Videti čez volilni cirkus

Koga izbrati na evropskih volitvah, kaj na referendumih. Zakaj je treba odmisliti ves ta cirkus.

Slika je simbolična.

Oblast je naredila vse, da na letošnjih evropskih volitvah ljudje ne bi odločali o tem, kdo bi Slovenijo lahko dobro zastopal v evropskem parlamentu. Naredila je vse, da ljudje na volitvah ne bi kaznovali popolnoma nesposobne vlade. Stavkajo ji zdravniki, sodniki, upravne enote, pripravlja se šolstvo; sanacija po poplavah stoji, kot stoji tudi promet na cestah, stoji gradnja tretjih pasov, stoji gradnja 3000 stanovanj in stoji gradnja drugega bloka nuklearke. O drobnarijah, kot je 10000 računalnikov, ki jih nihče noče, o sodni palači, ki je samo sodniki nočejo itd. itd. se mi niti ne ljubi tipkati.

Oblast je naredila vse, da ljudje na volitvah ne bi kaznovali popolnoma nesposobne vlade.

In ko rečem “oblast naredila vse”, potem imam v mislih to, da so za temo kampanje poskušali narediti splav, marihuano, Palestino in celo evtanazijo. Dobesedno nič jim ni bilo sveto, ko je bilo treba najti način, da se ljudi zamoti, da se ne bi spomnili, kako zanič je vodenje te države. Sveto jim ni bilo niti življenje in so v predvolilni cirkus - med golaž, klobase, Hamas in Niko Kovač - vrgli še vprašanje, ali bi ljudi, ki so dovolj bolni, pač zastrupili.

In ne, ni oblast samo poskušala. S pomočjo hlapčevskih in depolitiziranih medijev je tudi dosegla, da so ljudje vsaj za dva tedna pozabili, o čem se res odloča.

Parlamentarci

Na Evropskih volitvah izbiramo med Brusljem, ki ga:

a) zanima gospodarsko in vojaško močna Evropa in bi morebitno dodatno centralizacijo omejil na povečanje učinkovitosti na varnostnem področju in

b) Brusljem, ki bi Evropo centraliziral, da bi se lahko ukvarjal z woknjeno zeleno-rdeče-rožnato evangelizacijo sebe in držav članic.

Na pravi strani debate so tukaj vsi kandidati slovenskih strank iz družine EPP, torej SDS, NSi in SLS.

V SDS je moj favorit sošolec in gradbenik Aleš Hojs. Dobro pozna varnostne izzive, dokazal se je kot obrambni in kot notranji minister in predstavlja najbolj obetavno osvežitev ponudbe na desni strani. Romani Tomc smo lahko hvaležni, da je v Evropski parlament prinesla razstavo o povojnih pobojih, Milanu Zveru pa, da je zagrizel v Vero Jourovo in je ne izpusti.

V predvolilni cirkus, med golaž, klobase, Hamas in Niko Kovač so vrgli še vprašanje, ali bi ljudi, ki so dovolj bolni, pač zastrupili.

Matej Tonin, je na soočenjih nosilcev list predstavljal najbolj izdelane rešitve, ki so zmerne, a učinkovite. Njegova izvolitev lahko prinese nekaj osvežitve na pomladni strani.

Na listi SLS je težka odločitev med Francem Bogovičem in Petrom Gregorčičem. Slednji z nekaterimi stališči sega daleč čez sredino in bi moral biti zanimiv za volivca Svobode. Bogovič zasluži glas, ker je v prejšnjem mandatu dokazal, da je trn v peti zelenjaškim krogom v Bruslju in je kot tak po mojem mnenju slovenski poslanec z največjim pozitivnim vplivom na evropske odločitve. Tudi za evropskega, torej tudi slovenskega kmeta, je kar nekaj naredil.

Konja za konzula!

Zunaj EPP so kandidati ubožni, nevarni ali pa tako ubožni, da so nevarni. Izvzel bi Marjana Šarca, ki ima vsaj zdravo pamet in občutek za ljudi, ki ga je pokazal med zadnjimi poplavami; ter Klemna Grošlja, ki vsaj glede energetike in Rusije ve, koliko je ura.

Zeleni, eni in drugi, so v resnici rdeči in glas zanje je glas za dražje gorivo, dražjo hrano in dražje ogrevanje. Ne da bi bil planet zato kaj hladnejši. Levica bi tudi v Evropi vulgarno populistično jemala bogatim in zaplenjeno dajala revnim v zameno za njihov glas. Obsojeno na neuspeh, ker bogati del Evrope ne bo za to. Ampak sliši se pa mamljivo.

Resnica laže, in to spretno, vehementno in prepričljivo. Svoboda ni za svobodo tam, kjer je svoboda potrebna, recimo glede govora. In je za svobodo tam, kjer preveč svobode škoduje, recimo pri branju zakonov in poslovnikov, dostopnosti drog in strupov.

Ne vem zakaj mi ob Golobovi listi pride na misel Kaligula. Ta rimski cesar je za senatorja imenoval konja, da bi pokazal svoj prezir do senata oz. ostankov rimske demokracije. Kje so časi, kot sta bila predsednik vlade Winston in Churchill!

Referendum-dum-i

O tem, da bi dovolj stare in dovolj bolne lahko pač zastrupili, če bi po posvetu z zdravnikom oni tako želeli, to je preveč resna tema, da se o njej govori in odloča na robu nekih drugih volitev. Če bodo ljudje to izglasovali, bo vsak od nas nek trenutek prisiljen premišljevati, ali naj zaprosi za zastrupitev; da domačim, domu upokojencev, ali pa državi ne bo več v napoto.

Pravijo, da se bo sicer lahko “svobodno” odločil, ali naj ga zastrupijo, ali ne, ampak odločati se bo pa moral. In k odločitvi mu bo “pomagal”, tako pravijo zagovorniki, zdravnik! Koliko bo odločanje svobodno, vidimo po tem, kako svobodno se tukaj zadnje čase dela s pravili pravne države.

Življenje bo postalo nekaj, kar lahko, če se nam tako zdi, če si želimo, če je družbeno koristno, tudi zavržemo. Malo manj bo sveto in malo manj bo sveto na splošno in povsod. Zato tukaj moj odločen ne.

Ta vlada potrebuje bolj zadete volivce, Slovenija pa potrebuje več treznosti.

Referendum o travi so dodali v mix, da bi na volitve prišli tudi tisti, ki jih politika ne zanima, radi pa že dopoldne prižgejo kakšen joint - da lažje prenašajo tegobe življenja - da morajo študirati, hoditi v službo ali pa vsaj pisati prijave za kakšno državno subvencijo. Če več ljudi pride volit, če je višja udeležba, so menda volitve bolj legitimne. Menda tudi, če so glasovi nepoučeni in vnašajo v rezultate samo šum. V kakšnih drugih okoliščinah bi morda še premislil, ali ne bi tudi trave prodajali v trafikah. Ker gre pa samo za potuhnjen populistični manever, sem proti. Ta vlada sicer res potrebuje bolj zadete volivce, Slovenija pa potrebuje več treznosti.

Preferenčni glas se mi načelno zdi dobra ideja. Drži pa, da bo izvoljenih manj ljudi, ki imajo neko spoštovanje v svojem lokalnem okolju in več znanih obrazov iz regionalnih središč. Volilni sistem bo še vedno slab, bo pa manj slab in manj matematično občutljiv na povsem nepomembne in majhne razlike. Na desni bo več izvoljenih iz mest in manj z dežele. To se mi ne zdi nujno slabo.

Skratka

Še nikoli nisem gledal tako malo soočenj in bral tako malo intervjujev. Ker so padli pod nivo diskusije na socialnih omrežjih. Kandidate sprašujejo o mnenju in mnenje ima seveda vsak o vsem. Tudi če je, kot bi rekel dr. Simoniti, vrhunski bedak, ima lahko enovrstično mnenje, ki je ljudstvu všeč.

Nekaj povsem drugega je, ali je sposoben kaj pametnega izpeljati, kaj izpogajati, kaj doseči, prenesti kakšen pritisk, stati in obstati ko padajo prekle. Za nekatere vemo, da so.

Glasoval torej ne bom o tem, kdo je bolj všečno leporečil o Palestini, splavu, solidarnosti in drogah, ampak o tem, kdo se je do zdaj s svojimi dejanji dokazal. Od takega kandidata lahko pričakujem, da bo v Evropskem parlamentu nekaj prispeval, da se bo Evropa začela ukvarjati s svojimi realnimi problemi. In da bo nekaj naredil za obnovo demokracije v Sloveniji.