Unija Evrovizija
Zakaj je dogodek festival slabega okusa in ali gre morda za splošen fenomen, ki pojasni tudi politično dogajanje v Bruslju. Ko so pevci in politiki doma, je razuzdanosti vendarle manj.
Čas/opis je neodvisna, brezplačna publikacija, ki izhaja od leta 2007. Neodvisna je od slovenske politike, dobre volje urednikov, blagohotnosti oštrih cenzorjev in neodvisna je od velikih platform. Ampak neodvisna je toliko, kot ima naročnikov. Zato se naročite ali pa naročite prijatelja.
Te dni imamo spet posla s pesmijo Evrovizije. Nekoč je šla zadeva skozi v enem večeru. Zadnja leta so večeri trije; na nekaj mesecev podlage, ko nam poskušajo domoljubno dopovedati, kako odlična je slovenska pesem.
Moralni zmagovalec letos je bila Izraelka. Ki se je morala pred “Švedi” skrivati v hotelu in so ji zeleno-rdeče-beli med nastopom glasno žvižgali. Navadni ljudje so jo postavili na drugo mesto. Strokovne žirije, ki morajo upoštevati tudi kriterije družbene pravičnosti, zastopanosti spolov in manjšin, pa so ji komaj dale kak glas.
Ampak to razmišljanje ne bo o klofuti, ki so jo navadni Evropejci primazali “izdajalcem, mirovnikom in bedakom”. Pač pa o neki podobnosti, ki jo lahko opazimo med Evrovizijo in Evropsko unijo. In o tem, da če so lahko ljudje nekaj sporočili Evroviziji, morda lahko tudi Uniji.
Festival evropske dekadence
Dolgo dolgo nazaj je bila Pesem Evrovizije povsem spodoben festival, kot tule ugotavlja Aleš Čerin. Do Waterooja je zadostovalo, da si imel dobro pesem. Lahko si se sicer navlekel v mavrične cunje in karikaturo škornjev z visokimi petami, ni pa to bistveno pomagalo. Danes je nujno mahati z mavrično zastavo, promovirati raznospolnost in celotno abecedo spolnih nagnjen. Možnosti na izboru precej izboljšata golota in oblačenje moških v ženske. Ali v piščance.
Evrovizija je postala freakshow, postala je festival slabega okusa, kiča, razuzdanosti in pretirano navitih basov. Politične provokacije niso dovolj, provocirati je treba moralno. Da se Evropa skozi glasbo osvobodi uzd preteklosti. Vsaka druga pesem mora demonstrirati neko deviacijo, psihično motnjo ali vsaj razuzdanost. Javno in pred televizijskim občinstvom cele Evropo se hvalijo s tistim, česar so se ljudje nekoč sramovali in skrivali.
In vendar “glasbeniki” in glasbeniki na Evrovizijo prihajajo iz držav, ki prirejajo Novoletni koncert, Bayreuth festival, San Remo, Sopot, Montreux, Splitski festival, konec koncev tudi Slovensko popevko. Lokalni glasbeni dogodki imajo razpon od klasično-vrhunskih do popevkarsko-dostojnih. Če so domači, če so nacionalni. Ampak ko isti narodi pošljejo predstavnike v Evropo, pa standard strmo pade.
Festival politične neodgovornosti
Se morda nekaj podobnega dogaja na političnem parketu? Ko nacionalni politiki pridejo v Bruselj, postanejo mnogi kot maturanti na maturantskem izletu. Bogato plačani poslanci evropskega parlamenta se pustijo podkupovati Arabcem kot tista grška socialistka in italijanski socialist. Nizozemsko komisarko so v panamskih papirjih našli z off-shore podjetjem, madžarskega desničarja so našli s spuščenimi hlačami, ko je plezal z neke vroče zabave. In tako dalje in tako naprej.
Zoran Thaler doma ni bil najslabši zunanji minister, v Bruslju pa se je dogovarjal o podkupnini. Matjaž Nemec je bil, dokler ga niso poslali v Bruselj, spravljiv. S Toninom sta vence nosila po grobiščih partizanov in njihovih žrtev. Odkar je v Bruslju, ga ni za spoznati.
Tudi politiki so krvavi pod kožo. Ko jim na poti v Bruselj v poslovnem razredu postrežejo s šampanjcem, svobodno zadihajo s polnimi pljuči in velikim požirkom. Zavore padejo. Ne rečem, da se začnejo preoblačiti v ženske, da si zvrtajo luknjo v nos in da tričetrt nagi plešejo okrog rondoja Schuman. Bojim se, da je dlje od navadnih ljudi, dlje od realnega življenja, dlje od domovine, manj stika z resničnostjo, manj razumnosti, manj spodobnosti. V politikah.
Vedno tesnejša Evrovizija
Težava Bruslja je politična razuzdanost, težava so divje politične ideje raznih timmermansov, verhofstadov, wallacov in drugih, ki pač morajo biti divje, da pritegnejo pozornost in da bi se jih vsaj kdo spomnil - od zelenih prehodov prek internetnih ležečih policajev do novokomponiranih vrednot. In ki so lahko divje, ker so daleč od volivcev, daleč od nekoga, ki bi jih vprašal po zdravi pameti.
Doma imamo vsaj za silo spodobne politike (ljudi) in politike (ideje). V Bruslju ni boljše, ampak slabše. Morda domače okolje, osebna znanstva, bližina ljudi vendarle preprečujejo, da bi se ljudje povsem osmešili. In ideje ostajajo v okvirih dostojnosti, korupcija tudi.
Zakaj politična razuzdanost? Ker so ljudje daleč, konkurenca velika, obveznosti malo, odgovornosti pa nobene.
Bruselj ima geslo več Evrope! Kako bi se to obneslo z Evrovizijo? Več Evrovizije bi za glasbeni svet pomenilo več kiča, več slabega okusa, več nabijanja ritem mašine, več pokvarjenk, pokvarjencev in pokvarjenx, ki bi se predstavljali za glasbenike. Od Evrovizije bi prišla komanda, da se spridi San Remo, Montreux, Split, Slovensko popevko in počasi bi šla gnusoba vse do Novoletnega koncerta in Bayreutha.
V političnem smislu bo več Evrope pomenilo več neodgovornih, kričavih, zaletavih, nespametnih, neodgovornih politik. Ker so ljudje pač daleč, konkurenca velika, obveznosti malo, odgovornosti pa nobene.
Skratka
Dlje kot so glasbeniki in politiki od ljudi, dlje kot so od doma in korenin, manj zavor imajo. Evrovizijo lahko izklopimo. Bruslja ne moremo in ne smemo. Dragocen je. Zato je treba tudi na evropskih volitvah glasovati po pameti in ne po navodilih strokovne žirije.
PS. Nekoč v San Remu.
Včasih smo se kot družina vsedli in skupaj gledali ta zanimiv, spodoben glasbeni dogodek. Vsak si je izbral svojega zmagovalca. Danes je to freak show, ki me že zdavnaj več ne pritegne. Škoda! Kar nekaj dobrih pesmi je prišlo iz Evrovizije. Hja tako je kakršna je današnja Evropa taka je Evrovizija.
Znanec-glasbenik je rekel, da bi se Evrovizijo dalo enostavno popraviti tako, da se bi jo predvajalo zgolj po radiu :-)