Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.


Pišejo

Medij je sredstvo oziroma oblika množičnega komuniciranja, katerega glavni namen je praviloma ...

Kaj je zdaj, sredstvo ali oblika? "Glavni namen je praviloma" - bi bilo lahko še bolj raztegljivo? Ne bi bilo dovolj prostora za poljubne interpretacije, če bi pisalo "namen je praviloma" ali pa "glavni namen je"?

... periodično ustvarjanje in razširjanje uredniško oblikovanih  medijskih vsebin posredovanih širšemu občinstvu ... 

Hmm, "in razširanje" ali "ali razširanje"? Zakaj bi medij moral ustvarjati vsebine, kaj pa, če jih samo posreduje, agregira? Zvemo pa le nekaj konkretnega, namreč, da brez uredniškega oblikovanja ni medija. Čeprav, kaj pa če urednikuje algoritem? Kaj bi bila nemedijska vsebina, ki jo razširja medij? Kako široko je širše?

... z namenom obveščanja in zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih ter drugih potreb javnosti, dostopnih na kateri koli način in na kateri koli napravi ali nosilcu.

Zanimivo, obveščanje ni zadovoljevanje potrebe, obveščen naš človek mora biti, pa če si to želi ali pa ne. In tudi tukaj, kot skozi cel dokument, se Strategija otepa medijev kot nečesa, kar informira o politiki. Kot da ne obstaja.

Za razliko od drugih oblik javnega komuniciranja delovanje medijev temelji na avtonomnosti urednikov in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin, v skladu s profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev in urednikov oziroma drugih avtorjev prispevkov za posledice njihovega dela.

Medij je lahko torej samo tisto, kjer so uredniki in avtorji avtonomni; tovarniško glasilo, strankarsko glasilo, časopis delničarjem torej ni medij, ta blog pa je! Medij je, kjer se držijo kodeksov. Ta blog spet ni.

Citirani odstavek v svobodni družbi določa, kdo si lahko pripne značko "medij", v nesvobodni družbi pa, kdo sploh sme "razširjati vsebine". Strategija je napisana tako ohlapno, da ne vemo natanko, kaj od tega dvojega so avtorji mislili, je pa upravičen strah, da se s tem vzpostavlja omejitev, kdo bo sploh smel objavljati še kje drugje kot na kaki zakotni zasebni spletni strani, ki mu jo bodo servirali, češ, "saj imaš svobodo govora. Pa v kopalnici tudi lahko poješ".

Ne glede na platformo razširjanja medijskih vsebin za vsako obliko komuniciranja, dostopnega javnosti, veljajo najvišji standardi spoštovanja človekovih pravic, zlasti nedotakljivosti in varstva človekove osebnosti in dostojanstva. 

Vse lepo in prav, ampak da bi pa svobodo govora omenili v isti sapi, na to pa niso pomislili.

Za zagotavljanje nujne kakovosti informativnih vsebin je ključnega pomena, da jih pripravljajo strokovno usposobljeni poklicni novinarji; zato status informativnega medija lahko pridobi samo medij z zadostnim številom zaposlenih novinarjev z ustrezno izobrazbo glede na obseg programa.

V najboljši tradiciji srednjeveških cehov in skladno s Hayekovo Potjo v tlačanstvo, so si tukaj novinarji napisali monopol na nekatera dela. Kar ne čudi. To počnejo tudi dimnikarji in frizerji. Nevarno pa je naslednje: informativni medij je samo tisti, ki ima zaposlene kvalificirane novinarje. Ker ljudje pri informativnih medijih očitno niso sposobni oceniti kvalitete in se bo ta zagotavljala s politiko zaposlovanja in certificiranjem s strani države. Ali pa bo še huje.

Namreč, če to pomeni, da informacij ne sme širiti medij, ki tega ne izpolnjuje, gre za resen napad na svobodo govora. Če pa to pomeni, da bodo nekateri "mediji" imeli značko "Medij je vpisan v državni razvid medijev", drugi pa ne, in bo to bralcem povedalo, da je prvi morda bolj verodostojen od drugega, pa težave ne vidim. Ampak glede na prakso se bojim, da ne gre samo za značko.

Sporočila in vsebine, dostopne in v mnogih primerih namenjene javnosti, se pojavljajo tudi na platformah, ki ne ustrezajo opredelitvi medijev po vseh svojih značilnostih in osnovnem namenu (družbena omrežja, portali, spletne strani in vedno pogostejše nove platforme) ...

Prevod: ne znamo natanko definirati, kaj je medij.

... zato bo zakon v izogib možnim posledicam (nespoštovanje človekovih pravic, nelojalna konkurenca medijem, nespoštovanje avtorskih in izdajateljskih pravic ipd.) v prihodnje moral vsaj deloma urejati tudi ta vprašanja.

Skratka, ne gre za zakon o medijih, ampak za zakon, ki bo urejal nič več nič manj kot svobodo govora in branil ("nelojalna konkurenca medijem") "ta zaresne" medije pred internetom.

To še posebej velja za področje zaščite ustavno varovanih kategorij, zaščite otrok in mladoletnikov, spoštovanja človekove zasebnosti, časti in dobrega imena, prepovedi sovražnega govora, pravice do popravka itd. Enako velja za nedopustne primere nespoštovanja avtorskih pravic in pravic izdajateljev, ki investirajo v pridobivanje informacij in oblikovanje medijskih vsebin.

A vendar svoboda govora - tudi ustavna kategorija - tudi tukaj ni omenjena. Pri čemer imam slabo vest, kako si drznem na kaj takega opozoriti v kontekstu tako plemenitega cilja kot je zaščita otrok in mladoletnikov.

Javni interes

Izgovor za državno vedrenje in oblačenje na področju medijev je tako imenovani javni interes. Tako pravijo v poglavju, ki naj bi javni interes definiral:

Nosilec javnega interesa je javnost v najširšem pomenu besede, potemtakem skupnost državljank in državljanov RS ter drugih prebivalcev v državi ter pripadnikov slovenskih manjšin v sosednjih državah ter Slovencev po svetu. Izhodišča in bistvo javnega interesa oziroma najpomembnejša merila vsega, kar je v javnem interesu in se predstavlja kot uresničevanje javnega interesa, so ...

Kaj je javni interes, iz tega ne razberem. Ne vem, kaj je nosilec interesa, vem pa, kaj je imetnik interesa; vem, kdo ima interes. Zakaj niso napisali npr. da je javni interes vsota interesov državljank in državljanov? Ker če bi bil, potem sta dva načina, da izvemo, kakšen ta interes je: (1) kako se ljudje obnašajo na medijskem trgu in interes sami uresničujejo, ali pa (2) kako na volitvah ocenijo, da so njihov interes prepoznali in ga bodo v njihovem imenu zagovarjali politiki. 

Skrbi, da ne v trg ne v politiko v Strategiji ni prav nobenega zaupanja. Kot razlagalec javnega interesa se pojavi "stroka". Stroka, da ve, kaj je za ljudi dobro.

To mi je od nekje znano.