So univerze še trdnjave svobodne misli?

O neizvolitvi doc. dr. Štumbergerjeve v kontekstu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti discipliniranja univerzitetnih učiteljev.

Foto: Grok.

Nastaja vtis, da se v Sloveniji vračamo v čase, ko so morali biti visokošolski učitelji pridni. Kolegica s Filozofske fakultete bo, vse kaže, izgubila službo. Ne trobi v isti rog s kolegi in študenti. O tem boste brali čisto na koncu. Prej pa nekaj konteksta.

ZDA danes

Že nekaj časa sem član združenja Foundation for Individual Rights and Expression (FIRE), ameriške nevladne organizacije, ki se sistematično ukvarja z varovanjem svobode govora, akademske svobode in procesnih pravic univerzitetnih učiteljev. FIRE spremlja primere omejevanja izražanja, nudi pravno podporo posameznikom, ki se znajdejo v sporih z institucijami, ter pripravlja analize in lestvice stanja svobode govora na kampusih. Njihov pristop je izrazito pravno formalen. Temelji na načelih svobode izražanja in nevtralnosti do vsebine stališč. Cilj je zaščita posameznika pred arbitrarnimi institucionalnimi posegi. Včasih je problem podpora Izraelu, včasih podpora Palestincem, včasih zagovarjanje biološke teorija spola, včasih zagovarjanje biblične geologije.

Analiza podatkovne zbirke Scholars Under Fire razkriva, da pritiski na profesorje prihajajo z leve in z desne. Z desne jih prihaja celo dvakrat toliko, vendar je vsaj trikrat bolj verjetno, da bo imel težave konservativni profesor. Teh je namreč na politično občutljivih področjih vsaj petkrat manj, ponekod pa jih skorajda ni. Pritiske z leve jemljejo tudi bolj resno. Pritisk z desne se konča z odpuščanjem v 16% primerov, pritisk z leve pa v 27% primerov.

Razvpit je primer Breta Weinsteina, ki je bil na Evergreen State College prisiljen odstopiti, ker se je upiral rasno ekskluzivnemu “Day of Absence”. Študenti so mu prekinili predavanje in zahtevali, da se ga odpusti. Policija mu ni zagotovila varnosti. Na koncu je dobil pol milijona dolarjev odškodnine. Zaradi kritike woke kulture, politične korektnosti in antisemitizma so zahtevali, da Univerza Concordia odpusti Gad Saad-a. Zaradi lastne varnosti je univerzo na koncu zapustil. Podobno FIRE dokumentira številne primere profesorjev, kaznovanih za učenje biologije (ne pa teorije) spola, npr. na St. Philip’s College.

Slovenija 1972

V Sloveniji imamo podobne izkušnje iz prejšnjega režima. Leta 1972 so bili sproženi postopki za politično odstranitev četverice Hribar, Rus, Jerovšek in Arzenšek. Odločitev ni imela podlage v zakonu o visokem šolstvu iz leta 1969, ki je bil presenetljivo apolitičen. A so jo v okviru obračuna s Kavčičem in liberalizmom vseeno izpeljali. Kjer je volja, je pot.

Pač pa si je socialistična oblast napisala represiven zakon o visokem šolstvu leta 1975. Tam beremo v členu 2:

Visoko šolstvo uresničuje kot vzgojni, izobraževalni, znanstveni in kulturni dejavniki razvoja socialistič­ne družbe naslednje bistvene družbene smotre:

— v procesu stalnega izobraževanja vzgaja, izobražuje in usposablja za delo in samoupravljanje na podlagi dosežkov sodobne znanosti in umetnosti, zlasti pa marksizma in prakse samoupravnega socializma, delovne ljudi z višjo, visoko in podiplomsko izobrazbo, oblikujoč s tem lik socialističnega samoupravno aktivnega strokovnega delavca;

— s prizadevanjem vsem udeležencev vzgojnoizobraževalne in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške dejavnosti ter v neposrednem sodelovanju z vsemi drugimi družbenimi dejavniki prispeva k razvoju ustvarjalnih sil družbe, k večji produktivnosti in rasti družbenega proizvoda, k ustrezni preosnovi vzgojnoizobraževalnega dela in k oblikovanju sodobno usmerjenega socialističnega izobraževalnega sistema;

— z vso svojo dejavnostjo prispeva k uveljavljanju in razvijanju samoupravnega socializma, socialističnega humanizma, etike in patriotizma, k utrjevanju bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi ter opravlja najširše kulturno poslanstvo, posebej v razvoju slovenske kulture.

V 69. členu pove, kdo je lahko univerzitetni učitelj:

Za izvolitev ali ponovno izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev so potrebne:

…

— zavzetost in družbena aktivnost pri uveljavljanju in razvijanju socialističnega samoupravnega sistema in v tem še posebej humanih odnosov.

Po istih kriterijih je mogoče naziv tudi odvzeti. Da bodo učitelji “tapravi”, se doseže tudi tako, da “tretjino članov imenuje Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije”.

Skratka, novi zakon so si napisali tako, da bi ideološke čistke tipa tiste proti četverici lahko izvajali zakonito. O ideološki podreditvi univerze si lahko mislimo marsikaj, moramo pa komunistom priznati, da so črno na belem napisali, da hočejo ideološko čisto univerzo. Ni bilo skrivanja za sodobnimi evfemizmi o “varnem okolju”, “vključevanju” ali “mikroagresijah”, ampak je sistem odkrito zahteval popolno uskladitev akademskega delovanja z doktrino samoupravnega socializma.

Nazaj v leto 2026

Leta 2026 se je z neizvolitvijo končal postopek ponovne izvolitve doc. dr. Saške Štumberger. Kaj pomeni izvolitev? Če nekdo hoče učiti na univerzi, mora imeti veljaven naziv. Vsakih pet let se oceni njegovo delo in če ne izpolnjuje kriterijev, ostane brez naziva in s tem brez možnosti, da uči, torej praviloma brez službe.

Veljavni zakon o visokem šolstvu seveda ne daje nobene podlage, da bi učitelje ocenjevali ideološko. Je pa njem dovolj nastavkov, da če se učitelj nekomu dovolj zmeri, zaide v težave.

Habilitacijski postopek doc. dr. Saške Štumberger bi lahko razkrival način, ko so bili formalni akademski mehanizmi uporabljeni za odstranitev učiteljice, ki razmišlja drugače. Čeprav so trije neodvisni strokovni poročevalci njeno delo ocenili kot ustrezno, je Habilitacijska komisija UL njihovo presojo povozila z lastno interpretacijo študentskih anket in se oprla na subjektivne, anonimne komentarje, ki so služili kot priročno orodje za utemeljitev negativnega mnenja o njeni pedagoški usposobljenosti.

Neizvolitev so utemeljili še z nekaterimi kvalitativnimi ocenami, o katerih imajo različni ljudje lahko različno mnenje - strokovna komisija pozitivno, končni odločevalci pa negativno. Skratka, negativna študentska mnenja, ki si jih je prislužila s samosvojim mnenjem o tekočih družbenih vprašanjih, so bila, verjetno, instrumentalizirana za to, da jo kot moteč drugače misleč element odstranijo iz Filozofske fakultete.

O podrobnostih primera kolegica piše tukaj in tukaj. Berite!

Odprto pismo

Svobodna družba stoji in pade na akademski svobodi. Če tisti, katerih poklic je misliti, ne smejo misliti po svoje, kdo pa bo sploh še mislil svobodno. Skupina profesorjev, levih, desnih in srednjih, je v zvezi z izvolitvijo doc. dr. Saške Štumberger sprejela naslednjo izjavo:

Odprto pismo vodstvu Univerze v Ljubljani in vodstvu Filozofske fakultete

Podpisani člani akademske skupnosti smo zaskrbljeni nad habilitacijskim postopkom dr. Saške Štumberger, docentke na Filozofski fakulteti, ki se končuje z njeno odstranitvijo z Univerze v Ljubljani. Mogoče bi bilo namreč sklepati, da so bili formalni postopki zlorabljeni zaradi njenih političnih stališč.

Po tem, ko se je kandidatka pritožila na negativno mnenje Habilitacijske komisije UL, je izpolnjevanje pedagoške usposobljenosti preverjal Senat UL. Ugotovil je, da je od osmih ocenjevanih elementov pet izpolnjenih, dva da ostajata neizpolnjena, en pa da je delno izpolnjen.

Delno izpolnjeno je spodbujanje k znanstvenemu in pedagoškemu delu. Spregledano je ostalo vodenje projektov, mentorstvo pri petih magistrskih delih, somentorstvo pri enem doktorskem delu in mentorstvo pri dveh študentskih Prešernovih nagradah. V študijskem letu 2025/26 je na celotnem Oddelku za slovenistiko UL FF kandidatka edina pridobila novo doktorsko študentko.

Prav tako ne vzdrži očitek o pomanjkanju pedagoškega izpopolnjevanja, saj kandidatka, ne le, da redno opravlja tovrstna usposabljanja, temveč kot vodja stalnega izobraževanja za učitelje sama izobražuje druge in ohranja mednarodno pedagoško kondicijo z gostovanji na tujih univerzah.

Najtežji je očitek glede neustrezne kakovosti pedagoškega dela in odnosa do študentov. Ta se naslanja na individualna mnenja v študentskih anketah v sistemu VIS. Povsem je prezrto, da ankete kažejo na visoko povprečje ocen (med 3,8 in 4,5), kar objektivno izpričuje kakovost njenega pedagoškega dela. Še več, Študentski svet Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer kandidatka prav tako poučuje, je podal pozitivno mnenje, kar bi lahko nakazovalo, da je problem v ideologiziranem vzdušju na njeni matični Filozofski fakulteti.

V vseh treh primerih gre za zelo mehke kriterije, pri katerih je mnenje Senata UL povozilo mnenja vseh treh strokovnih poročevalcev, ki so ta področja ocenili kot povsem ustrezna.

Poudarjamo, da je mnenje študentov dragoceno, nujno in predstavlja ključen korektiv pedagoškega dela, ki ga mora vsak visokošolski učitelj spoštovati. Vendar interpretacija študentskih mnenj ne sme postati instrument za prekinitev delovnega razmerja, razen v skrajnih in dokumentiranih primerih hude pedagoške malomarnosti. Ko postanejo posamična subjektivna in anonimna mnenja kronski argument za odpuščanje univerzitetnih učiteljev, vstopamo v obdobje arbitrarnosti, kjer se pedagoška ocena lahko zlorablja za kaznovanje tistih, ki so se študentom ali predpostavljenim že kako zamerili.

V primeru dr. Štumbergerjeve je težko spregledati, da so se pritiski nanjo stopnjevali prav zaradi njene pokončne intelektualne drže. Njena znanstveno utemeljena opozorila glede uvajanja podčrtajev in nasilnega spoljenja slovenskega jezika ter njena zadržana stališča glede dogajanja v Gazi so očitno trčila ob zid instrumentaliziranega ideološkega aktivizma.

Univerza bi morala biti prostor, kjer se kuje značaj in kjer se ceni intelektualna čast, ne pa institucija, ki nagrajuje konformizem in poniglavost. Namesto da bi spodbujali kritična in manjšinska mnenja, mladim kolegom morda sporočamo, da univerza kaznuje pogum in nagrajuje prilagodljivost. Takšna moralna in znanstvena kapitulacija univerze bi vodila v kulturo molka, ki je za prihodnost akademske svobode pogubna.

V izogib povsem možni interpretaciji, da pri dr. Štumbergerjevi ni šlo za oceno pedagoške usposobljenosti, pač pa za oceno politične primernosti, pričakujemo, da se najde način, da bo kandidatka lahko čim prej ponovno zaprosila za naziv docent.

Prof. dr. Žiga Turk, prof. dr. Borut Bohanec, prof. Andrej Grafenauer, prof. dr. Miro Haček, prof. ddr. Aleš Iglič, prof. dr. Janez Juhant, prof. dr. Goran Kugler, prof. dr. Matej Lahovnik, prof. dr. Jakob Likar, prof. dr. Igor Lukšič, prof. dr. Jožef Medved, prof. dr. Primož Mrvar, prof. dr. Jožef Muhovič, prof. dr. Marko Noč, prof. dr. Leon Oblak, prof. dr. Zvonka Slavec, prof. dr. Metka Tekavčič, prof. dr. Milan Terčelj, prof. dr. Boštjan Marko Turk, prof. dr. Rado Turk in prof. dr. Janez Tušek.

Podpora je širša. Po premisleku sem se odločil, da javno izpostavim samo redne profesorje. Rednost je v tem, da nimamo več vsakih pet let izvolitve in smo razmeroma varni pred morebitno kaznijo ali izsiljevanjem. Doc. dr. Štumbergerjeva je pred meseci podpisala odprto pismo v podporo prof. dr. Lahovniku, ko so ga šikanirali s Komisijo za etična vprašanja.

Skratka

Ne v Sloveniji, ne v svetu, univerze niso podvržene zakonodaji, ki bi jih formalno politično disciplinirala. Kljub temu pa obstajajo mehanizmi, ki jim ideološko čiščenje omogočajo. Številni indici kažejo, da je kolegici njena intelektualna pokončnost škodovala. Da ji je med drugim škodovalo, da se ni pridružila posilstvu nad slovenskim jezikom kot spodaj.

Dekanom_jam članic UL
Prodekanom_jam članic UL,
Koordinatorjem_icam na članicah UL

…

Tako je univerza, ki bi odpustila kolegico Štumbergerjevo, začela nek dopis.

Ta univerza je na razpotju. Lahko nagrajuje konformizem in kaznuje tiste, ki si upajo misliti drugače, ali pa zaščiti svojo integriteto tako, da zaščiti svoje učitelje. Kot je dejal Frank Slade v filmu Vonj po ženski: “Nič ne uniči duha bolj kot strahopetnost tistih, ki bi morali biti varuhi časti.”

Če bomo dopustili, da se kritične glasove utiša z administrativno sicer brezhibno izpeljano samovoljo, bomo morda podčrtajili slovenski jezik, a izgubili dušo univerze.

To je pot, s katere ni vrnitve.