Svobodo človeku

Svoboda je dragocena. Tako dragocena, da si zasluži katedralo. Tako je treba odgovoriti na zajedljive komentarje, ki so se z leve zgrinjale na pobudo Petra Jambreka. Veliko kritiziranja, najedanja, zmrdovanja je bilo tudi na desni. Toliko, da je jasno, da desnica, ki ima tako desnico, sploh ne potrebuje levice, da bi jo tlačila k tlom. Da pri svobodnjakih pravzaprav ne gre za desnico, ni olajševalna okoliščina. Skratka,svobode pri nas ne maramo. Morda zato, ker je ne poznamo. O tem bo ta kolumna.

Svoboda naroda

Svoboda je na slabem glasu od leta 1945 naprej, ko se je udejanjilo geslo smrt fašizmu, svobodo narodu. Svoboden ni bil narod, svoboden je bil samo delavski razred, pravzaprav samo njegova avantgarda, pa še te ne preveč, saj so jih tovariši kar nekaj poslali na Goli otok in druga koncentracijska taborišča. Svoboden narod ni pomenil tudi svobodnih posameznikov.

Leto in pol po tem, ko je zasijala svoboda, na začetku 1947, je predsednik ljudske skupščine dr. Ferdo Kozak pisal Jožetu Plečniku po svojem sekretarju:

»V imenu tov. Predsednika Ljudske skupščine Dr. Ferda Kozaka vas vljudno prosim, da bi se danes popoldne ob peti uri zglasili v stanovanju predsednika na Šubičevi deset. Predmet pogovora bi bil: zidanje slovenskega parlamenta. Smrt fašizmu – svobodo narodu«.

Plečnik je odgovoril s starim projektom parlamenta na Gradu, kar pa ga je oblast zavrnila in ga obvestila, da bodo naredili javni natečaj. Plečnik je v manj kot pol leta nazadoval od povabljenega graditelja slovenskega parlamenta v enega od tekmecev v natečaju. Ni se ga udeležil. Ker pa tisti natečaj ni dal primernih rezultatov, se je v tretjem poskusu ljudska skupščina odločila povabiti pet arhitektov, med njimi tudi Plečnika. No, in za to je Plečnik narisal in izdelal maketo za stavbo s stožčastim stolpom, ki je zdaj poznana kot »katedrala svobode« (vir).

Svoboda kot moralni temelj

In kot pravim, svoboda katedralo zasluži. Pri nas še posebej, ker je med vsemi temelji vrednot v Sloveniji najbolj zapostavljena.

Po teoriji moralnih temeljev Jonathana Haidta je svoboda samo eden od moralnih temeljev, na katere ljudje naslanjajo svoje občutke za prav in narobe. Poleg svobode so ti temelji še skrb oz. sočutje, pravičnost, pripadnost, hierarhičnost in svetost. Na začetku naštete vrednote veljajo za bolj leve, tiste z druge polovice pa najdejo podporo samo na desni.

Prva iluzija, ki jo je treba zagovornikom svobode razbliniti, je dejstvo, da je svoboda edina ali pa daleč najbolj pomembna od vse temeljev. S tem pomirimo tiste, ki imajo strah pred svobodo. Dobra politika zna nagovarjati vse temelje, seveda pa ne vseh enako. Za liberalce velja, da nekaj bolj v ospredje postavijo svobodo, zgolj tisti najbolj doktrinarno zadrti pa ne vidijo ničesar drugega.

V slovenskem političnem prostoru so na temelj skrbnosti postavljene najbolj leve stranke kot so Socialni demokrati, Levica in DESUS (v deklarirani skrbi za upokojence). Leva sredina poskuša pretirano skrb uravnotežiti s pravičnostjo, ki terja, da ljudem le ne poberemo treh četrtin vsega zasluženega. Nekatere, npr. Lista Marjana Šarca, se spogledujejo tudi z »desnimi« vrednotami nacionalne pripadnosti. Slednja je dominantni temelj za stranko SDS. Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka v svojem programu kombinira tradicionalne krščanske vrednote in gospodarski liberalizem.

Svoboda ni ena, nam vsem dodeljena

Če poenostavimo in svobodo razcepimo na svobodo od zavor, ki ti jih postavljajo drugi ljudje, in svobodo od zavor, ki ti jih postavlja lastna vest, pridemo to dveh svobod – ekonomske, kjer ti drugi ljudje ne pobirajo dohodka in te ne ovirajo pri bogatenju, ter osebno svobodo, kjer te tradicija, narava, vest ne ovirajo pri tem, kaj se »spodobi«, in si dovoliš svobodno paradirati.

V parlamentu imamo veliko strank, ki podpirajo osebno svobodo, ne pa ekonomske. Zunaj parlamenta je ostala stranka, ki je bila proti osebni in ekonomski svobodi, v parlamentu imamo stranko, ki je proti osebni svobodi, pa za ekonomsko. Stranke, ki bi zagovarjali obe svobodi, pa ni. Tu bi bila lahko niša, ki jo je leta 2011 zapolnila Lista Gregorja Viranta.

Ampak na zadnjih volitvah je kandidiralo dvajset strank in prav vse kombinacije različnih svobod in nesvobod so bile pokrite. Le ljudje zanje niso glasovali.

Lažna dilema

Za bralce Časnika se mi zdi najbolj zanimivo vprašanje, ali je res neka kontradikcija v tem, da se desnosredinske stranke zavzemajo za ekonomsko, ne pa tudi za osebno svobodo.

Motive za svobodo, ki jih najdemo pri klasičnih liberalcih, so utilitarni: svoboda omogoča, da so človeški potenciali boljše izkoriščani. Če imajo ljudje svobodo razmišljati, govoriti in delati po svoje, bo več ljudi mislilo, več bo inovacij, več bo napredka, kot če so za to potrebna dovoljenja oz. če vsi delajo in mislijo enako. Ko je Hayek utemeljeval, zakaj ni konservativec, je poudaril prav odsotnost inoviranja, ki da nastane, če se ljudje konzervativno držijo uhojenih poti ter oklepanja statičnih družbenih hierarhij, kjer so eni ves čas zgoraj, drugi pa ves čas spodaj.

Absolutna svoboda, tako kot absolutna skrb ali absolutni nacionalizem, je škodljiva, ker zanemarja vse druge moralne dimenzije.

V dobi pametnih telefonov, električnih avtomobilov in genetsko modificiranih živih bitij se seveda ni mogoče odpovedati napredku, zato je edino pametno, da se zdaj konservativci spomnijo božjega nasveta Adamu in Evi: »napolnita zemljo ter podvrzita si jo«. Planet si lahko podvržemo samo z znanjem in inovacijami in te prinaša ekonomska svoboda. In konservativci v Sloveniji si seveda želijo spremembo obstoječih hierarhij in demontažo novega razreda.

Po drugi strani pa so konservativci skeptični do eksperimentiranja z globokimi tradicijami in inštitucijami, ki so se spontano – torej svobodno – vzpostavile skozi tisočletja in več. Na tej točki najdemo tudi razliko med pravim in lažnim individualizmom. Pravi individualizem spoštuje spontani red, ki se je vzpostavil skozi evolucijo in oblikoval inštitucije, kjer se srečuje individualno in skupno. Lažni individualizem se nasloni na teoretično idejo, da je svoboda posameznika pač omejena s svobodo drugega, drugače pa nikakor ne, in je torej dovoljeno vse, za kar se kolikor toliko demokratično dogovorimo.

Kaj je dovoljeno, nekateri bi ljudi celo silili v ureditev, ki da je boljša, saj da prinaša več svobode. Praviloma gre za svobodo od zavor, ki jih je človeštvo postavilo tako svojim nagonom kot nekaterim svojim racionalnim premislekom. Primer take zavore je npr. svetost življenja. Čeprav bi bilo morda s stališča porabe virov racionalno evtanazirati npr. umsko prizadete ali stare, tega zaradi omenjene zavore ne počnemo. Čeprav bi si morda vsak želel »svoje bližnjega ženo«, se to ne dela, pa čeprav ne trči ob svobodo koga drugega. In nič ni narobe, če skupnost ljudem nekoliko pomaga pri vzdrževanju tovrstne nesvobode.

Na približno na tak način se razlikujeta tudi pravi in lažni liberalizem. Pravega je v Sloveniji malo, lažnega več, pa še ta je ekonomsko pohabljen.

Skratka

Absolutna svoboda, tako kot absolutna skrb ali absolutni nacionalizem, je škodljiva, ker zanemarja vse druge moralne dimenzije. Znotraj diskusije o svobodi pa je treba znati razlikovati med tem, katero svobodo velja omejevati – tisto, ki si jo želijo človeške slabosti; in katero svobodo spodbujati – tisto, ki bi jo omejevale človeške slabosti. To modrost v politični prostor že prinašajo stranke, ki kombinirajo ekonomski liberalizem in tradicionalne vrednostne temelje. Še bolj prisotna pa bi morala biti v prostoru javnega dialoga.

Objavljeno v Časniku 16.1.2019.