Soočenje med stand-up komedijo in Carlom Jungom

Najprej objavljeno siol.net.

Včerajšnje soočenje na Planet TV je Slovenijo za trenutek približalo politiki kot zabavi in iz političnega soočenja naredilo razvedrilno oddajo ameriškega tipa. Vrhunec je bila prav gotovo izmenjava med gospodom Cerarjem in gospodom Erjavcem. Cerarja je Mirko Mayer vprašal, ali bi Erjavca še vzel za zunanjega ministra, in odgovoril je, da ne. Na to je Erjavec odgovoril, da sam Cerarja ne bi imel več za predsednika vlade. Glavni dosežek te vlade – politična stabilnost, zgoščena v dveh stavkih. In za ta dva verjetno napoved boja za vstop v parlament.

Moram priznati, da občudujem Karla Erjavca. Ker so ga nekaj spraševali o vikendu na Hrvaškem, je končal z dolgim kalimerovskim monologom.

Neprecenljivo je, ko se v nekem trenutku sam zave, kakšne razdira, in se diskretno zasmeje sam sebi. In morda gledalcu, ker ve, da je povedal dovolj dobro, da mu bučke kupuje.

Nekaj minut prej je za zabavo poskrbela predsednica sindikatov gospa Jerkičeva, ki je vprašala, kaj bo politika naredila za to, da bo večina zaposlenih imela vsaj povprečno plačo. Nihče od gostov ni opazil matematične nevzdržnosti vprašanja. Če je namreč plača navzdol omejena z minimalno, navzgor pa ni omejena (na povprečno plus nekaj sto evrov), ni mogoče, da bi večina imela vsaj povprečne plače.

Za zabavo je poskrbel Twitter, kjer je nekdo napisal, da bodo to uredili tako, da bodo ukinili domače naloge iz matematike. Kar ima sicer neka stranka celo v programu. Brez znanja matematike bo levica volivcem še lažje obljubljala nemogoče.

"Mayer je poskrbel za nekaj več tempa, kot smo ga vajeni"

Mayer je poskrbel za nekaj več tempa, kot smo navajeni, in tudi sprovociral nekaj iskric, ki jih sicer pogrešamo. Sicer pa soočenje kot soočenje. Ista vprašanja, podobni odgovori.

Sporočila je treba iskati v niansah. Ena taka niansa je, da je za leve stranke pomembnejše, da je zdravstvo javno, kot da deluje. Druga, da je gospod Židan nehal tekmovati z Levico, kdo bo imel bolj venezuelske poglede na politiko in gospodarstvo. Tvegal je celo z izjavo, da nas "politika, ki se opredeljuje za in proti Janezu Janši, ne bo nikamor pripeljala". S tem se verjetno prepozno vrača v sredino, s katere so ga potiskali komsomolci s praznovanjem rojstnega dne maršala Tita, štafeto in plesom kola okrog rdeče zvezde.

Je pa verjetno zaznal prostor na sredini, ki ga odpirata neprepričljivi Cerar in počasi učeči se Marjan Šarec.

Cerarjeve samohvale okrog dosežkov vlade na trenutke delujejo kot samoparodija. Kar je škoda, ker si tako slabega rezultata, kot se ji napoveduje, SMC ne zasluži. Isti prostor se odpira tudi Alenki Bratušek na levi in Novi Sloveniji na desni sredini.

“Tonin imel priložnost povedati le naslove iz sicer najdebelejšega programa"

Najbolj pravilno, pa hkrati verjetno najbolj dolgočasno je odgovarjal Matej Tonin. Nobenega nagovarjanja strahu pred migranti, nobenega nagovarjanja strahu pred Janšo ali Orbanom, nobenega kurjenja zavisti proti bogatim, nobenih obljub, koliko 100 evrov bodo dali temu ali onemu. Iz najdebelejšega programa od vseh strank, ki nastopajo na teh volitvah, je imel na soočenjih priložnost povedati samo naslove.

Verjetno še pod vplivom Unionskega srečanja pomladnih strank, ki je oživilo strahove, da je glas za NSi glas za Janšo, je jasno povedal, da bodo "garant za to, da vlade ne bo zanašalo preveč levo ali preveč desno".

"Janša v svoji kategoriji"

Ni treba biti vernik stranke SDS, da človek opazi, da je Janez Janša v svoji kategoriji. Nasmejan, ravno prav vzvišen, da ostaja nad pričkanjem preostalih, pa ne toliko, da bi deloval aroganten. Letos se ne vključi v vsak besedni pretep, ki mu ga ponudijo.

Analitiki ugotavljajo, da tako kot pred vsakimi volitvami volk obleče ovčjo kožo. Mislim pa, da gre za nekaj drugega.

Carl Jung je identificiral dvanajst arhetipov človeških značajev (vir). To so nedolžnež, vsakdanjež, junak, skrbnik, raziskovalec, ljubimec, upornik, kreator, vladar, čarodej, zabavljač in modrec.

Ko je v opoziciji, je Janša učbeniška različica upornika. "Z razlogom ali brez. Pravila mu ne pomenijo nič, njegova svoboda pa vse. Najbolj svoboden tip, po drugi strani tudi potencialno najbolj osamljen, ker za seboj požiga mostove." (vir)  Bližje ko so volitve, manj je Janša upornik, bolj je vladar.

Za vladarja moč ni najpomembnejša, moč je edino, kar je pomembno.

Njegov cilj je bogata, uspešna skupnost. Njegova talenta sta odgovornost in leadership – vodenje, ampak ne po samoupravljavsko, pač pa tako kot kapitan ladje Bounty. Njegov največji strah sta kaos in izguba položaja (vir).

Na teh soočenjih Janši nasproti ne stoji konkurenčni vladar. Spopada se – vklopite domišljijo – z vsakdanježem, skrbnikom, nedolžnežem, upornikom in zabavljačem. Brez svoje dolge zgodovine uporništva bi imel lahko delo.

Menda ne preseneča, da ljudje za vladanje iščejo vladarja. Manjšina si želi upornikov, le redki skrbnika. Čarodeji, modreci, ljubimci in raziskovalci niso za politiko oz. se borijo za vstop v parlament.

In vendar je demokracija stvar ravnotežij. Vladar Janša bo po volitvah v manjšini. Ne bo ga omejeval drug vladar, ampak pisana družba konkurentov. Morda bo na koncu res nedolžnež tisti, ki bo skrbel, da nas ne bo zaneslo preveč levo ali desno.

Siol, 31.5.2018.