Svizčevo leto

Najprej objavljeno siol.net.

V filmu Svizčev dan (Grounhog Day) se neki novinar dan za dnem zbuja v isti dan. Drugega februarja gre spat in naslednje jutro je spet drugi februar. Ki je v nekem zakotnem ameriškem mestecu dan, ko naj bi svizec napovedal, ali bo zima še dolga. Glavni junak tako dobiva nove in nove priložnosti, da bi očaral glavno junakinjo. Film je iz leta 1993. Ko spremljam politično dogajanje v Sloveniji, se mi zdi, da smo ujeti v en tak Svizčev dan. Stvari se ponavljajo, ponavljajo, ponavljajo.

Rekli boste, danes je sobota in časopisi ne pišejo o škandalu iz ponedeljka, ampak o škandalu iz četrtka. In jutri ne bo spet sobota, ampak pride nedelja. In za nedeljo ponedeljek, ko bo spet nekaj novega. Nekateri žanri političnega dogajanja imajo periodo nekaj dni, drugi se pojavljajo tedensko, tretji na nekaj tednov, četrti približno mesečno, kakšne zadeve letno ali pa celo na štiri leta. Kakofonija vseh teh frekvenc vam daje občutek dogajanja. Pa se res kaj dogaja?

Dnevno in tedensko …

Približno dvakrat na teden je težava kak Janšev tvit. Ki tudi, če ga ne bi bilo. Ampak tudi modrovanje o tem se ponavlja brez prave koristi.

Tedensko se zbere ''več kot 10.000'' kolesarjev. Piše, da so zbiranja nad 10 ljudi sicer prepovedana, ampak pri nas imamo vsaj od Martina Krpana naprej precej elastičen odnos do pravil. In morda niti ni neumno, da se kolesariat zaganja v odprta vrata.

Na teden, dva vlada sprejema ukrepe proti epidemiji, mediji o njih zgroženo poročajo, vplivneži tarnajo na Facebooku, če še kaj ostane, kar bi lahko prijelo, ustavi ustavno sodišče. Potem sprejmejo druge ukrepe, mediji o njih zgroženo poročajo, vplivneži tarnajo na Facebooku, če še kaj ostane, kar bi lahko prijelo, ustavi ustavno sodišče. Potem sprejmejo druge ukrepe, mediji o njih zgroženo poročajo, vplivneži tarnajo na Facebooku, če še kaj ostane, kar bi lahko prijelo, ustavi ustavno sodišče.

Nemčija je ta teden odpovedala Oktoberfest. Ki je, če ne veste, oktobra. Slovenija pa lahko sprejema ukrepe za največ sedem dni vnaprej. Ker so samo taki lahko strokovno podprti.

Ugledni posamezniki pišejo pisma na dva, tri tedne. Zgroženi so nad fašizmom. In to vlado. In nad Madžarsko. Voditeljica neke stranke deluje zmerno, ker je samo zelo zaskrbljena. Vmes izvozijo kako našo težavo v tujino, malo traja, da tam zanjo najdejo čas, in potem beremo, kako dobro ljudje v tujini poznajo razmere v Sloveniji. In kako natančno in med vrsticami berejo slovensko.

… mesečno …

Ping-pong z STA se nadaljuje. Pred tednom sem se bil razveselil, da je zadeva končana, ampak STA dokumentacije ni poslala na pravi naslov. No, naslov, Gregorčičeva 25, je bil pravi, naslovnik menda ni bil. Pa je niso mogli odnesti dve nadstropji nižje. Zdaj je stvar ega STA, da ne popravi naslova na kuverti. Druga stran verjetno že premišljuje, kaj bi lahko bilo narobe naslednjič.

Po nekaj mesecih bo čas, da ima tudi parlament kaj od predstave. Ena stran se vsake toliko zažene v menjavo Zorčiča, druga pa bi se lahko počasi spet lotila kakšne konstruktivne nezaupnice. Že dolgo nismo gledali nadaljevanja iz nanizanke KUL. Ker nekam prazna so poročila brez tega. Kaže, da nekako manjka kandidatov za skok v prazen bazen.

… in letno …

In seveda se zadeve ponavljajo tudi letno. Recimo 27. april, dan upora proti okupatorju. Ko se spomnimo, da je bila v Vidmarjevi vili v Rožni dolini ustanovljena Osvobodilna fronta. In imamo nekaj dni posla s tem, da fronta ni bila osvobodilna (ali pa je bila) in da ni bilo 27. (ali pač). Strinjamo pa se, in to je tudi edino nesporno res, da je Vidmarjeva vila v Rožni dolini.

Vsako leto pride zmaga v Dražgoški bitki (ali pa pirova zmaga), vsako leto pride dan, ko sta kultura in prosveta njihova "osveta" (naša pa ne), letno je velika noč družinski praznik (ali pa ni), vsakega prvega maja spet slišimo, kako kapitalisti izkoriščajo delovne ljudi (ali pa nedelavni kapitaliste). Potem dvakrat spomnimo, kaj je ustavno sodišče povedalo o Titovi cesti (in da ne bi smelo), potem smo bili ponosno enotni ob osamosvojitvi (ali pa nismo bili). Namesto o kislih kumaricah razglabljamo, kaj je bilo ekscesnega povedanega na Brezjah (ali pa ne), in potem, kako so protestanti boljši od katolikov (ali pa se spomnimo svetih). Pozneje pride še en družinski praznik (ali pa ne) in nato smo še enkrat neenotni o enotnosti. Pa je zemlja okrog sonca. Priložnostne kolumne bi lahko trajnostno recikliral, ker je vsako leto isto.

… in olimpijsko.

In so zadeve, ki imajo še daljšo povratno dobo. Na primer novi obrazi vsaka štiri leta. Ali hitreje, če se prehitro izpridijo. Ta mandat za politične startupe ne bo tako ugoden. Denar, aktiviste in propagandiste imajo na levi strani bazena in nekaj novega potrebujejo predvsem takrat, kadar je njihova obstoječa vladajoča ekipa preveč lulala v bazen. Da pač pridejo novi, čisti, brez napak. Zdaj ko v bazen lulajo desni, je potreba po novincih nekaj manjša, ker luke dončići slovenske politike čakajo na rezervni klopi in, beremo, ne delajo napak.

Skratka

Za pisce kolumn in komentarjev je to ponavljanje precej neugodna okoliščina. Eleanor Roosevelt, žena tistega ameriškega predsednika, ki je pred meseci na TV Slovenija "šmiral" z norveško prestolonaslednico, je enkrat rekla, da se veliki duhovi pogovarjajo o idejah, povprečni duhovi o dogodkih in majhni duhovi o ljudeh. O ljudeh nikoli nisem pisal, niti tistim, ki grdo pišejo o meni, ne odgovarjam. Dogodki se ponavljajo in smo o njih že vse napisali. O tistih pol ducata idej, o katerih velja kaj povedati, je bilo že vse povedano. Znanstveniki smo naučeni, da smemo eno stvar povedati samo enkrat.

Se vam tale zapis zdi pesimističen, resigniran? Sploh še ni konec! Ne hodimo v krogih, dnevnih, tedenskih, letnih … Smo v spirali. Navzdol. Vsaka iteracija novih obrazov prinese slabši primerek. Zaskrbljenost političark mora biti vedno večja, zgroženost ustavnikov čedalje bolj kričava, v peni na ustih pa vedno več fašizma, sicer tega sploh ne bi nihče opazil. Zvezde vedno bolj krvavo rdeče. Besede z družbenih omrežij preskakujejo na fasade in pred domovanja ljudi. Iz muh morajo novinarji napihovati čedalje večje slone. In nikjer nobenega ta pametnega, ki bi odnehal. Ne levo ne desno zgoraj.

Po drugi strani pa

Po drugi strani pa so otroci nekaj večji, starši malo starejši, odrasli malo modrejši, mladina bo kmalu izdelala še en razred, drevesa so malo zrasla, dizli porabijo nekaj manj nafte, revnih je na svetu nekaj manj, telefoni imajo še več slikovnih pik in Elonu Musku je uspelo izstreliti in pristati zvezdno ladjo.

Zdaj, zdaj bo prenovljena Tržaška, začela se je gradnja drugega tira, prihaja Uber, skoraj vsi nad 50, ki so želeli, so cepljeni, višji je starševski dodatek, vrtec za drugega otroka je spet brezplačen, zasajena je prva lopata tretje razvojne osi, vojska bo imela spet za čevlje, proračun za kulturo je rekorden … Kup dobrih idej je še v postopku, od zmanjšanja davčnega bremena do zmanjšanja birokratskega šikaniranja.

Škoda, da se vse vrti okrog napačnih stvari.

Siol, 7.5.2021.