Teorija norca
Prvi tedni predsedovanja Donalda Trumpa so predvidljivi v toliko, da so nepredvidljivi.
Joshua Monk je v zvezi s politično situacijo v ZDA pred dnevi napisal, da če kdo pravi, da ve, kaj se bo zgodilo, laže. Na mestu vprašanje, zakaj je tako. In ali se morda vseeno ne da tvegati kakšne napovedi.
Vloga norcev v zgodovini
Churchill je sicer rekel, da je zgodovina “ena prekleta reč za drugo”, ampak zgodovinarji vendarle poskušajo v sosledju najti nek red, nek vzorec. Ljudje to počnemo, namreč iščemo vzorce in zgodovinarji tudi.
Trump je na čisto novo raven dvignil koncept, ki mu pravijo “madman theory of history” - teorija zgodovine okoli norca. Teorija norca je taka interpretacija zgodovine, ki poudarja vlogo iracionalnih, nepredvidljivih ali svojeglavih posameznikov. Izhaja iz ideje, da lahko določeni voditelji z dejanji, ki jih drugi dojemajo kot nepredvidljiva ali celo nora, dosežejo politične in vojaške cilje, ker njihovi nasprotniki niso prepričani, kako bodo reagirali, in se posledično raje umaknejo ali popustijo.
Izraz se je udomačil zaradi Richarda Nixona. On in Henry Kissinger sta želela prepričati sovjetske in severnovietnamske voditelje, da je Nixon nepredvidljiv in potencialno sposoben ekstremnih dejanj, vključno z uporabo jedrskega orožja. V širšem zgodovinskem kontekstu teorija trdi, da so nekateri ključni zgodovinski dogodki posledica odločitev posameznikov, ki so delovali zunaj pričakovanih okvirov. Literatura kot take navaja še Napoleona, Hitlerja in Stalina. Lotili so se zadev, ki so se zdele nore. Trump se je lotil miru z Rusijo, vojne z birokracijo, uvaja carine, priključil bi Kanado in Grenlandijo.
Nekaj polemike okrog te teorije je, ali morda ne gre za norce, ampak se nore samo delajo. Da za na videz norimi odločitvami stoji premišljena strategija, ki ustvarja videz norosti, v resnici pa so odločitve še kako racionalne. Drugi pravijo, da se racionalnost pokaže šele za nazaj. Na teh straneh sem že citiral Peggy Noonan, ki je v prvih tednih Trumpovega vladanja napisala, da bomo šele za nazaj razumeli, kaj se dogaja. To ne pomeni, da zdajle nekdo izvaja premišljen načrt. Ampak da se za nazaj da najti logiko tudi v potezah, ki niso bile premišljene.
Vloga osebnosti po Marxu
Sem še tista generacija, ki je imela v osnovi šoli predmet Samoupravljanje s temelji marksizma in tam so nas učili marksistični pogled na vlogo osebnosti oz. posameznika v zgodovini. Ne nujno norca, posameznika pač.
Marksizem izhaja iz zgodovinskega materializma, ki poudarja primat ekonomskih in družbenih struktur nad dejanji posameznika. Po njegovo zgodovino poganjajo proizvodne sile, razredni odnosi in ekonomski interesi. Smer poganjanja se jim zdi določena in zato si domišljajo, da so kar naprej na pravi strani zgodovine.
V marksizmu osebnosti, vključno z velikimi zgodovinskimi voditelji, ne delujejo v vakuumu. Njihova moč in vpliv izhajata iz stopnje razvoja materialnih sredstev, ki oblikujejo razredne odnose, ti pa vprežejo v svoje kolesje tistega posameznika. Lenin, pravijo, ni bil toliko ustvarjalec oktobrske revolucije, kot je bil izraz proletarskega nezadovoljstva in gospodarskih težav carske države. Osebnosti so pomembne, vendar le toliko, kolikor odražajo in izvajajo širše družbene sile.
Skromnejša vloga, ki jo je marksistična zgodovina namenila posamezniku, pa socialističnih diktatur ni ovirala, da ne bi razvijale kulta osebnosti - recimo Stalina, Tita ali Kim Il Sunga. Kar je samo še ena od številnih absurdnosti tistih režimov.
Potres globalnega reda
Kosi zemljinega plašča prenesejo razmeroma velike napetosti in se kljub silnim pritiskom nikamor ne premaknejo. Šele ko je sila prevelika, sunkovito zdrsnejo drug ob drugem, krepko in v trenutku in to čutimo kot potres. Povsem drugače je to, kot bi se obnašala gmota blata. Malo jo porineš in malo se premakne. In podobno se obnaša potres, kot če bi debeluha posadili na sanke na kopen asfalt in jih poskušali poriniti naprej. Nekaj časa se kljub veliki sili ne bi nikamor premaknile, ko pa bi jih vendar dovolj močno potisnili, potem pa kar naenkrat znatno zdrsnile naprej.
V geopolitiki je podobno. Imamo “na pravila postavljen red”, ki določa, kaj je država, kje so njene meje, kakšni so odnosi med državami, kako teče sodelovanje. Težava je, da pravila določajo stanje zadev, ne pa, na kakšen način se stanje spreminja. Napetosti naraščajo, ampak red prenese kar nekaj napetosti. Preden pride to geopolitičnega potresa.
Red, ki v svetu danes velja, se je vzpostavil po drugi svetovni vojni in amandmiral po padcu Berlinskega zidu. Cementira razmerje moči, kakršno je ustvarila 2. svetovna vojna in njeno hladno nadaljevanje in zaključek. Svet se je od leta 1990 do danes spremenil. Napetosti naraščajo. Večina politikov, ki veljajo za racionalne, poskuša tisti red za vsako ceno ohraniti. Manjšina se je, precej neuspešno, ukvarjala s tem, kako bi tisti red reformirali. Države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) so začele vzpostavljati nov, alternativni red.
Trump
In potem se je v Belo hišo vselil Trump. Dvomim, da ima idejo za reforme. Tudi nič ne kaže, da bi se trudil, da bi red, ki si ga je postavila Amerika, sicer v nekih drugih časih, poskušal ohraniti. Je kot meteor, ki je padel v bližino potresne prelomince, razrahljal vse skupaj in sprožil potres. Je kot otrok, ki je sprožil strašilno pištolo, zaradi katere je debeluh na sankah od strahu poskočil in nam olajšal, da smo sanke potisnili naprej.
Mogoče je zadaj genialna strategija, verjetno pa to ni. Tu je vloga norca, ki ni simulant. Trump bo katalizator sprememb, pa če jih načrtuje ali ne. Ali pa bo norec povzročil potres. Nič ni nemogoče. Mimogrede: če beremo Project 2025, moramo ugotoviti, da so Trumpove poteze sicer divje, pa vendar oscilirajo, pivotirajo okrog idej tistega projekta.
A po drugi strani moramo pritrditi marksističnemu materializmu. Na novo se bo red zložil skladno s silnicami, ki oblikujejo sodobni svet: demografsko in civilizacijsko obubožana Evropa, ne več tako kot 1989 potolčena Rusija, industrijsko in inovacijsko močna Kitajska, iz woknjene zbujenosti zbujena Amerika, ambiciozna Indija … In ostanek sveta, ki je sit pametovanja Zahoda.
Skratka
Trump je morda nor, morda ni, povzroča pa negotovosti in pretrese. Kup neprijetnih posledic imajo. Edino, kar lahko z neko gotovostjo napovemo je, da se bodo zadeve zložile v neko novo ravnotežje bolj ali manj skladno z ravnotežjem sil - vojaških, ekonomskih in kulturnih. Kljub vsemu pompu in kravalu se zdi, da se ZDA teh temeljnih zakonitosti zavedajo, Evropski uniji pa se šele začenja svetlikati.
Drži kar je zapisano in to kar je zame bistvo je dejstvo, da nihče dejansko ne ve kaj se bo zgodilo jutri, pojutrišnjem, vsi pa vemo, da spremembe bodo in to bodo spremembe, ki jih bomo tako ali drugače občutili vsi. Tokrat ne gre samo za menjavo predsednika ZDA, gre za mnogo več, gre za to, da ta menjava pomeni velike spremne na globalni ravni in ne samo v ZDA. Verjetno tudi Trump, ki je sprožil ta proces ne ve, kaj se bo zgodilo, lahko samo ugiba in upa, da bo šlo v smer, ki so jo želi?
Pravzaprav je precej nepomembno, ali se Trump samo pretvarja, da je nepredvidljiv, ali pa v resnici je. Tudi če ima natančno izdelan načrt, kaj bi rad dosegel, je svet tako kompleksen, da posameznik niti približno ne more zaobjeti vseh povezav in medsebojnih vplivov. Dodatno negotovost vnaša tudi kaotičnost tega sveta. Tu mislim na kaos v fizikalnem smislu, ko že majhna sprememba danes lahko povzroči velike spremembe v prihodnosti. Motnje, ki jih vnaša Trump, pa niso majhne, zato je izid nepredvidljiv in ga ne pozna nihče. To lepo povzema pregovor: Človek obrača, bog pa obrne. Me zanima, če ga Trump pozna.