Spoštovanje starešinam
Pred časom sem bil v Avstraliji in sem opazil, da se vsaka prireditev začne z izrazi spoštovanja prednikov. Isto prejle na demokratski konvenciji v ZDA. Spoštovati starešine ni napak. Ampak!
Zgodilo se je na znanstveni konferenci. Gostitelj je, čisto, čisto na začetku, prebral tole izjavo:
We acknowledge the Aboriginal and Torres Strait Islander, Traditional Custodians of the land on which we work and live. We pay respect to Elders past, present and emerging.
V prevodu pomeni nekaj takega:
Priznavamo Aboridžine in Otočane Torresove ožine, tradicionalne skrbnike zemlje, na kateri delamo in živimo. Izkazujemo spoštovanje starešinam iz preteklosti, sedanjosti in tiste, ki prihajajo.
Isto potem so isto oddrdrali še pred predstavo v Sydneyski operi. Pa da naj damo telefone na tiho. Kot da ne bi bilo dovolj, za prvo, da bi napisali nekam v gledališki list. Glede telefonov opozoril nikoli ni dovolj. Qantas izjavo tiska na letalske karte in zapiše “…skrbnike zemlje, na kateri delamo, živimo in letimo”.
Nekoč so se prireditve začele tako, da so zmolili očenaš ali se vsej pokrižali, zdaj pa je molitev drugačna! Da bi si dali odvezo za kolonializem, za to, da je pač industrijska civilizacija izpodrinila kamenodobno? Drži, včasih precej grobo in nasilno, s čemer se ni za hvaliti, ampak tako se je svet kotalil naprej “since time immemorial”. Ja, je včasih povozil tiste, ki se niso premikali dovolj hitro ali skočili na hitrejši voz. Počutiti pa se krivega, da si se preselil v Avstralijo, Ameriko … kje so to potem neha?
Tudi Slovenci smo nekoga izpodrinili. In če ne bi skočili na hitrejši voz, če se ne bi dali krstiti, nas ne bi bilo. Če bi živeli v protestantskem delu Evrope, morda tudi ne. Naj se zdaj pred vsako predstavo v Cankarjevem domu opravičimo Ilirom in Keltom? In Rimljanom, ki smo jim razsuli mesta in vasi? Naj se homo sapiens opraviči neandertalcem? Se bodo tisti, ki pridejo za nami, opravičili Slovencem? Si predstavljate, da bi nekaj takega žebrali Pakistanci v Birminghamu?
Je pa v teh deklaracijah nekaj pozitivnega. Namreč ja, prav je, da se spomnimo, da je pred nami nekdo bil, ki mu dolgujemo pravzaprav vse. Prav je, da se spomnimo starešin, preteklih in sedanjih, in obljubimo, da bomo spoštovali tudi prihodnje. Starešine. Bi to šlo, če bi imeli v mislih sivolase bele ljudi tipa Aristotel, Julij Cezar, Karel Veliki, Marija Terezija, France Prešeren, Anton Korošec, Alojz Rebula … in nekoga iz kamene dobe?
Si predstavljate, da bi na začetku vsake javne prireditve, vsakega predavanja rekli:
“Spoštujemo starešine preteklosti, sedanjosti in tiste, ki to šele bodo. Cenimo naše prednike in smo jim hvaležni za deželo, ki so nam jo zapustili”.
In bi potem začeli muzicirati.
Ker Zahod dela samomor, svoji tradiciji seveda ni pripravljen izraziti spoštovanja. Domišlja si, da je to, da se je odpovedal svoji bleščeči preteklosti, njegova prednost, da je to dostojanstveno in nadmoralno.
Kakšna kolosalna napaka!
Zanimivo, predvsem pa nekaj, kar je za naš čas in prostor očitno prevelik zalogaj. Priti na to raven razmišljanja, dojemanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ni enostavno. Potrebno je veliko več kot kolesarjenje, kot protestiranje, kot sejanje sovraštva, nestrpnosti, s čemer je Evropa zastrupljena. V Evropi se ne spoštuje nič in nikogar, po sistemu kakor komu odgovarja in to je tisto, kar nas vodi v neizogibno katastrofo. Veste ni treba velikih besed, ni potrebno neko nasilno poenotenje na vseh ravneh življenja ampak je dovolj, da dojamemo preteklost, sedanjost in se zavedamo, da je pred nami prihodnost, ki jo krojimo prav mi vsi, vsak na svoj način. Mi danes nimamo politikov, ki bi bili sposobni dojeti posledice svojih ravnanj, ki se bodo odrazile šele v prihodnosti. Biti hvaležen nekomu iz preteklosti, za to kar imaš danes, biti hvaležen vsem, ki ustvarjamo danes in ja tistim, ki bodo ustvarjali tudi ko nas ne bo več, bodo pa ustvarjali za naše potomce, je to tako težko? Je tako težko sprejeti dejstvo, da smo usodno povezani in soodvisni tako danes kot jutri. Kje so danes modre glave Evrope? Kdo so ljudje, ki so prevzeli odgovornost vodenja, so t modreci s sposobnostjo dojemanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Nadškof Stanislav Zore je ob maši na Brezjah dejal, da je človek brez vere gol. Sledilo je kar nekaj težkih kritik, posmeha in tega se moramo bati. V ospredje stopajo ljudje, ki ne dojamejo temeljev civilizacije, njenega bistva, obstoja in pomena vere. Ko vero dojemaš tako, kot levi revolucionarji je propad civilizacije neizbežen in ja čedalje več je golih, pa se tega niti ne zavedajo, žal.
Bravo👏🏻🇸🇮