Spet tesnejša unija?

Nismo še dobro pozabili Konference o prihodnosti Evropske unije, že so v obtoku nove ideje o centralizaciji naše "širše domovine". Vlogo koristnega idiota, se zdi, igra tudi slovenska diplomacija.

Evropska unija ima v svojih temeljnih pogodbah že ves čas zapisano, da je njen cilj »vedno tesnejša unija med ljudstvi Evrope«. Samo v prvi, Rimski pogodbi, je bilo napisano, da med državami, potem pa nič več. Proces utesnjevanja je od Skupnosti za premog in jeklo tekel v dveh smereh. Bruselj je dobival pooblastila na vedno več področjih, znotraj Bruslja pa je moč polzela iz rok Evropskega sveta proti Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji.

Proces je bil enosmeren. Pridobljenih pooblastil Bruselj ni nikoli več izpustil iz rok. Komisija in Parlament tudi ne. Evropski svet, inštitucija z daleč največjo legitimnostjo, saj ga sestavljajo predsedniki vlad članic, je postajal vedno bolj nemočen. Da bi zadeva dajal vtis demokratičnosti, je vedno več vpliva dobival parlament. Katerega člani dejansko niso nikoli bili odgovorni za nič. Kdor ne verjame, naj premisli, za koliko zadev krivi g. Goloba in za koliko npr. Ireno Jovevo.

Metoda, da se vsako krizo izkoristi za to, da dobi center večja pooblastila, je imenovana po enem od ustanovnih očetov EU Jeannu Monentu. V krizi, v vojnah, je seveda koristno, če se ve, kakšna je linija poveljevanja, če je hierarhija, če se ve, kdo je komandant. In izgovor je, da ker se je pa med krizo nekaj tako dobro obneslo, bi bilo to nujno treba obdržati tudi v miru. Kar je zmota.

Centralizacija preko sprememb pogodb se je ustavila leta 2008, ko je nekaj držav članic zavrnilo evropsko ustavo in je bila potem s težavo sprejeta Lizbonska pogodba. Po tem je centralizacija tekla bolj skrito – skozi judikate Sodišča evropske unije, ki ima, zvito, pristojnost odločati, ali je nekaj pristojnost Unije ali pa pristojnost članice. Ampak za taka pravila so se članice odločile.

Vedno novi poskusi za vedno tesnejšo unijo

Po 2008 je bilo nekaj poskusov, da bi Unijo še bolj centralizirali. Sodeloval sem pri Gonzalezovi skupini za prihodnost EU, spremljal Junckerjevih pet scenarijev za prihodnost, z zanimanjem bral predlog evropske ustave prof. Jambreka in kolegov, in, med 2020 in 2022, pomagal Odboru regij v zvezi s Konferenco o prihodnosti EU. Rezultate zadnjega poskusa je z velikim pompom v Parlamentu predstavil Guy Verhofstadt. In potem se ni zgodilo nič. Oz. se je. V zaključni fazi Konference je Rusija napadla Ukrajino in namesto s prihodnostjo Unije so se morali začeti ukvarjati s prihodnostjo preskrbe z energijo.

Ko se truplo Konference še ni dobro ohladilo, smo se pa vojne v Ukrajini nekako privadili, so spet oživele ideje o vedno tesnejši uniji. O centralizaciji, če malo manj izbiramo besede. O evropskem imperiju, če jih izbiramo še manj. Najprej je bila Skupnost za premog in jeklo, potem Evropska gospodarska skupnost, potem ne več samo gospodarska Evropska skupnost in zdaj nič več skupnost, ampak Unija. Naslednji korak nekateri vidijo kot Združene države Evrope, drugi, tisti, ki imajo živ spomina na ZSSR, pa kot Zvezo evropskih socialističnih republik.

Političnih priprav na centralizacijo so se v preteklosti lotevali široko. Evropsko. Gonzalezova skupina je imela 12 članov iz vseh koncev Evrope. O Junckerjevih scenarijih se je debatiralo po vseh članicah. Konferenca o prihodnosti Evrope je bila potujoča karavana z množico dogodkov in posvetov z državljani, ne samo v velikih mestih, ampak tudi v zakotnih vaseh. Iz tega ni bilo rezultata.

Dvanajst modrih Francozov in Nemcev

Ne da bi se mudili z inštitucijami v Bruslju, 27 članicami, mladimi in starimi, mesti in podeželjem, vzhodom in zahodom, sta Francija in Nemčija sestavili skupino dvanajstih, ki je naj bi premislila, kako Evropo reformirati, da bi bila »pripravljena na prihodnost«. Konec septembra je pripravila poročilo. V njem je vse, kar so si Bruseljski Evropejci vedno želeli:

• mehanizem za discipliniranje »nedemokratičnih« članic,

• omejitev velikosti Parlamenta, zmanjšanje Komisije,

• večinsko glasovanje v Evropskem svetu o vseh zadevah,

• poenotenje volilnih sistemov za volitve v Evropski parlament,

• neposredne volitve predsednika Komisije,

• zbliževanje ustavnih sodišč,

• povečanje evropskega proračuna,

• evropski davki,

• evropsko zadolževanje,

• poenotanje davčnih politik po članicah

• ipd.

Velik del tega naj bi bilo mogoče realizirati zgolj s kreativnim branjem obstoječih pogodb. Čemur bi Sodišče Evropske unije znalo celo pritrditi. Saj je vendar sodišče Unije. Nekaj podobnega je pred kratkim sprejel tudi odbor Evropskega parlament AFCO.

Večje je boljše?

Tako se vsaj nekaterim zdi. Če bi namesto Unije suverenih držav imeli nekaj takega, kot so ZDA, Kitajska ali Rusija, da bi bil to lahko igralec na svetovnem odru. Razlika je, da so ZDA nacija, »en narod pod Bogom«, Kitajska je že tisočletja trdno v rokah ene dinastije, piše v enem jeziku, je v eni časovni coni in je vedno bila ena država. Rusija je nekoč bila in spet hoče biti imperij. Če bi bilo res, da inštitucije lahko zgradijo složno centralizirano državo, potem ne bi razpadli Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Evropa nikoli ni bila imperij. Ampak je kljub temu parirala imperijem. Perzijskemu, Arabskemu, Turškemu, Ruskemu … Evropo je združil Karel Veliki, poskušal je Napoleon, potem Hitler, potem Stalin. Evropa je dolgo imela eno vero, eno versko avtoriteto, pa množico posvetnih oblastnikov. Cerkev in država sta bili ločeni. To je bil zametek tega, čemur danes pravimo delitev oblasti. Države so med seboj tekmovale, so se pa zavedale, da sodijo skupaj, ker so bile vse krščanske. Evropa je bila imperij duha, krščanskega duha, politično pa ves čas razdrobljena. Težnja po vedno tesnejši uniji je morda tudi odmev nostalgije za nekdanjim Krščanstvom, za tistem, kar se angleško imenuje Christendom. Ker Evropa to zdaj več ni.

Namesto krščanstva bi novi imperij zdaj v svojo sredo postavil vrednote, vladavino prava, človekove pravice in še par zadev, ki bi si jih večinsko izglasovali. V Bruslju bi bila združena tako verska avtoriteta (kontrola nad spoštovanjem vrednot) in politična oblast (finance, kontrola nad spoštovanjem direktiv). Kar bi v Bruslju izglasovali, bi v Sloveniji morali ubogati. Kar bi v Bruslju odločili, da je dobro in prav, bi kot dobro in prav moralo veljati v Sloveniji. Danes lahko za vsako pomembno stvar vsaka država uporabi veto. Na Unijo smo prenesli samo tisto, na kar smo pristali, da smo tja prenesli. Zdaj bo te suverenosti konec. Oblast ne bo več deljena na cerkveno (oz. ideološko) in na upravno. Tudi ne bo več toliko deljena med Unijo in članice.

Evropa se bo odpovedala svojemu pomembnemu izumu, namreč nacionalni državi, ki je na svojem ozemlju suverena. To je rezultat tridesetletne vojne, ki ji je sledil Westfalski mir. In kar je postalo tudi osnova mednarodnih odnosov.

Evropska unija, taka kot je, je odlična zadeva za mir in blagostanje v Evropi. Za mir med Evropejci zadostuje skupni trg. Za materialno blagostanje tudi zadostuje trg. Prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi tudi varuje gospodarstvo pred vmešavanjem politike. Prestolnica ne more protežirati nekega svojega podjetja, najprej, ker je to zakonsko prepovedano, in še bolj, ker to lahko stori samo na račun drugih podjetij, saj jim ne more pomagati s carinami. Bruselj, kakršen je zdaj, tudi ne more protežirati industrije iz ene države, ker se odločitve sprejemajo s soglasjem in druge držav ne bi bile za to. Ta drugi mehanizem v bolj centralizirani Evropi odpade. Skupni trg je treba dograjevati; tukaj več Evrope vsem koristi.

Več Evrope za bolj močno Evropo

Več Evrope bi koristilo še kje, ne pa vsepovprek. Več Evrope potrebovali ko gre za zaščito zunanjih meja. Nedopustno je, da ene države financirajo ladje za prevoz migrantov, druga pa jih morajo v svojih pristaniščih sprejemati. Da država ali pa Unija varuje svoje meje, je osnovna naloga vsake države. Če ne vstopajo samo tisti, ki jim dovoliš vstopiti, nisi država. Prost pretok ljudi znotraj EU je mogoč samo v primeru, da prostega pretoka čez meje unije ni.

Več koordinacije in sodelovanja je potrebnega tudi na področju obrambe. To naj EU realizira v okviru pakta NATO in naj zasleduje ambicijo, da je v NATO enako vplivna in enako močna – v smislu učinkovitosti moštva in opreme – kot so ZDA. To naj postane obrambna politika Bruslja. Oblikovati samostojno, močno, učinkovito evropsko krilo NATA, ki bo sposobno projicirati realno vojaško moč v svojo okolico in ne bo v vsem odvisno od ZDA.

To je mogoče v okviru obstoječih pogodb, manjka pa, tako se zdi, politična volja, da bi Evropa imela tudi trdo moč, ne samo tako imenovane mehke moči. Žal Evropa nima tiste vitalnosti, iz katere bi izhajala volja do moči, zaradi katere bi jo okolica spoštovala in upoštevala.

Za več Evrope na področju skupnih trgov, prostih pretokov blaga in ljudi, priznavanja zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj, nadzora meje, policije, boja proti terorizmu ipd. bi se našlo soglasje tudi v obstoječem pogodbenem okvirju. Za to, da se bo Bruselj vtikal npr. v to, ali je v osnovnošolskih učbenikih neke države premalo ali preveč LGBT vsebin, ali je dovolj manjšin v upravah podjetij, ali se Bruslju zdi, da imajo nekje dovolj vere v demokracijo ali ne, tega ni potrebno centralizirati. Še manj je treba centralizirati industrijske politike, davke, organiziranost zdravstva, šolstva, uprave …

Koristni idioti

Ne da bi bila v Sloveniji opravljena kakršnakoli razprava, nas je zunanja ministrica kot kaže vpisala v klub tistih, ki smo menda za to, da se Evropa še bolj centralizira. Tako je vsaj razumeti nekatere izjave in pojavljanja slovenske politike v krogih, ki podpirajo centralizacijo. Morda zato, ker je Slovenija odpirala vprašanje vključitve Balkanskih držav, pa so nam odgovorili, že, že, ampak prej moramo spremeniti pogodbe. In smo pokimali. Komu drugemu so obljubili pa kaj drugega.

Problem ni inštitucionalna zgradba, problem je vitalnost starega sveta.

Do zdaj je bil glas Slovenije načelno vreden toliko kot glas Nemčije, če bodo predlogi dvanajsterice uveljavljeni, bo vreden petino ali desetino nemškega. Gotovo je bila Slovenija za to pohvaljena in morda nam bodo naredili kakšno uslugo, npr. če ne bomo spoštovali proračunskih omejitev, z dvojnimi merili bodo gledali na lomastenje po RTVju, za navdušene »Evropejce« se tudi vedno najde kakšna funkcija v Bruslju. In podobno je z vsemi članicami. Vsaki lahko Bruselj kaj ponudi. Ali pa se vsaj potrudi, da se volitve iztečejo v bolj ugodno smer za centralizacijo unije.

Skratka

Evropska unija je najboljše, kar se je Sloveniji in Evropi zgodilo v zadnjih stoletjih. V obliki, kakršna je zdaj, z majhnimi popravki, je to lahko okvir, v katerem evropske države najdejo varnost, blagostanje, možnosti za razvoj. To je tudi okvir, v katerem lahko postanejo geostrateški igralec – problem namreč ni inštitucionalna zgradba, ampak volja imeti tudi trdo moč, problem je vitalnost starega sveta.

Gradnja centralizirane Evrope, imperija s središčem v Bruslju, bi bilo nasprotno evropski politični kulturi in nima podlage v zgodovinskih izkušnjah.

Poglabljanje Evrope na nekaterih področjih je smiselno, kot bi bilo smiselno zmanjševanje centralizacije kje drugje. Gradnja centralizirane Evrope, imperija s središčem v Bruslju, pa bi bilo nasprotno evropski politični kulturi in nima podlage v zgodovinskih izkušnjah. Zelo verjetno bi taka tvorba oživila nasprotja, zaradi katerih so suverene evropske države sploh nastale.

Bolj centralizirano Evropo si, razumljivo, želi uradništvo, saj uradništvo po Parkinsonovem zakonu vedno želi več pooblastil, želijo si ga politiki, ki vidijo prihodnost svoje politične kariere v Bruslju in želijo si jo večje članice unije, saj bi jim to dalo vpliv, ki se jim zdi, da si ga zaslužijo.

Zato ni razumljivo, zakaj se slovenska diplomacija tem idejam pridružuje.

---

Prvotno objavljeno v Pravni praksi, št. 44/2023, 16.11.2023, str. 14-15.
Objava na tem mestu z dovoljenjem izdajatelja.

---