TRUMP!

Najprej objavljeno siol.net.

Ni se, kot se zdi naši amerofobni levici, podrl svet. Ni, kot pravi Avbelj, propadel liberalni ustroj zahodnega sveta. Razpokal je progresivni miselni aparat zahodnega sveta o tem, kako razumeti in kako govoriti o družbi. Kaj jo povezuje in kaj jo sestavlja. Razpokal je, ni propadel, ni se sesul v prah. Trumpova zmaga je vendarle bila tesna.

Trump je zmagal kljub temu, da so skoraj vsi mediji in skoraj vsi novinarji v ZDA, pa tudi širše, navijali za Clintonovo. Da je ves Wall Street navijal za Clintonovo. Da so skoraj vsi javni intelektualci in mnenjski voditelji navijali za Clintonovo. Ali pa smo bili do Trumpa vsaj močno zadržani.

Če bi ta monopol zdržal, če bi veliki progresivni miselni zid zdržal, bi danes slavila Hillary Clinton. Ampak ni. V nasprotju z vsemi pričakovanji, v nasprotju z anketami sociologov iz prav tistih šol, iz katerih prihajajo novinarji in komentatorji, je zmagal Donald Trump. 

Razpokal je progresivni konsenz

Razpokal je progresivni konsenz, ki nas prepričuje, da so skupni imenovalec te družbe človekove pravice, svoboda posameznika in razsvetljena racionalnost. Razpokalo je vsiljeno prepričanje, da nas kot civilizacijo povezujejo napredne ideje, ki so rezultat razsvetljenega človekovega duha. Propadla je podtaknjena misel, da je skupno samo tisto, kar imamo vsi, ni pa skupno tisto, v čemer smo si različni, v čemer smo posebni, v čemer smo lokalni. 

"Desni" imajo več občutka za spoštovanje avtoritete, pripadnost in svetost

Spet mi Haidt ponuja dobro orodje za razlago. Ugotovil je, da so med šestimi moralnimi temelji, s katerimi si ljudje pomagamo pri instinktivnih odločitvah in na katere postavljamo vrednote, trije, ki jih imamo bolj ali manj vsi ljudje. Skrb za sočloveka, pravičnost in svobodo imamo v srcih vsi, levi in desni.

"Desni" pa imajo dodatno več občutka za spoštovanje avtoritete, pripadnost in svetost. In ker je skupni imenovalec tista prva trojica, so nam vsilili idejo, da je samo tisto res pomembno.

Tisto drugo pa naj se umakne v zakristije, družinski krog ali pa naj se oglaša zgolj sramežljivo. Vsilili so nam ideje, da je tista prva trojica tisto, o čemer se vsi strinjamo, je res pomembno in dragoceno za družbo, tista druga trojica pa je neki ostanek temačnih preživelih časov. Pa seveda v spoštovanju tradicije, domovine ali svetosti ni nič temačnega. To je samo propaganda. Razpokalo je vsiljeno prepričanje, da nas kot civilizacijo povezujejo napredne ideje, ki so rezultat razsvetljenega človekovega duha.

Človek ni samo razumsko bitje. Je tudi čustveno.

S človekovimi pravicami kot temeljem družbe imajo konservativci težavo že od začetka. Edmundu Burku ne moremo očitati, da ni eden od velikanov, na ramenih katerih sloni sodobna evropska civilizacija oziroma bi moral biti del intelektualne tradicije, ki naj bi bila podlaga sodobnega liberalnega demokratičnega sveta.

Ampak Burke je trdil, da je od človeka po svoje oholo, da si na papir zapiše, kaj so njegove pravice. Da so te pravice dane od Boga oziroma so naravne. Burke je bil proti napihovanju človekove samozavesti, to je pokopalo že Adama in Evo in je zagon dobilo z razsvetljenskim praznovanjem vsemogočnosti človekovega razuma. Tehnološki dosežki sodobne civilizacije dajejo temu kultu razuma samo še dodaten zagon.

Ampak človek ni samo razumsko bitje. Je tudi čustveno. Čustva in instinkti mu pomagajo pri odločitvah, ko razum terja preveč napora ali časa. In z instinkti načeloma ni nič narobe. Evolucijsko smo oblikovali take instinkte, ki so omogočali preživetje naših prednikov. Zato zaslužijo spoštovanje ali vsaj razumevanje. Ne pa norčevanja ali izključevanja.

Politika mora moralo in vrednote izpričevati na konkretnostih

Praktična posledica brezprizivnostnih abstraktnih človekovih pravic je, da so temelj za poljuben družbeni inženiring. Vsi se na načelni ravni strinjamo z enakostjo. V praksi pa zato pozabimo, da so ljudje vendarle različni, da je vsak poseben in da ne morejo vsi imeti vsega v enakem obsegu.

Zaradi te elastičnosti visokih načel, da vodijo do prav nizkotnih politik, so konservativci skeptični do velikih idej, ideologij in utopij. Politika mora reševati konkretne težave in moralo ter vrednote izpričevati na konkretnostih. Ne pa zaradi moralnosti v abstraktnem počenjati amoralnih zadev v konkretnem.

Svoboda posameznika je po progresivnem konsenzu omejena samo s svobodo drugih ljudi. Beri – počeneš lahko karkoli, če le ne škoduješ drugemu. Pri čemer je spet zelo raztegljivo, kaj komu škoduje, ga moti ali žali. In so poenostavili pravilo: ne delaj drugemu tega, kar nočeš, da drugi dela tebi. Kaj pa, če imava različne želje, če nisva enaka, če meni lahko nekaj narediš, ti pa tega ne preneseš?

Zato je edino pravo pravilo: ne delaj drugemu tega, kar on ne želi, da mu počneš. Če je le mogoče. Te empatije do nekaterih skupin manjka. Taka empatija je nekaj, za kar se splača v svetu bojevati in kjer pri celjenju ran, ki jih je povzročil, tudi Trumpa čaka kar nekaj dela.

To je samo kratek, površen vpogled v misli, ki so ostale zunaj tega, na čemer naj bi bila utemeljena "liberalna demokracija", s katero naj bi se zgodovina končala.

Trump je drugo opozorilo, da so tudi vse te ideje del temeljev zahodne civilizacije. Prvo je bil brexit.

Trump je opozorilo na prezrte in izrinjene ideje liberalne demokracije

Trump je pojav iz Huntingtonove knjige Who Are We, ki je potrdil tezo, da Amerika ni dežela migrantov, ampak dežela naseljencev. Naseljenci, svobodomiselni, a verni angleško govoreči protestanti, so ob naselitvi vzpostavili kulturne in civilizacijske temelje, od katerih se ZDA niso odmaknile.

Trump je opozorilo na prezrte in izrinjene ideje, ki so v temelju sistema, ki mu pravimo liberalna demokracija. Progresivna interpretacija liberalnega ustroja sveta ni bila posebej liberalna do neliberalcev.

Zmagal je dvom o velikih idejah, zmagali so instinkti ljudi, zaradi katerih imamo radi mater, domovino in Boga, svojo nacijo, svojo vero in svojo civilizacijo. Nekateri. Proti globalnemu in univerzalnemu je zmagalo lokalno in posebno. Ne, ker bi bilo edino pravilno, ampak ker je tudi pravilno.

Če bi imeli glasniki progresivnega monopola nekaj več posluha za "manjšine", kot so domoljubi, kristjani, konservativci, ne bi zmagal Trump. Če geslo "mati, domovina, Bog" (nalašč ga ponavljam) ne bi bilo izobčeno kot fašistično, ampak prepoznano kot dragocen gradnik, ki družbo povezuje, bi imel možnost za zmago uglajen republikanec. Zmagal bi lahko nekdo, ki bi veliki kitajski zid progresivnega konsenza napadal viteško. Ampak jim ni bilo dano.

Včeraj so bili tisti, o katerih danes mnenjski voditelj Bill Maher govori, da so bili "častni ljudje" – Bush, Bush, Romney, Reagan – predmet splošnega posmeha. No, zdaj so dobili Trumpa, ta si ni pustil natakniti rokavic spodobnosti v boju proti nespodobnemu izobčenju idej in ljudi, ki so se začeli počutiti kot zatirana manjšina. Izkazalo se je, da niso manjšina.

Siol, 9.11.2016.