Slovenija v zastoju

Zaparkirane avtoceste so simptom iste patologije kot čakalne vrste v zdravstvu ali sodni zaostanki.

Če bi tole pisal pred petnajstimi, dvajsetimi leti, bi začel s stavkom, "prihaja tisti čas v letu, ko stojimo na avtocestah v zastoju". Ampak zadnja leta ljudje stojijo v zastojih vsako jutro, ko se peljejo v Ljubljani v službo, in vsako popoldne, ko odhajajo domov. Zadnje resne kilometre avtocestnega križa smo dogradili pred petnajstimi leti. Potem so velika gradbena podjetja, ki so ga zgradila, propadla, in od takrat nismo zgradili nič resnega. Pa manjkajo povezave proti Jelšanam, Bosiljevem, Dragonji, Sečovljam ... In manjkajo tretji in četrti pasovi na najbolj obremenjenih odsekih okrog Ljubljane.

Ko se naše avtoceste, spremenijo v eno samo veliko parkirišče, morda najbolj plastično vidimo, kako Slovenija stoji. Stojijo avtomobili, stoji za en pas tovornjakov na Keltiki, stojijo avtobusi, vse stoji. Oblikujejo pa Slovenci lep intervencijski pas med obema kolonama, za kar si radi čestitajo, češ, saj stojim v zastoju, ampak družbeno odgovorno.

Ampak Slovenija ne stoji samo na avtocestah. Ljudje stojijo tudi v čakalnih vrstah za osebnega zdravnika. Ko zdravniki splošne medicine vpisujejo nove paciente, se nekateri v vrsto postavijo že pred zoro, z dekico in stolom za kampiranje. Podobno, kot so se pred desetletji postavljali v vrsto za stoenke ali bencin.

Dolge čakalne vrste so tudi na sodiščih. Boj s sodnimi zaostanki še kar traja in Slovenija je na začelju svetovnih lestvic, ki primerjajo, koliko časa kje traja, da človek pride do pravice. Za umeščanje malo bolj zahtevnih objektov v prostor, se čaka tudi tudi desetletje in več. Vedra božje masti od ljudi terja čakanje na gradbena dovoljenja in lokacijske informacije.

Pred meseci so bile vrste za rutinske upravne postopke - podaljševanje vozniških dovoljenj in osebnih izkaznic - tako dolge, da so se ljudje vozili na drug konec države. Kot smo nekoč hodili nekam daleč vnovčevati čeke, da smo dobili dinarje, s katerimi smo kupili marke, delček katerih smo čez teden, dva prodali, da smo poplačali dospele čeke.

Ja, ne morem si kaj, da me vrste ne bi spominjale na čas, ko smo živeli v državi z najbolj naprednim sistemom na svetu in ne morem si kaj, da jih ne bi videl kot ostanek tistega časa.

Najprej, kolone, zastoji, vrste in čakanje so pokazatelj, da ne napredujemo več. V 1980ih so načrtovalci avtocest pametovali, da več kot dva pasova pa v Sloveniji že ne bomo imeli. Verjetno široka odprta cesta, kamor se odpelješ, z zasebnim avtom, kamor ti srce poželi, deluje preveč kapitalistično, liberalno, ameriško. In so avtoceste gradili tako, da med pasom v eno in drugo smer ni nobenega prostora. Če bi bil, torej levo od prehitevalnega pasu, bi bilo dodajanje tretjega pasu enostavno. Zlobneži so celo nekatere protihrupne ograje postavili tako, da blokirajo širitev. Ker, pravi (menda) znanost, da več pasov ni rešitev. Ni čudno, da ljudje, ki vidijo, da gre v Hoferju skozi tri blagajne več ljudi, kot skozi dve, znanosti ne verjamejo več. Ministri-misleci sedanje koalicije so pred zadnjimi volitvami kimali kolesarjatu, ki je od njih zahteval moratorij na širitve avtocest. In so ga dobili. Moratorij.

Natančno isto prikimavanje ohranjanju ali celo vračanju na deklasirane socialistične vzorce, je tudi razlog za čakalne vrste v zdravstvu. Da ljudje čakajo v vrstah je znak, da zdravstvo deluje. Da stojimo v kolonah na avtocestah je znak, da avtoceste imamo. Da čakamo leta, da naša zadeva pride na vrsto na sodišču, je menda znak zaupanja v sodstvo.

Prav nam je. Zaslužili smo to. Nismo znali ceniti, kar smo pred leti imeli in smo se pritoževali, ko je nek minister leve vlade izjavil, da imamo Adrio Airways zato, da letamo z letali. To je bila, če primerjamo z dandanašnjikom, zlata doba slovenske ekonomske levice.

Drugo, kar me pri vsem tem čakanju, zaostajanju in kolonjenju spominja na bankrotirano prejšnjo državo, pa je nonšalanca, s katero se oblast na težave državljanov odziva. Nobenega znaka ni, da bi se kdorkoli zaradi česarkoli sekiral. Briga jih, če čakamo. Kaj jim pa kdo more? Aja, bi šel k zasebnemu zdravniku? Še to so onemogočili! Ni zasebnih cest, ni zasebnih sodišč, ni zasebnikov, ki bi izdajali vozniška dovoljenja. Kjer je zadeva v rokah zasebnikov, merijo čakalne vrste, zadovoljstvo uporabnikov in vsako leto poskušajo biti malo boljši. Kjer pa storitve "zastonj" opravlja javni sektor, pa še kar velja pregovor, da se šenkanemu konju ne gleda na zobe. Kot da bi država kaj šenkala, kot da se vsa ta brezbrižnost ne bi financirala iz davkov, ki jih mi plačujemo. Kot da se ministri ne bi zavedali, da so tam zato, da državljanom organizirajo storitve, ne pa, da vsak za svoj del javnega sektorja skrbi, da bo dobro plačan in se tam nihče ne bo pretegnil.

Letno poročilo DARSa ne zasleduje nobenega indikatorja, ki bi meril, koliko imajo zastojev na svojih "avtocestah", kaj se dogaja s povprečnimi potovalnimi časi ali koliko ur na dan je nek odsek rdeč na Google Maps. Imajo pa celo poglavje o trajnostnosti. In imajo namen, da bi do leta 2025 za celih neverjetnih 5% zmanjšali čas povprečnega trajanja zaprte ceste oziroma oviranega prometa zaradi prometnih nesreč.

Skratka

Leta 2008 je Slovenija kot prva nekdanja socialistična država predsedovala Svetu Evropske unije. S tem je simbolno zaključila formalni proces normalizacije. Približno takrat je dogradila tudi zadnje odseke avtocestnega križa. Od takrat naprej ne politično, ne gospodarsko, ne na področju infrastrukture ni bilo nobenega napredka. Letom zastoja so sledila leta nazadovanja. Formalni normalizaciji ne sledila dejanska.

Zastoji na cestah, čakalne vrste v zdravstvu, sodni zaostanki, vrste na upravnih enotah … so simptomi iste bolezni: recidivov socializma. Dominantna levičarska politika se čedalje bolj vdaja populističim razvadam ter vzdržuje ali obuja vrednote, politike in prioritete iz bankrotirane Jugoslavije. Zato je Poljska od padca Berlinskega zidu zrasla 250%, Estonija 200%, Slovenija pa samo 85%.

Bolezni ne bo pozdravil parcialni ukrep tukaj ali tam, ampak samo cepljenje proti vrednotam in tradicijam, ki se nam vračajo iz propadle države.

Anticepilci bodo tudi proti temu cepljenju seveda kolesarili. In če bo šlo tako naprej, bomo počasi vsi na kolesih. Kot so bili Kitajci, ko je bila to še revna država.