Tujega nočemo, korupcije ne damo
Na volitvah volivci ocenijo politike. Po volitvah je priložnost oceniti volivce.
Volivci so v nedeljo izrekli jasno nezaupnico vladajoči koaliciji. Gibanje Svoboda je dobilo več kot četrtino poslancev manj, Socialdemokrati so svoj rezultat poslabšali, Levica je komaj ostala na istem. SDS in NSi sta pridobili po enega poslanca. Novinec Logar, ki so ga režimski mediji šteli za desno sredino, je dobil 6 poslancev. Desna sredina torej skupaj 43, levica in Levica skupaj 40 poslancev. Alternativa za, hmm, Slovenijo, Resnica, 5.
Kaj nam to pove, ne o strankah, ampak o volivcih?
Jasna dilema
Niso vsake volitve primerne za ocenjevanje volivcev. Ampak te letošnje so bile natančno takšne. Ne tehnična tekma med ekonomskimi vizijami, barvami kravat, pogledi na ta ali oni parcialni problem, ne ideološki boj med levico in desnico, ne ocena, ali je vlada delala dobro ali slabo. Kampanja je pred volivce postavila ostro moralno ločnico. Finiš volilne kampanje se je namreč vrtel skoraj izključno okrog posnetkov, ki so povsem razgalili skorumpiranost krogov okrog Svobode. Povsem! V barvah in z razločnim glasom.
Nekatere so posneli svobodnjaki sami, za druge pravijo, da so jih posneli Izraelci. Branili so se najprej tako, da so stranko SDS obtožili, da je ona za namene kampanje naročila snemanje, ali pa da je vsaj snemalcem pomagala z nasveti, ali pa vsaj, da ima Janez Janša kontakte z ljudmi, ki bi jih bilo mogoče sumiti, da so snemali. Ne da bi kaj konkretnega vedeli o tem, kdo je sploh snemal. Ulico, nevladnike, Sovo, uradništvo in režimske medije so mobilizirali, da bi zadevo obrnili proti stranki SDS. Kar je med volivci, predvsem pa volivkami, ki spremljajo samo režimske medije, dobro uspelo.
Najprej so vsi mislili, da so snemali zato, da bi vplivali na kampanjo, potem se je izkazalo, da so snemali zato, da bi Goloba in Mesca lahko izsiljevali glede glasovanja vlade o pridružitvi tožbi Južne Afrike proti Izraelu.
Pred volivci je bila torej kristalno jasna dilema. Ne samo, ali si želijo, da bi vlada nadaljevala svoj manadat, ampak predvsem vprašanje odnosa do laži in korupcije. Na eni strani so bili tisti, ki serijsko lažejo, ki korupcijo izvajajo, zagovarjajo in omogočajo, na drugi tisti, ki jo kritizirajo. Na eni strani so bili tisti, ki so bili obtoženi, da so tujcem pomagali odkrivati korupcijo v Sloveniji, na drugi tisti, ki so bili zasačeni.
In vsak tretji volivec je izbral laž in korupcijo. Vsak tretji !
Pri-rojeno proti pri-vzgojenemu
Bryan Caplan v svoji knjigi The Myth of the Rational Voter razloži, da je racionalni volivec mit. Jason Brennan v knjigi Against Democracy navaja statistične podatke o tem, kako volivci o politiki večinoma nimajo pojma:
Ko pridemo do politike, nekateri vedo veliko, večina ne ve nič in mnogi vedo manj kot nič.
Volivci ne glasujejo na podlagi razmisleka, kaj je zanje dobro in kaj ne. Tudi se jim ne splača v volilno odločitev vlagati preveč energije, ker je možnost, da bi posameznikova odločitev imela kak vpliv na izid volitev, astronomsko majhna. Pač pa jih vodijo sistematični predsodki, ki jih ekonomisti označujejo kot iracionalne. Caplan med drugimi eksplicitno navaja predsodka proti trgu in proti tujcem. S tem povezana demagogija je v nedeljo vodila volivce k Svobodi, Levici in Resnici.
Evolucijska psihologija bi pojasnila, da se lažje, hitreje, z manj miselnega napora odločamo na podlagi instinktov in občutkov, ne pa po premisleku. Instinkte smo podedovali iz savane, iz kamene dobe in so rezultat milijonov let evolucije, ki so jih naši predniki preživeli v kardelih, klanih in plemenskih skupnostih.
Tribalizem proti civilizaciji
Pomemben instinkt, ki smo ga podedovali od takrat, je občutek plemenske pripadnosti, tribalizem. Odseva se v sodobnih organizacijskih oblikah kot so klike in bande. Gre za to, da pač podpiraš svoje pleme, ne glede na vse. Plemenski občutek je ljudem narekoval, da se potegnejo za ministrico, ki je ukradla 2 milijona, za župana, ki pobira 10 %, za medije, ki jih za novinarje, ki jih za majhen denar kupuje državne podjetje. Vsaj tako smo slišali.
Nekateri so to podprli zato, ker so ti gangsterji iz njihove politične opcije, iz njihovega političnega plemena. Manj politično zagrizeni pa zato, ker so ti lumpi Slovenci, ker so rojaki. Njihovo koruptivnost pa so, pozor, odkrivali tujci, celo Judje. Tega nam pa tujec pač ne bo delal, je prišepetoval instinkt.
Naravnost degutantno je … da se zdaj čisto resno pogovarjamo, da bi človek, ki ga bremenijo še prisluhi od 6 do 10 sestavljal vlado.
Ko je postalo pomembno in koristno sodelovati z ljudmi, ki niso tvoji krvni sorodniki, so se oblikovale vrednote in pravila, ki članov lastnega plemena ne postavljajo v boljši položaj, ampak veljajo pravila za vse enako. Namesto goljufije, laži, nepotizma, kronizma in klientelizma, so postale vrednote poštenost, zanesljivost, nepristranskot. Tega ne prinesemo na svet z geni, tega se mora vsaka generacija, vsak otrok posebej, naučiti. Za te se ne odločamo instinktivno, ampak po premisleku. Te vrednote so del Hayekovega razširjenega, civilizacijskega reda, zaradi katerega nismo več divjaki. Ta red ni prirojen, ampak je naučen.
Moralni kompas?
Trčila sta torej tribalistični instinkt iz kamene dobe in elementarna civilizacijska poštenost. Na volitvah smo odločali, ali smo za ali proti korupciji, za ali proti lažem. In slaba polovica je, po liniji najmanjšega odpora, instinktovno, izbrala laž in korupcijo. Ker je naša, domača. Kot tiste mesnine iz reklame.
Pokazalo se je, da moralni kompas velikega dela volivcev kaže v čudno smer. Nič hudega, če je korupcija, če si z njo pomagajo naši. Raje imamo korupcijo, ki je naša, kot pošten sistem, ki nam ga pomagajo postaviti tujci. Na to podlage slabe vzgoje se je naslonila medijska propagandna mašinerija in depolitizirano propagirala Svobodo. In nekaj so pomagale tudi vse podkupnine od božičnice naprej.
Naravnost degutantno je, da je stranka, ki je imela v tistih filmih glavne vloge, zmagala na volitvah. In da se zdaj čisto resno pogovarjajo, da bi človek, ki ga bremenijo še dodatki od 6 - 10, sestavljal vlado. Ti dodatki morajo biti hujši od že videnih. Kaj je v njih, to bi zdaj morali raziskovati vsi novinarji.
Skratka
V demokraciji ima vsak svobodo, da dela neumnosti. Za svoj račun. Lahko nezdravo živi, lahko neumno naloži svoje prihranke, lahko verjame, da je zemlja ploščata. Vsak sam nosi posledice svoje svobode.
V demokraciji tudi vsak lahko svobodno glasuje, kakor hoče. Žal pa v tem primeru posledic slabih odločitev ne nosi sam, ampak jih nosimo vsi.
S temi ljudmi živimo v isti državi. Potrpeti moramo z njimi. Potolažil naj bi nas pregovor, da imajo volivci zmeraj prav.
Slaba tolažba.