Spoštovani podjetniki, dobro delajte!

Najprej objavljeno siol.net.

Kolateralna škoda koalicijskih pogajanj s stranko Levica je bila tudi ta, da se je v legitimno javno razpravo vrnilo odkrito nasprotovanje nekaterim temeljem liberalno-demokratične ureditve, kot so svoboda govora, samoomejevanje države in nedotakljivost zasebne lastnine.

Ko so nekateri podjetniki v zvezi z napovedmi slabšanja gospodarskega okolja izrazili zaskrbljenost, je dominantni odziv v javnosti spomnil na slavne čase "podružbljanja" lastnine iz obdobja 1941-1989, ko je zavist postala tudi uradni moralni temelj družbenega sistema. Tisti čas je v ljudeh pustil globoke sledi, zato ni čudno, da prikimavajo kolumni Mihe Mazzinija. Potrebno razprave se mi zdi, kako avtor zoži pojem spoštovanja. Ožje, kot ga razumemo, manj ga je. Potrebovali pa bi ga več.

Drži, da so se podjetniki v boj za svoje pravice (no, interese) podali v napačnem času in na napačen način. Nekaj strank je imelo izrazito propodjetniški program, ampak pred volitvami podjetniki niso jasno in glasno podprli na primer Nove Slovenije. Ciniki pravijo, da zato, ker se jim ni zdelo verjetno, da bi zaradi njihove podpore to postal vladni program.

In racionalen podjetnik se seveda s podporo napačnim ne bo zameril pravim, ki bodo po volitvah oblast. Še posebej ne v državi, kjer se ne more zanesti na to, da zaradi tega ne bi imel težav z inšpekcijami, dovoljenji, birokracijo ipd. Če že ne težav, pa vsaj pri poslih z državo ni verjetno, da bi bil lahko najugodnejši ponudnik.

No, ko je v koalicijo dejansko vstopila Levica s svojimi boljševističnimi čudaštvi in je vrag odnesel šalo, so nekateri zagrozili z odhodom v tujino. Iz svojega zdravorazumskega kapitalističnega mehurčka, kjer velja, da denar ne raste na drevesih, namreč niso mogli predvideti, da "našega človeka" odhod podjetnikov sploh ne skrbi. Nasprotno, še veseli ga, če se lahko reši predmeta svoje zavisti.

In potem so luknjo, kot pravilno ugotavlja Mazzini, kopali naprej. Niso se vkopali na temeljih ustavne ureditve socialno-tržnega gospodarstva in zahtevali nič več in nič manj kot pravne države, pred katero so vsi enaki, ki bi jim omogočala, da v miru, v predvidljivem okolju in brez strahu delajo, pač pa so opozorili na to, kako družbeno odgovorno vlogo imajo, ko dajejo sodržavljanom delo. Za svoj prispevek družbi, za davke, ki jih plačajo, za delovna mesta, ki jih ustvarjajo, so pričakovali - spoštovanje.

In kaj je hujšega za "našega človeka" kot to, da si nekdo, ki že ima "mercedes, bazen, savno in prostor za ponija", zaželi še spoštovanja? Lov na tiste, ki izstopajo, je odprt in na mnenjskih (spletnih) straneh še kar traja.

Spoštovanje ali hvaležnost?

Mazzini povzame definicijo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki pravi, da je spoštovanje "zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti". Drži, veljava mora biti moralno utemeljena. In kaj je morala? Mazzini pravi, da je to "niz pravil, ki ljudi povezuje v skupnost". Moralno je tisto, "kar je za skupnost dobro, in slabo tisto, kar ji škodi". In potem ključni stavek, na katerem temelji argumentacija, da si premnogi podjetniki spoštovanja pač ne zaslužijo: "Če bi radi spoštovanje, morate torej delati v dobro skupnosti."

Mazzini ve, kako Slovenec razmišlja. Njegove kolumne so brane in deljene tudi zato, ker ljudje preberejo, kar misijo, pa tega sami ne bi znali spraviti v besede. In bojim se, da je res veliko "naših ljudi" prepričanih, da je morala tisto, kar nas povezuje v skupnosti; da je moralno samo tisto, kar je za skupnost dobro, in da spoštujemo samo tiste, ki delajo v dobro skupnosti. In tu je problem.

Kot da ne bi povsem dobro razlikovali med hvaležnostjo (do tistih, ki nekaj naredijo za druge) in spoštovanjem do tistih, ki naredijo nekaj dobro ali prav. Pika. Brez dostavka "za skupnost".

Ampak "naši ljudje" so pod kožo kolektivisti. Med drugim zato se tudi za spoštovanja vredne dosežke, ki so jih ljudje naredili zase, družbeno odgovorno reče vsaj to, da so "promocija za Slovenijo". Češ da ima skupnost nekaj od tega, da je nekdo preplaval Amazonko ali splezal na neko goro.

Kot sem povedal zgoraj, so si to past nastavili podjetniki sami, ko so začeli govoriti o tem, kaj vse so naredili za skupnost. In vendar ljudi spoštujem zato, ker so naredili najboljši izpuh na svetu, ali najboljše lahko letalo, ali največjo napihnjeno konstrukcijo, ali smučali z Everesta, ali objavili članek v Nature. In spoštujem mater samohranilko, ki z minimalno plačo preživi sebe in tri otroke. Korist za skupnost nima nič s tem. Še huje, spoštujem tudi Mazzinija, celo če napiše kaj, kar je za skupnost škodljivo. 

Spoštovanje in hvaležnost sta dve različni zadevi. Prvo ni obremenjeno s sebičnim ocenjevanjem skozi prizmo lastnih koristi.

Še teoretično

"Skupnost" je pogovorna beseda za tisto, čemur družboslovci pravijo družba. In za družbo je Margaret Thatcher rekla, da ne obstaja. Da obstajajo posamezniki in družine, družba pa ne. V jeziku današnjih postmodernistov bi lahko rekli, da je družba družbeni konstrukt.

Če ostanemo pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je morala "kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega". Nobene skupnosti ni v definiciji. Haidt bi rekel, da morala izhaja iz šestih moralnih temeljev. Ti so skrb, pravičnost, svoboda, pripadnost, zvestoba in svetost. Ko nekdo nekaj naredi za skupnost, to občudujemo, ker skrbi za druge. Lepo. Pravilno. Hvalevredno. Spoštovanja vredno. Je pa še pet drugih temeljev, s katerimi bi lahko utemeljili (u-temelj-ili) spoštovanje.

Evolucijska psihologija ugotavlja, da še danes za moralno velja tisto, kar je našim davnim prednikom omogočilo preživetje. Ne tisto, ker je koristilo neki abstraktni "skupnosti", ampak tisto, kar je omogočilo preživetje posameznikom v dednem materialu, v katerem je bil ta ali oni moralni temelj zapisan. Dobro je ekonomsko uspešno, pridela več hrane, med dobrimi ljudmi je preživelo več njihovih otrok. Razlika je drobna, ampak pomembna.

V re(tro)spektu

Zato seveda za spoštovanje ni nujno delati v dobro skupnosti. Res si ga lahko zaslužite s skrbjo za druge, lahko pa tudi s pravičnostjo svojih stališč, z zvestobo – pa čeprav s svojim ciljem, s pripadnostjo morda narodu ali manjšini, s svetostjo, lahko tudi s svetim spoštovanjem živih bitij, zaradi česar ste spremenili jedilnik.

Slovenski podjetniki si zaslužijo spoštovanje, ker dobro delajo to, kar delajo. Ker zmagujejo na svetovnih trgih. Ker rastejo. Ker služijo. Ker imajo dobiček. Tudi če vse to počnejo iz povsem sebičnih interesov. Zaradi pohlepa. Ali zaradi samoizpolnitve. Ali ker delajo v podjetju, da jim ni treba doma prenašati žene. Tudi če niso dobrodelni.

Da, podjetniki (in vsi ljudje) naredimo tudi kaj narobe. O, kako se naslajamo nad tem, ko močni, pomembni in bogati kaj zagrešijo! V angleški besedi za spoštovanje - respect - predpona re- ustvarja distanco med spektaklom, ki ga gledamo od blizu (spect-acle), in spoštovanjem (re-spect), ki ga vidimo od daleč. V informacijski dobi je umazanih podrobnosti več, distance manj in zato je manj tudi spoštovanja. Kar je škoda. Ker ljudje si ga kljub napakam zaslužijo. Ker ljudje potrebujejo spoštovanja vredne zglede.

Skratka

Liberalni demokratični sistemi tudi človeške slabosti uporabijo za to, da svet napreduje. Da tudi manj kot popolni ljudje lahko skrbijo zase in malo tudi za druge. Da bi lahko brez strahu živel in delal v takem sistemu, ni treba biti spoštovan. Tega pri nas nismo "ponotranjili". Ne podjetniki, ki so si zaželeli spoštovanja, ne bralci, ki so spoštovanje izenačili s hvaležnostjo. Usedlina kolektivizma je pri nas globoka. Spoštovan si samo, če delaš za skupnost. Če delaš zase, pa ne.

Ampak formalno je naš družbeni sistem zdaj tak, da če dobro delaš zase, imajo vsi nekaj od tega. Spoštovani podjetniki, dobro delajte!

Siol, 16.10.2018.