Slovenija 1.945

Stereotip, ki se je v Sloveniji prijel, in ki ga levica skrbno neguje, je, da desnica vleče na plano zaprašene zgodovinske teme. Pa je to res? Poglejmo zadnje tri primere:

Arhivi

Afera arhivi se je začela v trenutku, ko je nepolitičnemu zgodovinarju in publicistu Igorju Omerzi Sova samovoljno in v nasprotju z obstoječo zakonodajo prepovedala vpogled v arhive. Potem se je vladi zdela zadeva tako pomembna, da se je po hitrem postopku lotila popravkov zakonodaje, ki bi vpogled v ta del arhiva prepričala na legalen način. Mar bi v krizi po hitrem postopku sprejemala kaj drugega. Šele okroglega pol leta po poskusih Omerze, ko je zadeva prihajala v zakonodajni postopek, je zadevo problematizirala opozicijska SDS.

In kasirala očitke, da se ukvarja s preteklostjo.

Praznik mesta Ljubljane

Še zdaj ne vem, ali je bila pobuda svetniške skupine Zorana Jankovića, da se odpravi eden od dveh mestnih praznikov, tisti, ki spominja na prvo omembo mesta, samo krinka, da za tem ideološkim paravanom dobi dvotretjinsko večino "antifašistov" v mestnem svetu za to, da si poveča svoja pooblastila. Da je to bila krinka, mi govori dejstvo, da ko za spremembe statuta na zadnji seji ni bilo prave volje, točke, ki bi govorila samo o prazniku, na naslednjo sejo Janković ni uvrstil.

Tema seveda je ideološka in zgodovinska. Gre za to, ali je dan po koncu druge svetovne vojne in nemški vdaji v Berlinu, ko so v Ljubljano vkorakali partizani, res najpomembnejši dogodek v tisočletni zgodovini mesta. Dodaten praznik, ki je spomnil na prvo omembo Ljubljane v pisnih virih, je postavil mesto v daljši zgodovinski okvir. In ukinili bi ga, ker da datum menda ni zgodovinsko točen. Kot da bi se v Sloveniji obremenjevali z točnostjo datumov in vsebine. Preberite si kaj o 27. aprilu.

In če bi mestna opozicija o tem rekla kaj vsebinskega, bi bila obtožena, da se ukvarja s preteklostjo.

Franc Rozman Stane

NOB je svetlo poglavje v Slovenski zgodovini, je pa problematično, ko postane temelji kamen današnjega dne in edino, o čemer se strinjajo vladne stranke, edino, kar velja na veliko proslavljati in dajati na kovance.

Rozmanova bistvena kvalifikacija je verjetno ta, da je to partizanski komandant, na katerega ne more pasti senca povojnih pobojev. Leta 1944 se je namreč ponesrečil (ali pa so ga, po nekaterih virih, ponesrečili). Celo Kardelja pa lahko razumemo, da Rozmanu očita objektivno odgovornost za nekaj sto civilnih žrtev partizanov iz leta 1942 na Dolenjskem. Pozor, to je bilo preden so se tam organizirale vaške straže oz. bela garda.

Če že moramo izdati spominski kovanec, bi brez težav našli kaj drugega. Zelo v evropskem duhu bi bila npr. 20 letnica samostojnosti, ki je tudi letos. In še desetine drugih motivov bi se dalo stresti iz rokava, vključno s kako partizansko učiteljico ali zdravnico.

Slovenija 1.945

O vsem tem zgoraj naj bi se nekdo, ki ga zanima Slovenija 2.0, sploh ne oglašal. Če ga kakorkoli povezujejo z "desnico", naj bi še posebej gledal samo v prihodnost. O zgodovini naj bi govorili samo uradni zgodovinarji ( ter Stanovnikovi borci in levičarski politiki). Pogrevanje zgodovine ni problematično, če ogenj kurijo pravi ljudje in s prave perspektive. Problematično postane, če se kdo vtakne v ta monopol ene resnice.

Polresnic je več, resnica pa je samo ena. Dogodki so se v fizični resničnosti zgodili samo na en način, nobenih vzporednih vesolj v tem primeru ni. Skozi proučevanje, študij in dialog se lahko potrudimo, da se tej resnici bližamo. Zapiranje ust z "zazrite se v prihodnost" ali obtožbami o "pogrevanju zgodovine" k približevanju resnici prav nič ne prispeva. Ker je verjetno cilj.

Prav tako je škodljiva druga skrajnost - pretiravanje z vračanjem v preteklost in iskanje smisla tekočih politik v slavnih dneh zgodovine. Probleme imamo tukaj in zdaj. Karkoli speljuje javno pozornost drugam, teh problemov ne rešuje.

In, kot kažejo zadnji trije primeri, tega ne dela "desnica". Arhive bi pustili Omerzi, v 9. maj se ne zaganjamo, ampak gremo na pohod, in tudi o Rozman-Stanetu doslej nismo vedeli nič slabega.