uvod v panel na Pučnikovih dnevih 2011
Metafora, ki jo vladajoča politika uporablja za slovenski razvoj, so vlaki. Bomo šli na nemško-francoski vlak, ali bomo ostali na postaji. Smo v francoskih vagonih ali na nemški lokomotivi? Metafora, ki jo uporabljamo nekateri na drugi strani, so računalniki. Resetiranje, Slovenija 2.0 … Razpravo je iz paradigme vlakov premakniti v pradigmo računalnikov; iz 19. v 20. stoletje.
Slovenija 2.0 je bil naslov zadnjega podpoglavja v Viziji 20+20, ki jo je Inštitut dr. Jožeta Pučnika predstavil pred dobrim letom. V prvih 20 smo ugotavljali, kaj moramo v Sloveniji urediti za nazaj, v +20, kako naprej.
Dva
Slovenija 2.0 je eden od niza idej (sem sodi tudi resetiranje, pa druga ali drugačna republika), ki jim je skupno zavedanje, da je v Sloveniji skrajni čas za korenite spremembe v gospodarstvu, politiki, civilni družbi, vrednostnem sistemu. To je tista dvojka v dva-pika-nič o kateri se veliko, veliko govori.
Pika nič
Ampak v 2.0 je več kot samo število dva, je več kot samo nekaj drugačnega, novega, drugega. Bistvo je v piki, ki je čisto majhna in v ničli … ki je … ničla.
Zakaj gre? Kot profesor informatike predavam, da napredek v možnostih komuniciranja odpira možnosti, da pri ustvarjalnem delu sodeluje več ljudi. Da dostop do informacij in možnost povezovanja skozi komuniciranje ljudem na obrobju daje moč, vrhovom pa jo jemlje.
Predzadnji velik skok v tehnologiji komuniciranja se je zgodil pred 500 leti s poceni papirjem in tiskom. Posledica ni bil samo nesluten razvoj kulture, znanosti, tehnologije in gospodarstva, ampak tudi preskok iz avtoritarnih, ustnih načinov vladanja, v papirne, delegatske, demokratične.
Zadnji velik skok komunikacijskih možnosti se je zgodil z internetom in svetovnim spletom. Najprej je posnemal vzorce in hierarhije, ki so bili znani iz papirnega sveta. Tisti na vrhu ustvarjajo, tisti spodaj berejo. To je bil splet 1.0.
Potem so se pred kakimi desetimi leti začeli kazati obrisi spleta 2.0. Delitve na ustvarjalce in gledalce je bilo vse manj. Bralci, uporabniki, so začeli prispevati svoje misli in ideje; krog ustvarjalnih se je bistveno razširil. Namesto piramid so začela nastajati omrežja, tudi družabna: Facebook, Twitter, Linked In, Flickr, YouTube …
Množicam ljudi so postale dostopne informacije interneta, znanje, literatura in stiki z drugimi ljudmi. Kar naenkrat je bilo več znanja in idej zunaj organizacij.
Odprtost in sodelovanje
In če je veliko znanja zunaj, je treba biti za vse to odprt, je treba biti sposoben črpati znanje in ideje ki so »zunaj«. Pojavile so se paradigme odprtega objavljanja, odprtih inovacij in podobno.
Vendar vpliv ni omejen samo na družabne stike, znanost in gospodarstvo. Komuniciranje je osnovni predpogoj za to, da deluje kakršnakoli oblika družbene organizacije, od družine navzgor. In vpliva tudi na to, kako doživljamo državo, politiko in medije. Tudi tu opažamo, da se vse več stvari dogaja zunaj.
Simptomi teh sprememb na medijskem področju so blogi oz. pojav elektronskih medijev, obveščanje ljudi med seboj po družabnih omrežjih in upadanje naklad in gledanosti »osrednjih« glasil.
Osrednje izgublja proti obrobju
Podobno se dogaja v politiki. Osrednje izgublja proti tistemu, kar je zunaj in kar je na obrobju. Primeri so npr. gibanje TeaParty v ZDA, Piratska stranka v Evropi, upadanje deleža, ki ga na volitvah dobivajo največje stranke (npr. VB, Nemčija), vplivnost zelenih gibanj v Nemčiji, Cameronova velika družba, Pezdirjeve akcije, krepitev moči civilne družbe, civilnih iniciativ, lokalnih list …
Nekaj takega - nasloniti se na tiste zunaj - smo poskušali že pod prejšnjo vlado. V Odboru za reforme je spremembe načrtovalo okrog 150 ljudi iz civilne družbe. V razvojnih skupinah Sveta za konkurenčnost je sodelovalo okrog 120 znanstvenikov in podjetnikov. Žal se z ničemer od tega se ne nadaljuje. Reforme vlada vsiljuje, ne da bi iskala širše soglasje. Za zelo majhne korake je v državi velik prepir, celo referendumi. Svet za konkurenčnost pa je bil celo ukinjen.
Panelisti, ki sem jih povabil, tudi niso z vrha piramide, ampak iz središč krogov. In vsak po svoje demonstrira nek aspekt Slovenije 2.0. Spominjam se jih po naslednjih izjavah:
Petra Matos
"Ne čakajmo na druge, prevzemimo odgovornost."
"Stopim p skupaj."
Andraž Tori
"Odločiti se je treba: gremo na Balkan ali v Silicijevo dolino."
"Ne zahtevamo veliko. Samo okolje, ki te ne onemogoča."
Tomaž Štih
"Kar se mnogim zdi politična apatija je v resnici politična zahtevnost."
"Človeška cena vstopa v politiko je previsoka".
Peter Frankl
"Slovenija 2.0 pride, ko bo za Slovenijo 1.0 zmanjkalo denarja."
"V slovenskih medijih že dolgo ni bilo toliko korakanja".