Všeč so mi članki, kjer postavlja pomebna vprašanja, lahko tudi sam razvijam misli in tudi tokrat je temu tako.
Tudi sam razmišljam v zelo podobno smer. Pri umetni inteligenci me ne skrbi toliko to, da je sama po sebi neko zlo. Orodje je. In kot orodje zna biti zelo uporabna. Ampak ravno zato, ker je tako močna, potrebuje zelo resen nadzor.
Ne zaradi tehnologije same, ampak zaradi ljudi, ki jo bodo uporabljali.
Že zdaj živimo v precej orwellovskem svetu. Z AI pa vse skupaj lahko postane še precej bolj 1984. Nadzor, obdelava podatkov, profiliranje ljudi, usmerjanje javnega mnenja, cenzura pod krinko varnosti, vse to lahko z AI postane hitrejše, tišje in bolj učinkovito. In mogoče je ravno to najbolj nevarno. Ne bo prišlo kot groba prisila, ampak kot udobje. Kot pomoč. Kot personalizacija. Zato se mi zdi ključno vprašanje, kaj sploh ostane od človekovega dostojanstva, če inteligenca ni več njegova posebnost. Če je človek vreden samo zato, ker je pameten, potem smo na zelo nevarni poti. Otrok, star človek, bolan človek, človek z demenco, vsi ti imajo polno dostojanstvo, čeprav niso nujno najmočnejši, najhitrejši ali najbolj sposobni. Torej mora biti človekovo dostojanstvo nekje globlje.
In tukaj bi po mojem Cerkev morala nastopiti bolj jasno. Ne samo z lepimi besedami o etiki in regulaciji, ampak kot branik človeka. Tudi politično, če je treba. Ne kot stranka, ampak kot civilizacijski glas. Kot nekdo, ki zna reči, da človek ni podatek, ni profil, ni potrošnik in ni material za algoritme. Mogoče me je pri vsem skupaj najbolj razočaralo prav to, da bi od Cerkve pričakoval malo več globine. Da pove, zakaj je človek še vedno nekaj posebnega, tudi če ga stroj v inteligenci preseže. Tukaj ima Cerkev jezik, ki ga drugi nimajo. Duša, vest, svoboda, odgovornost, odnos do Boga. To niso malenkosti. Hkrati pa mislim, da Cerkev ne more več komunicirati samo na star način. Dolgi dokumenti in izjave ne pridejo do mladih, sploh do tistih, ki Cerkvi že v osnovi niso naklonjeni. Vsi drugi uporabljajo kampanje, agencije, vplivneže, oglase, algoritme in zelo premišljeno komunikacijo. Žal tukaj ni več fer igre. Če smo iskreni, je verjetno nikoli zares ni bilo. Zato bi morala biti Cerkev bolj spretna. Ne manipulativna, ampak spretna. Če se zlo oglašuje profesionalno, dobro ne more nastopati amatersko. Sporočilo mora priti tudi prek ljudi, ki jih mladi poslušajo. Prek ustvarjalcev, filozofov, psihologov, tehnoloških ljudi, filmov, podcastov, kratkih videov. Ne zato, da se Cerkev skrije, ampak zato, da sporočilo ne ostane zaprto samo v cerkvenem krogu. Ker vprašanje AI po mojem ni samo tehnološko. Je vprašanje človeka. In ravno tu bi Cerkev morala imeti pogumnejši glas.
Je pa treba vedeti, da vsa ta tehnologija ko pride v javnost ni nova, je ubistvu že zgodovina… to se mi zdi zelo pomebno za razumevanje situacije.
"Dostojanstvo človeka ne izhaja iz njegovih sposobnosti, uspeha ali koristnosti, temveč iz dejstva, da je ustvarjen po Božji podobi".
Če izhajamo iz tega dejstva, razumemo človeka na drugačen način. Torej pogoj za dostojanstvo ni inteligenca. Ampak lastnosti kot sočutje, odpuščanje. Da je človek tega sposoben, je potrebna neka pot osebnega dozorevanja in razumevanja sebe in drugih...
Da sem čisto pošten, moj komentar se nanaša predvsem na Turkov članek, ne na celotno encikliko, ker je nisem bral.
Moja misel je bila bolj v smeri Žigove kritike. Da bi si pri temi A.I. želel še močnejši in bolj neposreden poudarek prav pri vprašanju, kaj ostane od človeka, če inteligenca ni več njegova posebnost. Ker se mi zdi, da je tu eno glavnih vprašanj prihodnosti. Ne samo, kako AI regulirati, ampak zakaj človek sploh ni primerljiv s strojem. Ne zaradi tega, ker zna več, ampak ker je oseba.
Prirojeno nam je, da smo ljudje bitja odnosov. Morda temu dajemo premalo poudarka. V šolah bi lahko imeli predmet o odnosih, pa bi o tej temi še vedno premalo vedeli ...
Skratka, povezani smo bolj kot si lahko mislimo ... V času odraščanja se nam odnosi pokvarijo, postanemo sovražni, gojimo zamero itd. Je pa odvisno od nas samih, kako se na te situacije odzivamo. Zrelo ali najstniško? Od nas samih je odvisno, ko gremo skozi viharje, kaj od tega vzamemo kot izkušnjo, ki naj je ne bi ponavljali. Cerkev ima na ta vprašanja mnoge napotke, kako se s tem spopasti..
No, to je nekaj od tega, kar ostane od človeka..... Kako v svojem življenju očistit njivo od plevela ...Ker s tem postajamo boljši, bolj podobni Božji podobi.
Človek ima dušo. Človek je ustvarjen po božji podobi. Človek je v povsem drugi kategoriji kot živali, rastline ali stroji. Zaradi metafizike. Če se spustimo na snovne, fizikalne, naravoslovne primerjave, nam hitro lahko zmanjka argumentov za našo posebnost.
So stvari, ki gredo mimo človeka, ne da bi to hotel, ampak preprosto zato, ker je toliko stvari, s katerimi se ukvarjamo, da vsemu skorajda ni mogoče slediti. Zadnja papeževa Enciklika je takšen primer. Sam zase priznam, da za njeno vsebino ne bi vedel, če ne bi prebral prispevka dr. Turka. Ni prvič, prav nasprotno, to je ena od odlik njegovega substacka, da se avtor ukvarja s pomembnimi temami, a tokratna je resnično ena najbolj bistvenih, ki nas zadeva in bi morali o njej razmisliti. Tistim, ki Enciklike nismo in je ne bomo brali (recimo iz povsem praktičnih razlogov), so takšni prispevki neprecenljivo koristni. In zdaj na kratko o osrednji temi, ki se nanaša na UI, ali AI, kot raje rečemo z angleškima kraticama. Moja, komaj dvoletna izkušnja z UI me trenutno prepričuje,da jo vidim iuključno samo kot koristno orodje, recimo kot nabor nekakšnega svetovnega znanja, ki mi je dosegljiv hitro in učinkovito, a le, če ji postavim natančno vprašanje. V skladu s svojo skromno izkušnjo verjamem, da ne more nadomestiti človekove kognitivne sposobnosti, seveda pa daleč presega znanje posameznega človeka. Velikokrat jo skušam uporabiti pri svojem kreativnem pisanju in največkrat me v tem ogledu razočara. Takrat namreč, kod o nje pričakujem, da mi bo dala nekakšen zares kreativen predlog. Tu in tam ji dam v vpogled odlomek svojega romana in jo vprašam, kako bi ona nadaljevala citirani dlomek in to se vedno končna s polomom. Njeni predlogi so zanič. Toda, ko želim dobiti neko informacijo, kdo se je z nekim določenim filozofskim, verskim, umetniškim problemov ukvarjal, dobim množico odgovorov in če nadaljnja vprašanja preciziram, dobivam vse več uporabnih odgovorov. A kot rečeno, dobivam samo informacije iz njenega obsežnega bazena človeškega znanja. Pa še nekaj: ko gre za nekatera ideološka vprašanja, opažam, da je na začetku nekako "levičarsko" naravnana. Ko jo to na to opozorim in greva naprej z vprašanji in odgovori, se ta položaj spremeni. Sprašujem se, kdo generirara aplikacijo, ki jo sam uporabljam in žal odgovora ne poznam. Še naprej jo bom uporabljal, kot orodje, kot nekakšen slovar svetovnega znanja, nato pa sam po svoji presoji to uporavil, ali zavrgel.
Vloženo veliko ljubezni v “kopanje” bistva človeka.
Jaz bi edino enako pomembno obravnaval tudi človeštvo v ednini,
kot človeka. Saj je ta vendar velik le, če je del človeštva in ne nek avtonomen individuum.
Razumem la strah pred ednino, saj je lahko razumljena kot topilnica specifik posameznika. A veličastnist človeka vidim v njegovi sposobnosti biti sam in biti skupaj.
Hvala avtorju za strukturiran pregled (pre)obsežne enciklike.
Jeruzalem in Babilon. Cerkev ima tukaj eno težavo. Po eni strani zelo poudarja subsidiarnost po drugi pa goji neko temeljno nezaupanje do osebe, do ne-etabliranih institucij. Kakor, da ves čas potrebujejo neko "modro" mentorstvo. Lep dokaz je, da kljub tako opevani subsidiarnosti si "centrala" v Cerkvi pridržuje mnogo odločitev, ki bi jih mirno prepustila krajevnim Cerkvam. In teh je več in več. Ne manj (morda strah pred protestantizacijo? ali pa preprosta birokratska mentaliteta).
Dejstvo pa je, da je Evropa postala napredna na vseh področjih zlasti zaradi svoje razbitosti na tisoč kraljestev in kneževin, ki so neprestano tekmovale med seboj. Ko je npr. vladar XY postavil omejitve, visoke davke, ovire so se "ustvarjalci" preselili drugam, kjer so lahko mirno razvili svojo misel. XY pa je kmalu ugotovil, da pri njem vse nazaduje. Morda je prav to rak rana naše sedanje Evrope. Ampak to je že druga tema. 😊
Razmišljam o nekem odstavku iz komentarja Ž. T. o papeževi encikliki. Takole se glasi: Zdaj umetna inteligenca spodkopava še eno predstavo: da je človek najinteligentnejše bitje v stvarstvu. Vsakič se je del establishmenta najprej branil, češ Kopernik, Darwin, Freud, Gagarin se motijo. Tudi enciklika gre v to smer. Drugi pa so rekli, pa kaj! To ni bistveno. Pogrešam, kaj po mnenju Cerkve sploh ostane od človekove enkratnosti. Nekako v smislu, da Sveto pismo človeka postavlja na vrh stvarstva in v središče sveta, ne, ker je najmočnejši ali najpametnejši, ampak zato, ker je v njem nekaj Božjega. Tega v Nvidiinih procesorjih nikoli ne bo. To bi bila tema, vredna papeške enciklike. Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.
K pisanju me je spodbudil stavek, da AI spodkopava našo predstavo o človeku kot najinteligentnejšem bitju v stvarstvu. Zakaj? Ker si je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je inteligenca in morda, ali je ena sama, ali jih je več vrst? Ena od opredelitev bi lahko bila: Inteligenca je zmožnost razumevanja, učenja, prilagajanja in uporaba znanja ter izkušenj za reševanje in sprejemanje odločitev ter ustvarjanje novega. To vključuje sposobnost logičnega mišljenja, abstraktnega razmišljanja, učenja iz okolja, socialne interakcije in kreativnosti. Inteligenca torej ni enotna in se lahko kaže na različne načine, od praktične (reševanje vsakdanjih problemov) do teoretične, na primer matematično ali filozofsko razmišljanje. V širšem smislu lahko inteligenco razumemo tudi kot sposobnost sistema (človeka, živali ali celo stroja), da se prilagaja novim situacijam, uporablja prejšnje izkušnje za napovedovanje prihodnjih dogodkov in razvija strategije za dosego ciljev. Tako o tem AI. Mene takšna opredelitev ne zadovolji. Osredotočil bi se na besedo kreativnost, torej ustvarjalnost. Za primer bom vzel umetnost, v tem primeru literaturo. Neki slovenski pesnik je na vprašanje, zakaj več ne piše pesmi, odgovoril: »Božja iskrica me je zapustila!« In tu sem zdaj pri bistvu, s čimer se vračam na citirani odlomek, in sicer tisti del, ki pravi: »Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.« S tem se zelo strinjam, ta stavek pa mi v spomin prikliče neki znani izrek strukturalista C. L. Straussa: »Sekira še ni rodila sekire!« Njegovo misel razumem tako, da ustvarjalnost ni le mehanično ponavljanje preteklega, temveč nekaj, kar presega obstoječe znanje in tehnike. To torej nakazuje, da je pravi ustvarjalni trenutek pogosto nerazumljiv, nepredvidljiv in se ga ne da zadovoljivo razložiti. Morda sem se tem razmišljanjem odmaknil od osrednje teme članka Ž. T., ki se nanaša na problem AI in človeškosti, vendar se s tem nisem odmaknil od svojega prepričanja, da je človek nekaj več kot homo sapiens, zaljubljen v svojo pamet. Pa še na nekoga sem se spomnil ob tem, na slovitega astrofizika Georgesa Lemaîtra, enega od očetov teorije velikega poka. Bistveno je prispeval k razumevanju te razlage nastanka vesolja, kljub temu, da je trdno verjel v Boga. Tudi to se da razložiti, a je tema za neko drugo priložnost.
Priznam, če bi sam proučeval encikliko, sigurno ne bi opazil, kaj ji manjka. Tudi strinjam se z zapisanim v Skratka delu. V celoti gledano pa so moji občutki ob branju kolumne bolj v smislu, da je tole iskanje dlake v jajcu. Nič ni popolnega in tudi papež ne. Rekel bi celo, da sem pozitivno presenečen, da je cerkev uspela dati takšen dokument o AI relativno hitro od.
Izjemen zaključek. Bravo.
Všeč so mi članki, kjer postavlja pomebna vprašanja, lahko tudi sam razvijam misli in tudi tokrat je temu tako.
Tudi sam razmišljam v zelo podobno smer. Pri umetni inteligenci me ne skrbi toliko to, da je sama po sebi neko zlo. Orodje je. In kot orodje zna biti zelo uporabna. Ampak ravno zato, ker je tako močna, potrebuje zelo resen nadzor.
Ne zaradi tehnologije same, ampak zaradi ljudi, ki jo bodo uporabljali.
Že zdaj živimo v precej orwellovskem svetu. Z AI pa vse skupaj lahko postane še precej bolj 1984. Nadzor, obdelava podatkov, profiliranje ljudi, usmerjanje javnega mnenja, cenzura pod krinko varnosti, vse to lahko z AI postane hitrejše, tišje in bolj učinkovito. In mogoče je ravno to najbolj nevarno. Ne bo prišlo kot groba prisila, ampak kot udobje. Kot pomoč. Kot personalizacija. Zato se mi zdi ključno vprašanje, kaj sploh ostane od človekovega dostojanstva, če inteligenca ni več njegova posebnost. Če je človek vreden samo zato, ker je pameten, potem smo na zelo nevarni poti. Otrok, star človek, bolan človek, človek z demenco, vsi ti imajo polno dostojanstvo, čeprav niso nujno najmočnejši, najhitrejši ali najbolj sposobni. Torej mora biti človekovo dostojanstvo nekje globlje.
In tukaj bi po mojem Cerkev morala nastopiti bolj jasno. Ne samo z lepimi besedami o etiki in regulaciji, ampak kot branik človeka. Tudi politično, če je treba. Ne kot stranka, ampak kot civilizacijski glas. Kot nekdo, ki zna reči, da človek ni podatek, ni profil, ni potrošnik in ni material za algoritme. Mogoče me je pri vsem skupaj najbolj razočaralo prav to, da bi od Cerkve pričakoval malo več globine. Da pove, zakaj je človek še vedno nekaj posebnega, tudi če ga stroj v inteligenci preseže. Tukaj ima Cerkev jezik, ki ga drugi nimajo. Duša, vest, svoboda, odgovornost, odnos do Boga. To niso malenkosti. Hkrati pa mislim, da Cerkev ne more več komunicirati samo na star način. Dolgi dokumenti in izjave ne pridejo do mladih, sploh do tistih, ki Cerkvi že v osnovi niso naklonjeni. Vsi drugi uporabljajo kampanje, agencije, vplivneže, oglase, algoritme in zelo premišljeno komunikacijo. Žal tukaj ni več fer igre. Če smo iskreni, je verjetno nikoli zares ni bilo. Zato bi morala biti Cerkev bolj spretna. Ne manipulativna, ampak spretna. Če se zlo oglašuje profesionalno, dobro ne more nastopati amatersko. Sporočilo mora priti tudi prek ljudi, ki jih mladi poslušajo. Prek ustvarjalcev, filozofov, psihologov, tehnoloških ljudi, filmov, podcastov, kratkih videov. Ne zato, da se Cerkev skrije, ampak zato, da sporočilo ne ostane zaprto samo v cerkvenem krogu. Ker vprašanje AI po mojem ni samo tehnološko. Je vprašanje človeka. In ravno tu bi Cerkev morala imeti pogumnejši glas.
Je pa treba vedeti, da vsa ta tehnologija ko pride v javnost ni nova, je ubistvu že zgodovina… to se mi zdi zelo pomebno za razumevanje situacije.
V 2.poglavju je razloženo :
"Dostojanstvo človeka ne izhaja iz njegovih sposobnosti, uspeha ali koristnosti, temveč iz dejstva, da je ustvarjen po Božji podobi".
Če izhajamo iz tega dejstva, razumemo človeka na drugačen način. Torej pogoj za dostojanstvo ni inteligenca. Ampak lastnosti kot sočutje, odpuščanje. Da je človek tega sposoben, je potrebna neka pot osebnega dozorevanja in razumevanja sebe in drugih...
Da sem čisto pošten, moj komentar se nanaša predvsem na Turkov članek, ne na celotno encikliko, ker je nisem bral.
Moja misel je bila bolj v smeri Žigove kritike. Da bi si pri temi A.I. želel še močnejši in bolj neposreden poudarek prav pri vprašanju, kaj ostane od človeka, če inteligenca ni več njegova posebnost. Ker se mi zdi, da je tu eno glavnih vprašanj prihodnosti. Ne samo, kako AI regulirati, ampak zakaj človek sploh ni primerljiv s strojem. Ne zaradi tega, ker zna več, ampak ker je oseba.
Lahko poskusim pri "kaj ostane od človeka" !
Prirojeno nam je, da smo ljudje bitja odnosov. Morda temu dajemo premalo poudarka. V šolah bi lahko imeli predmet o odnosih, pa bi o tej temi še vedno premalo vedeli ...
Skratka, povezani smo bolj kot si lahko mislimo ... V času odraščanja se nam odnosi pokvarijo, postanemo sovražni, gojimo zamero itd. Je pa odvisno od nas samih, kako se na te situacije odzivamo. Zrelo ali najstniško? Od nas samih je odvisno, ko gremo skozi viharje, kaj od tega vzamemo kot izkušnjo, ki naj je ne bi ponavljali. Cerkev ima na ta vprašanja mnoge napotke, kako se s tem spopasti..
No, to je nekaj od tega, kar ostane od človeka..... Kako v svojem življenju očistit njivo od plevela ...Ker s tem postajamo boljši, bolj podobni Božji podobi.
Človek ima dušo. Človek je ustvarjen po božji podobi. Človek je v povsem drugi kategoriji kot živali, rastline ali stroji. Zaradi metafizike. Če se spustimo na snovne, fizikalne, naravoslovne primerjave, nam hitro lahko zmanjka argumentov za našo posebnost.
So stvari, ki gredo mimo človeka, ne da bi to hotel, ampak preprosto zato, ker je toliko stvari, s katerimi se ukvarjamo, da vsemu skorajda ni mogoče slediti. Zadnja papeževa Enciklika je takšen primer. Sam zase priznam, da za njeno vsebino ne bi vedel, če ne bi prebral prispevka dr. Turka. Ni prvič, prav nasprotno, to je ena od odlik njegovega substacka, da se avtor ukvarja s pomembnimi temami, a tokratna je resnično ena najbolj bistvenih, ki nas zadeva in bi morali o njej razmisliti. Tistim, ki Enciklike nismo in je ne bomo brali (recimo iz povsem praktičnih razlogov), so takšni prispevki neprecenljivo koristni. In zdaj na kratko o osrednji temi, ki se nanaša na UI, ali AI, kot raje rečemo z angleškima kraticama. Moja, komaj dvoletna izkušnja z UI me trenutno prepričuje,da jo vidim iuključno samo kot koristno orodje, recimo kot nabor nekakšnega svetovnega znanja, ki mi je dosegljiv hitro in učinkovito, a le, če ji postavim natančno vprašanje. V skladu s svojo skromno izkušnjo verjamem, da ne more nadomestiti človekove kognitivne sposobnosti, seveda pa daleč presega znanje posameznega človeka. Velikokrat jo skušam uporabiti pri svojem kreativnem pisanju in največkrat me v tem ogledu razočara. Takrat namreč, kod o nje pričakujem, da mi bo dala nekakšen zares kreativen predlog. Tu in tam ji dam v vpogled odlomek svojega romana in jo vprašam, kako bi ona nadaljevala citirani dlomek in to se vedno končna s polomom. Njeni predlogi so zanič. Toda, ko želim dobiti neko informacijo, kdo se je z nekim določenim filozofskim, verskim, umetniškim problemov ukvarjal, dobim množico odgovorov in če nadaljnja vprašanja preciziram, dobivam vse več uporabnih odgovorov. A kot rečeno, dobivam samo informacije iz njenega obsežnega bazena človeškega znanja. Pa še nekaj: ko gre za nekatera ideološka vprašanja, opažam, da je na začetku nekako "levičarsko" naravnana. Ko jo to na to opozorim in greva naprej z vprašanji in odgovori, se ta položaj spremeni. Sprašujem se, kdo generirara aplikacijo, ki jo sam uporabljam in žal odgovora ne poznam. Še naprej jo bom uporabljal, kot orodje, kot nekakšen slovar svetovnega znanja, nato pa sam po svoji presoji to uporavil, ali zavrgel.
Žiga, hvala.
Bogato razmišljanje.
Opravljeno veliko delo.
In kot oravi Prerok:
“Delo je ljubezen, ki je pistala vidna.”
Vloženo veliko ljubezni v “kopanje” bistva človeka.
Jaz bi edino enako pomembno obravnaval tudi človeštvo v ednini,
kot človeka. Saj je ta vendar velik le, če je del človeštva in ne nek avtonomen individuum.
Razumem la strah pred ednino, saj je lahko razumljena kot topilnica specifik posameznika. A veličastnist človeka vidim v njegovi sposobnosti biti sam in biti skupaj.
Hvala avtorju za strukturiran pregled (pre)obsežne enciklike.
Jeruzalem in Babilon. Cerkev ima tukaj eno težavo. Po eni strani zelo poudarja subsidiarnost po drugi pa goji neko temeljno nezaupanje do osebe, do ne-etabliranih institucij. Kakor, da ves čas potrebujejo neko "modro" mentorstvo. Lep dokaz je, da kljub tako opevani subsidiarnosti si "centrala" v Cerkvi pridržuje mnogo odločitev, ki bi jih mirno prepustila krajevnim Cerkvam. In teh je več in več. Ne manj (morda strah pred protestantizacijo? ali pa preprosta birokratska mentaliteta).
Dejstvo pa je, da je Evropa postala napredna na vseh področjih zlasti zaradi svoje razbitosti na tisoč kraljestev in kneževin, ki so neprestano tekmovale med seboj. Ko je npr. vladar XY postavil omejitve, visoke davke, ovire so se "ustvarjalci" preselili drugam, kjer so lahko mirno razvili svojo misel. XY pa je kmalu ugotovil, da pri njem vse nazaduje. Morda je prav to rak rana naše sedanje Evrope. Ampak to je že druga tema. 😊
Razmišljam o nekem odstavku iz komentarja Ž. T. o papeževi encikliki. Takole se glasi: Zdaj umetna inteligenca spodkopava še eno predstavo: da je človek najinteligentnejše bitje v stvarstvu. Vsakič se je del establishmenta najprej branil, češ Kopernik, Darwin, Freud, Gagarin se motijo. Tudi enciklika gre v to smer. Drugi pa so rekli, pa kaj! To ni bistveno. Pogrešam, kaj po mnenju Cerkve sploh ostane od človekove enkratnosti. Nekako v smislu, da Sveto pismo človeka postavlja na vrh stvarstva in v središče sveta, ne, ker je najmočnejši ali najpametnejši, ampak zato, ker je v njem nekaj Božjega. Tega v Nvidiinih procesorjih nikoli ne bo. To bi bila tema, vredna papeške enciklike. Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.
K pisanju me je spodbudil stavek, da AI spodkopava našo predstavo o človeku kot najinteligentnejšem bitju v stvarstvu. Zakaj? Ker si je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je inteligenca in morda, ali je ena sama, ali jih je več vrst? Ena od opredelitev bi lahko bila: Inteligenca je zmožnost razumevanja, učenja, prilagajanja in uporaba znanja ter izkušenj za reševanje in sprejemanje odločitev ter ustvarjanje novega. To vključuje sposobnost logičnega mišljenja, abstraktnega razmišljanja, učenja iz okolja, socialne interakcije in kreativnosti. Inteligenca torej ni enotna in se lahko kaže na različne načine, od praktične (reševanje vsakdanjih problemov) do teoretične, na primer matematično ali filozofsko razmišljanje. V širšem smislu lahko inteligenco razumemo tudi kot sposobnost sistema (človeka, živali ali celo stroja), da se prilagaja novim situacijam, uporablja prejšnje izkušnje za napovedovanje prihodnjih dogodkov in razvija strategije za dosego ciljev. Tako o tem AI. Mene takšna opredelitev ne zadovolji. Osredotočil bi se na besedo kreativnost, torej ustvarjalnost. Za primer bom vzel umetnost, v tem primeru literaturo. Neki slovenski pesnik je na vprašanje, zakaj več ne piše pesmi, odgovoril: »Božja iskrica me je zapustila!« In tu sem zdaj pri bistvu, s čimer se vračam na citirani odlomek, in sicer tisti del, ki pravi: »Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.« S tem se zelo strinjam, ta stavek pa mi v spomin prikliče neki znani izrek strukturalista C. L. Straussa: »Sekira še ni rodila sekire!« Njegovo misel razumem tako, da ustvarjalnost ni le mehanično ponavljanje preteklega, temveč nekaj, kar presega obstoječe znanje in tehnike. To torej nakazuje, da je pravi ustvarjalni trenutek pogosto nerazumljiv, nepredvidljiv in se ga ne da zadovoljivo razložiti. Morda sem se tem razmišljanjem odmaknil od osrednje teme članka Ž. T., ki se nanaša na problem AI in človeškosti, vendar se s tem nisem odmaknil od svojega prepričanja, da je človek nekaj več kot homo sapiens, zaljubljen v svojo pamet. Pa še na nekoga sem se spomnil ob tem, na slovitega astrofizika Georgesa Lemaîtra, enega od očetov teorije velikega poka. Bistveno je prispeval k razumevanju te razlage nastanka vesolja, kljub temu, da je trdno verjel v Boga. Tudi to se da razložiti, a je tema za neko drugo priložnost.
Priznam, če bi sam proučeval encikliko, sigurno ne bi opazil, kaj ji manjka. Tudi strinjam se z zapisanim v Skratka delu. V celoti gledano pa so moji občutki ob branju kolumne bolj v smislu, da je tole iskanje dlake v jajcu. Nič ni popolnega in tudi papež ne. Rekel bi celo, da sem pozitivno presenečen, da je cerkev uspela dati takšen dokument o AI relativno hitro od.