glede na zapisano o tem kdo bi lahko bil naročnik prisluhov ima verjetno najbolj prav nekdo na X-u, ki omenja spornih 300 mio EUR za 2.tir. Te ideje se ne omenja sicer nikjer je pa verjetna tako glede višina spornega zneska, napovedi tožbe izvajalca pred evropskim sodiščem, usmerjenosti in dosedanje vsebine že objavljenih prisluhov, časovni okvir in tudi že delno informiranost preiskovalnih organov.... ? seveda pa je obtoževanje desnega političnega pola tik pred volitvami zelo prikladno za odvračanje pozornosti od tega problema pa še koristno je lahko za "strašenje" ljudi in pridobivanje glasov...
Hvala za komentar! It sums up everything! Ne pustimo tej vladni kakofoniji da nas odvrne od bistva! Tej koruptivni kliki je v nedeljo treba narediti konec. Voli desno in vse bo ok!🇸🇮❤️
Odlično povzeto, za kaj pravzaprav gre trenutno pri nas. Dodal bi še to, da se dušebrižniki sprašujejo, komu koristi objava tako prisluhov kot video posnetkov. In kažejo s prstom na SDS. Ne gre le za to, da za svoje trditve nimajo nobenega dokaza, ampak gre predvsem za to, da vse objavljeno KORISTI NAM DRŽAVLJANOM!!! To, kar smo slutili, kar smo predvidevali, zdaj VEMO. In zato se tudi sam pridružujem zahvali g. Turka: hvala bogu tistemu, ki je državljanom natočil čistega vina
Te zapise beremo tudi tisti, ki nismo pripravljeni zamenjati politike za vsako ceno — in ki smo proti korupciji v vseh oblikah, tudi tisti, ki je pogosto ne prepoznamo ali je ne preganjamo dosledno.
Problem ni, da se o teh stvareh govori. Problem je, da se govori na način, ki zamegli realnost.
Če so posnetki sporni, nepreverjeni ali pridobljeni na vprašljiv način, potem ne morejo postati “dejstva” samo zato, ker potrjujejo naša pričakovanja.
In tu se začne težava: ko vse to reduciramo na eno zgodbo, ne razkrivamo sistema — ampak ustvarjamo narativ. Zato je ključno vprašanje preprosto: ali nas zanima resnica — ali zgolj potrditev tega, kar že verjamemo?
Če obstajajo resni sumi korupcije ali vplivanja na volitve, potem to zahteva dokaze, institucije in odgovornost. Vse drugo je politična mobilizacija.
O tem pišem tudi v Dobro jutro, Evropa: Počasen samomor in priročnik za preživetje. Največja nevarnost za demokracijo niso posamezni dogodki, temveč mehanizmi, ki oblikujejo naše razumevanje teh dogodkov.
Zato vprašanje ni, kdo ima prav. Vprašanje je, ali sploh razumemo, kako se oblikuje naša percepcija — in kdo jo oblikuje. Če tega ne razumemo, postanemo del istega mehanizma.
Tako namesto analize nastane psihološko nasilje — subtilno, pogosto neprepoznano, a učinkovito.
In prav zato je problem še večji, kadar takšne mehanizme ne prepoznamo niti tam, kjer jih najmanj pričakujemo.
Korupcija v Sloveniji ni težava od včeraj, ampak od nekdaj. In res je tudi, da ne obstaja samo v Sloveniji. So so pa države, kjer sistemi omogočajo veliko korupcije in države, kjer jo sistemi (posamezniki) bolj ali manj učinkovito omejujejo, ali se vsaj trudijo v tej smeri. Slovenija sodi med zelo korumpirane države prav zato, ker proti koruptivni sistem ne deluje. (dokaz za to je antikorupcijska komisija, kjer so nekdaj vedrili in oblačili posamezniki pozneje zelo občurno povezani s korupcijo ali posamezniki, ki so jo omogočali) Mimogrede: kaj naj bi pomenilo, da težava niso posamezni (najbrž mišljeni koruptivni) dogodki, temveč mehanizmi, ki oblikujejo naše razumevanje teh dogodkov? Moje razumevanje korupcije temelji na kriterijih, ne na mehanizmih, kaj je korupcija in vsaj nekaterih ni težko razumeti. Če nekdo nekomu omogoči neki posel samo zato, ker bo od njega dobil 10% vrednosti tega posla, ne glede na to, ali gre za pošten posel, ali ne, je to koruptivno dejanje. Seveda obstajajo tudi bolj prefinjene oblike in na prvi pogled ne tako očitne, a bistvo je v tem., kar sem povedal. In za konec, spoštovani g. Hladnik; nekateri niste pripravljeni (domnevam, da svoje) politike menjati za vsako ceno. Jaz sem politiko, ki bi bila po naključju moja in bi omogočala več korupcije, takoj pripravlje zamenjati za drugo, ki bi jo prepoznal za manj koruptivno. V tem sva si različna.
O tem, kaj je korupcija, se verjetno ne razhajava — čeprav knjiga odpira tudi vidike, ki jih pravna praksa ne zajema neposredno. Obravnava tudi vidike sistematičnega psihološkega nasilja, ki smo ga vse pogosteje priča.
Vaš zaključek presega moj zapis in mu pripisuje pomen, ki ga ne vsebuje. Razhajava pa se v načinu sklepanja in predvsem v sprejemanju načina posredovanja informacij.
Sporno je, ko se nepreverjeni ali potencialno nezakonito pridobljeni materiali uporabljajo kot podlaga za gotove politične zaključke. Tu se meja med razkrivanjem in manipulacijo hitro zabriše. Problem nastane, ko prepričanje nadomesti dokaz.
Takrat ne govorimo več o boju proti korupciji, ampak o upravljanju percepcije drugih ljudi. In to je bistvo mojega zapisa: če ne vztrajamo pri standardih dokazovanja in institucionalni presoji, potem lahko vsak — s pravim “materialom” — ustvari svojo resnico. Takšne prakse smo v preteklosti že videli na obeh straneh političnega pola.
To pa ni pot k manj korupcije, ampak k manj demokracije.
Mene to, kako so pridobljeni posnetki v TEM primeru ne motijo, ker avtentičnosti in vsebine ni nihče zanikal. Menda so bili vzeti iz konteksta. Prav, pa naj jih snemana oseba posreduje s kontekstom. So pa posnetki tako šokantni v svoji resnicoljubnosti, ali naj rečem preproščini. da sprva nisem mogel verjeti svojiima očesoma in ušesoma. In tu je mogoča samo ena percepcija, ker ne vem, kaj bi lahko kdor koli še potreboval, da bi verjel svoji percepciji in iz tega potegnil sklep. Tu ne gre za MOJO resnico, gre za resničnost, ki bi nas morala vse skrbeti, ne pa da vse skupaj relativiziramo. In ne, nisem za manj demokracije, sem zgolj in samo za demokracijo. Sam si ne delam utvar, v kakšni družebini klimi živimo, če si pa kdo hoče po vsej sili zatiskati oči (in ušesa), pa prosim.
glede na zapisano o tem kdo bi lahko bil naročnik prisluhov ima verjetno najbolj prav nekdo na X-u, ki omenja spornih 300 mio EUR za 2.tir. Te ideje se ne omenja sicer nikjer je pa verjetna tako glede višina spornega zneska, napovedi tožbe izvajalca pred evropskim sodiščem, usmerjenosti in dosedanje vsebine že objavljenih prisluhov, časovni okvir in tudi že delno informiranost preiskovalnih organov.... ? seveda pa je obtoževanje desnega političnega pola tik pred volitvami zelo prikladno za odvračanje pozornosti od tega problema pa še koristno je lahko za "strašenje" ljudi in pridobivanje glasov...
Hvala za komentar! It sums up everything! Ne pustimo tej vladni kakofoniji da nas odvrne od bistva! Tej koruptivni kliki je v nedeljo treba narediti konec. Voli desno in vse bo ok!🇸🇮❤️
Odlično povzeto, za kaj pravzaprav gre trenutno pri nas. Dodal bi še to, da se dušebrižniki sprašujejo, komu koristi objava tako prisluhov kot video posnetkov. In kažejo s prstom na SDS. Ne gre le za to, da za svoje trditve nimajo nobenega dokaza, ampak gre predvsem za to, da vse objavljeno KORISTI NAM DRŽAVLJANOM!!! To, kar smo slutili, kar smo predvidevali, zdaj VEMO. In zato se tudi sam pridružujem zahvali g. Turka: hvala bogu tistemu, ki je državljanom natočil čistega vina
Te zapise beremo tudi tisti, ki nismo pripravljeni zamenjati politike za vsako ceno — in ki smo proti korupciji v vseh oblikah, tudi tisti, ki je pogosto ne prepoznamo ali je ne preganjamo dosledno.
Problem ni, da se o teh stvareh govori. Problem je, da se govori na način, ki zamegli realnost.
Če so posnetki sporni, nepreverjeni ali pridobljeni na vprašljiv način, potem ne morejo postati “dejstva” samo zato, ker potrjujejo naša pričakovanja.
In tu se začne težava: ko vse to reduciramo na eno zgodbo, ne razkrivamo sistema — ampak ustvarjamo narativ. Zato je ključno vprašanje preprosto: ali nas zanima resnica — ali zgolj potrditev tega, kar že verjamemo?
Če obstajajo resni sumi korupcije ali vplivanja na volitve, potem to zahteva dokaze, institucije in odgovornost. Vse drugo je politična mobilizacija.
O tem pišem tudi v Dobro jutro, Evropa: Počasen samomor in priročnik za preživetje. Največja nevarnost za demokracijo niso posamezni dogodki, temveč mehanizmi, ki oblikujejo naše razumevanje teh dogodkov.
Zato vprašanje ni, kdo ima prav. Vprašanje je, ali sploh razumemo, kako se oblikuje naša percepcija — in kdo jo oblikuje. Če tega ne razumemo, postanemo del istega mehanizma.
Tako namesto analize nastane psihološko nasilje — subtilno, pogosto neprepoznano, a učinkovito.
In prav zato je problem še večji, kadar takšne mehanizme ne prepoznamo niti tam, kjer jih najmanj pričakujemo.
Korupcija v Sloveniji ni težava od včeraj, ampak od nekdaj. In res je tudi, da ne obstaja samo v Sloveniji. So so pa države, kjer sistemi omogočajo veliko korupcije in države, kjer jo sistemi (posamezniki) bolj ali manj učinkovito omejujejo, ali se vsaj trudijo v tej smeri. Slovenija sodi med zelo korumpirane države prav zato, ker proti koruptivni sistem ne deluje. (dokaz za to je antikorupcijska komisija, kjer so nekdaj vedrili in oblačili posamezniki pozneje zelo občurno povezani s korupcijo ali posamezniki, ki so jo omogočali) Mimogrede: kaj naj bi pomenilo, da težava niso posamezni (najbrž mišljeni koruptivni) dogodki, temveč mehanizmi, ki oblikujejo naše razumevanje teh dogodkov? Moje razumevanje korupcije temelji na kriterijih, ne na mehanizmih, kaj je korupcija in vsaj nekaterih ni težko razumeti. Če nekdo nekomu omogoči neki posel samo zato, ker bo od njega dobil 10% vrednosti tega posla, ne glede na to, ali gre za pošten posel, ali ne, je to koruptivno dejanje. Seveda obstajajo tudi bolj prefinjene oblike in na prvi pogled ne tako očitne, a bistvo je v tem., kar sem povedal. In za konec, spoštovani g. Hladnik; nekateri niste pripravljeni (domnevam, da svoje) politike menjati za vsako ceno. Jaz sem politiko, ki bi bila po naključju moja in bi omogočala več korupcije, takoj pripravlje zamenjati za drugo, ki bi jo prepoznal za manj koruptivno. V tem sva si različna.
O tem, kaj je korupcija, se verjetno ne razhajava — čeprav knjiga odpira tudi vidike, ki jih pravna praksa ne zajema neposredno. Obravnava tudi vidike sistematičnega psihološkega nasilja, ki smo ga vse pogosteje priča.
Vaš zaključek presega moj zapis in mu pripisuje pomen, ki ga ne vsebuje. Razhajava pa se v načinu sklepanja in predvsem v sprejemanju načina posredovanja informacij.
Sporno je, ko se nepreverjeni ali potencialno nezakonito pridobljeni materiali uporabljajo kot podlaga za gotove politične zaključke. Tu se meja med razkrivanjem in manipulacijo hitro zabriše. Problem nastane, ko prepričanje nadomesti dokaz.
Takrat ne govorimo več o boju proti korupciji, ampak o upravljanju percepcije drugih ljudi. In to je bistvo mojega zapisa: če ne vztrajamo pri standardih dokazovanja in institucionalni presoji, potem lahko vsak — s pravim “materialom” — ustvari svojo resnico. Takšne prakse smo v preteklosti že videli na obeh straneh političnega pola.
To pa ni pot k manj korupcije, ampak k manj demokracije.
Mene to, kako so pridobljeni posnetki v TEM primeru ne motijo, ker avtentičnosti in vsebine ni nihče zanikal. Menda so bili vzeti iz konteksta. Prav, pa naj jih snemana oseba posreduje s kontekstom. So pa posnetki tako šokantni v svoji resnicoljubnosti, ali naj rečem preproščini. da sprva nisem mogel verjeti svojiima očesoma in ušesoma. In tu je mogoča samo ena percepcija, ker ne vem, kaj bi lahko kdor koli še potreboval, da bi verjel svoji percepciji in iz tega potegnil sklep. Tu ne gre za MOJO resnico, gre za resničnost, ki bi nas morala vse skrbeti, ne pa da vse skupaj relativiziramo. In ne, nisem za manj demokracije, sem zgolj in samo za demokracijo. Sam si ne delam utvar, v kakšni družebini klimi živimo, če si pa kdo hoče po vsej sili zatiskati oči (in ušesa), pa prosim.
Laž in korupcija sta nadomestili pregovorno pridnost Slovenske nacije.
Voliti politike, ki to omogočajo je evtanazija zase in za potomce!