. Za Izrael je bila verjetno to edina možnost v mnogih letih, da je prepričal ZDA v napad. Vloge Izraela pri odločitvi sicer še ne poznamo, vendar zanesljivo odločitvi za napad ni nasprotoval. Se pa tudi v tem primeru bojim, da odločitev ni bila dovolj preudarna, kajti tudi v primerih, ko je vse dobro premišljeno, kaotčna narava vesolja pošteno premeša štrene in željen izid ni zagotovljen. Kadar pa ni dobro premišljeno, je za izognitev katastrofi potrebno ogromno sreče.
Politični realizem ni sporen. Sporno je, ko postane opravičilo za selektivno uporabo pravil.
Po letu 1945 Zahod ni zgradil svojega vpliva zgolj na sili, temveč tudi na pravilih. Nürnberški procesi so prvič jasno vzpostavili načelo, da je agresivna vojna zločin — ne glede na to, kdo jo začne.
Če danes mednarodno pravo relativiziramo kot »iluzijo za volivce«, relativiziramo tudi temelj povojnega reda, ki je Evropi omogočil najdaljše obdobje miru v njeni zgodovini.
Pravo ni alternativa moči. Je njen multiplikator.
Moč brez pravil ni stabilnost. Realizem, ki zanika pomen pravil, ne vodi v varnejši svet, temveč v normalizacijo anarhije. To je eden od razlogov, zakaj danes prihaja do globokih razhajanj pri vrednotenju obtožb o genocidu v Palestini in drugod.
K sreči večina sveta še vedno razume, da brez minimalnega soglasja o pravilih ni niti varnosti niti reda.
To je vrnitev v logiko, ki smo jo po letu 1945 zavestno poskušali preseči.
Pri oceni ruske agresije na Ukrajino, če se pravilno spomnim, g. Turk ni posegel po političnem realizmu. Analize profesorja Mearsheimerja je zavračal. Bolj se je posluževal moraliziranja.
Strinjam se, da odločitev NI PREUDARNA. Ne samo to. Barbarsko je napasti državo s katero si v pogajanjih. In to že drugič od Junija lani. Kako lahko Zahod pričakuje, da bo z Iranom lahko sklenil še kak stabilen dogovor? ZDA so tudi enostransko odstopile od JCPOA sporazuma, ki je AIEA omogočal kontrolo iranske jedrske tehnologije. Torej cilj ZDA ni bila (samo) zamznitev/resetiranje jedrskega programa, ker ta je bil dosegljiv s pogajanji. Ali Khamenei je bil iz verskih razlogov celo proti razvoju jedrske bombe. Drugi cilj naj bi bil zamenjava režima. To je zelo težko uresničljivo bottom down. Na način kot so se lotili, je možno, da bomo namesto liberalnejšega režima dobili radikalnejšega ali še huje: kaos (begunci v Evropi)
Kaj od tega je v interesu Zahoda ?
Sicer pa, kot ugotavlja prof. Mearsheimer, interesi Zahoda niso poravnani. Nenehne vojne na Bližnjem vzhodu niso v interesu ZDA niti Evrope. Vejetno gre res za partikularne interese židovskega lobija. Morda celo ideje velikega Izraela in izraelske hegemonije. Menim, da poskus uresničevanje teh idej nikakor ni preudarno niti s stališča Izraelcev.
Ali je bila odločitev napada na Iran preudarna? Vi pravite, da ne. Jaz menim, da je bila. Ker šiitski fanatični klerikalci, bi imeli v roku 2-3 let lastno atomsko bombo in ker hkrati aktivno podpirajo 3/4 terorističnih muslimanskih organizacij po celem svetu; Hamas, Hezbollah, ISIS, Hutije, razne muslimanske milice, ..., je potrebno narediti temu konec. Seveda imam ob tem v mislih tudi sunitski Katar, ki deluje popolnoma enako.
ZDA je pač v škripcih in iščejo resource. Spodnje dva članka/besedila sta zelo pomembna pri razumevanju in sklepanju, kaj je v ozadju.
https://www.npr.org/2019/01/31/690363402/how-the-cia-overthrew-irans-democracy-in-four-days
https://www.quora.com/How-great-was-CIA-involvement-in-the-1979-Iranian-revolution/answer/Steve-Miller-IAPWE-MWSA-SFTE?ch=17&oid=18604959&share=2e2749e6&srid=hBrXG&target_type=answer
S skoraj vsem zapisanim se strinjam, kar mi ni težko, ker že dolgo dojemam svet v zgoraj omenjenem okviru. Ne strinjam pa se z mnenjem, da odločitev ni bila preudarna. Avtor pravi, da bomo kmalu videli in to je seveda res, ampak saj je vedno tako. Vedno si govorimo, prihodnost bo pokazala. Kaj pa drugega, a sam bom tvegal oceno, da je bil trenutek pravi. Oziroma, da je težko reči, da še ni bil pravi. Iran je že dolgo grožnja miru, pa ne zato, ker bi bil tako vojaško močan (še ne), ampak ker je zaradi globokega verskega fanatizma predvidljiv, kar pomeni, da si lahko predstavljamo, kako bi ravnal, ko bi razpolagal z atomsko močjo. Sam si ne želim spoznati, kako bi bilo, zato pozdravljam ameriško odločitev. Če se motim – ne bi bilo prvič - mi to ne bo kratilo spanja.
Z ZDA pod sedanjo administracijo je diplomatska rešitev še posebej težka oz. nemogoča, ker je trenutni ameriški režim avtokracija, torej skrajna oblika sistema, po volji enega samega človeka, predsednika, ki vidi izključno sebe in samo svoje interese, drugih ne. Avtokrat ne razmišlja v kategorijah razmerja moči ali interesov, temveč skozi optiko dobrega in zlega. Ko svojo politiko utemelji na tem, kar sam meni, da je pravilno, saj nikogar in ničesar (zakonov, morale) ni nad njim ("delal bom kot mislim, da je prav"), postane kompromis nemogoč.
Dober članek. Žal je včasih diplomatska rešitev nemogoča. Realnost terja odločen napad.
Preudaren ali ne, napad je bil potreben. Četudi bo zgodovina pokazala, da bi se ga dalo narediti bolje. Preveč je preveč. Hvala.
Ali je bila odločitev za napad preudarna, je odvisno tudi od tega s katere strani gledamo. Za Izrael je bila verjetno to edina možnost v mnogih letih, da je prepričal ZDA v napad. Vloge Izraela pri odločitvi sicer še ne poznamo, vendar zanesljivo odločitvi za napad ni nasprotoval. Se pa tudi v tem primeru bojim, da odločitev ni bila dovolj preudarna, kajti tudi v primerih, ko je vse dobro premišljeno, kaotčna narava vesolja pošteno premeša štrene in željen izid ni zagotovljen. Kadar pa ni dobro premišljeno, je za izognitev katastrofi potrebno ogromno sreče.
Politični realizem ni sporen. Sporno je, ko postane opravičilo za selektivno uporabo pravil.
Po letu 1945 Zahod ni zgradil svojega vpliva zgolj na sili, temveč tudi na pravilih. Nürnberški procesi so prvič jasno vzpostavili načelo, da je agresivna vojna zločin — ne glede na to, kdo jo začne.
Če danes mednarodno pravo relativiziramo kot »iluzijo za volivce«, relativiziramo tudi temelj povojnega reda, ki je Evropi omogočil najdaljše obdobje miru v njeni zgodovini.
Pravo ni alternativa moči. Je njen multiplikator.
Moč brez pravil ni stabilnost. Realizem, ki zanika pomen pravil, ne vodi v varnejši svet, temveč v normalizacijo anarhije. To je eden od razlogov, zakaj danes prihaja do globokih razhajanj pri vrednotenju obtožb o genocidu v Palestini in drugod.
K sreči večina sveta še vedno razume, da brez minimalnega soglasja o pravilih ni niti varnosti niti reda.
To je vrnitev v logiko, ki smo jo po letu 1945 zavestno poskušali preseči.
Pri oceni ruske agresije na Ukrajino, če se pravilno spomnim, g. Turk ni posegel po političnem realizmu. Analize profesorja Mearsheimerja je zavračal. Bolj se je posluževal moraliziranja.
Strinjam se, da odločitev NI PREUDARNA. Ne samo to. Barbarsko je napasti državo s katero si v pogajanjih. In to že drugič od Junija lani. Kako lahko Zahod pričakuje, da bo z Iranom lahko sklenil še kak stabilen dogovor? ZDA so tudi enostransko odstopile od JCPOA sporazuma, ki je AIEA omogočal kontrolo iranske jedrske tehnologije. Torej cilj ZDA ni bila (samo) zamznitev/resetiranje jedrskega programa, ker ta je bil dosegljiv s pogajanji. Ali Khamenei je bil iz verskih razlogov celo proti razvoju jedrske bombe. Drugi cilj naj bi bil zamenjava režima. To je zelo težko uresničljivo bottom down. Na način kot so se lotili, je možno, da bomo namesto liberalnejšega režima dobili radikalnejšega ali še huje: kaos (begunci v Evropi)
Kaj od tega je v interesu Zahoda ?
Sicer pa, kot ugotavlja prof. Mearsheimer, interesi Zahoda niso poravnani. Nenehne vojne na Bližnjem vzhodu niso v interesu ZDA niti Evrope. Vejetno gre res za partikularne interese židovskega lobija. Morda celo ideje velikega Izraela in izraelske hegemonije. Menim, da poskus uresničevanje teh idej nikakor ni preudarno niti s stališča Izraelcev.