Morda ste opazili, da marca na Siolu nisem objavil nobene kolumne. Po dobrih štirih letih in skoraj sto kolumnah moram nehati. Kandidiral bom na volitvah v Evropski parlament in politika portala je, da pisci ne smejo biti politično aktivni. Povsem razumem, da je tako pravilo nastalo in da portal noče v boljši položaj postavljati enih kandidatov pred drugimi.
Vsem urednikom in sodelavcem portala se zahvaljujem za podporo in zelo korekten odnos, še posebej pa Urošu Urbasu, ki me je na Siol pripeljal. Z velikim veseljem sem pisal za ta portal in to predvsem zato, ker mi je dal priložnost stika z bralci zunaj desnega mehurčka.
***
In vendar mi moja polemična žilica ne da miru, da ne povem, da se mi pravilo - ki ga, še enkrat povem, spoštujem in nikomur ničesar ne zamerim - ne zdi smiselno. Marcon vodi en cel politični blok, ki se bo potegoval za mesta v Evropskem parlamentu, običajno ne piše kolumen, pa mu kolumno pred volitvami objavijo vsi večji evropski časopisi. AKK vodi nemško CDU in ji pred volitvami objavijo komentar v osrednjem nemškem dnevniki Die Welt.
Pa pustimo voditelje. Evropski poslanci delajo, odkar so kandidati, isto kot prej, imajo enak dostop do medijev kot prej. Člani in vodje slovenskega parlamenta ravno tako. Skratka, če si politik, imaš kamere in mikrofone, kot do zdaj, če pa nisi, si publicist, in bi vstopil v politiko, ti pa priložnost, da objavljaš, vzamejo.
Mar ne bi bilo prav zdaj še bolj potrebno, da bi ljudje vedeli, kaj kandidat misli? Ali pa bomo ljudi prepričevali v kratkih soočenjih, kjer bomo po možnosti odgovarjali z da ali ne.
No, ampak saj so še drugi kanali.