Trpljenje umirajočih ima smisel. Če ga ne bi imelo, bi ga z zastrupljanjem odpravili že zdavnaj. Kakšen smisel, o tem smo vprašali nekaj najbolj modrih ljudi, kar jih je kdaj živelo.
Prebral sem njegovo mnenje, ki pa ni mnenje, je bitka s KC, je boj proti moči, ki naj bi jo ali jo ima KC. Je strah, da KC prepriča ljudi kako naj se odločijo. V ničemer ni prepričal, da je rešitev zakona dobra, kaj dobrega prinaša, kje je sploh bistvo take ureditve, o čem je tehtal ko je soustvarjal zakon. Nič od tega, nič poglobljenega zgolj debata o tem ali sme KC sploh razpravljati o tem, nagovarjati ljudi. Ampak oprostite, če cerkev nagovarja ljudi naj bodo za življenje naj podprejo življenje in ne smrt, kje je problem? Kdor meni, da je bolj primerno, da svoj konec prepusti neki komisiji, ki so bo določila ali je zrel za PPKŽ, tudi prav, to pravico ima. Sem pa globoko prepričan, da odločanje o tem ali bom živel ali ne ni "pravna" pravica. Veste, kot družba imamo resne težave. Na eni strani imamo aktivistko, ki je napela vse moči, da prepriča ženske, da imajo svobodno pravico odločati o tem ali bodo nosečnost zaključile s porodom ali z medicinskim posegom in prekinitvijo. Sedaj pa malo poglejte v prihodnost družbe, kjer smo ženskam dali pravico nasilno končanje nosečnosti in sedaj dodajamo še nasilno končanje življenja kot odrešitev pred neznosno bolečino. Ker smo "humana" družba smo ukinili smrtno kazen, ker človeku vzeti življenje kljub temu, da je storil najbolj nagnusne zločine, ni prav, smrt ne sme biti kazen lahko pa je nagrada, za tiste, ki se bodo tako odločili? Mar ni vsako življenje najvišja vrednota, ki bi jo morali čuvati? Ne, naša politika je sprejela zakon, ki je človeško življenje postavil v vrsto z ostalimi pravicami, ki jih imamo in ker je pravica, smemo določati o tem kaj bomo s to pravico in odločitev je namesto nas sprejel zakonodajalec. In sedaj je problem, ker smo se odločili, da o tej "pravici" dokončno odločimo ljudje, tisti na katere se to nanaša in problem je, če se v to vmeša kdo, ki zagovornikom te rešitve preprosto ni po godu. Če bi bili iskreni dobronamerni, bi spodbudili najširšo razpravo, pozvali vse, ki lahko ljudem pomagajo, kako se odločiti, naj to storijo? S temi pritiski, s tem zapisom g. Pleterskega, so nam zagovorniki dali jasno vedeti, da so prepričani, da nismo dovolj zreli, da bi se znali odločiti kako je prav in zato jih moti širša razprava, vključevanje vseh in vsakogar! Zapis g. Pleterskega samo dokazuje, da ni prepričan, da je ta rešitev res prava, sicer ga nebi skrbelo, če KC o tem pravi drugače. In končno, mar je res tako težko sprejeti dejstvo, da imamo državljani pravico, da se o tem odločimo mi neposredno, sedaj ko je malo več znanega a še vedno premalo, žal.
Sem za najširšo razpravo in se povsem strinjam z vami, da je te premalo. Sem pa tudi proti temu, da ena skupina ljudi, sili drugo in ji narekuje, kako mora živeti in kaj je prav. Ta zakon nikogar nič ne sili in nikomur nič ne narekuje, tudi zdravnikom ne, saj bodo tisti, ki bodo to želeli, lahko uveljavili ugovor vesti. Strahove v zvezi z možno zlorabo zakona, pa tudi tisti, ki zakon podpiramo, razumemo, vendar ti po mojem mnenju ne pretehtajo koristi, za tiste, ki se bodo odločili zakon uporabiti. Zato sploh ni težko sprejeti dejstva, da imamo državljani pravico, da se o tem odločimo neposredno.
Vaše mnenje je zmotno. Če želimo, da se tako pomembne stvari kot je odločanje o smrti uredi tako, kot pritiče neki dostojni in pravno urejeni družbi, je treba najprej rešiti vprašanje ali sme človek sploh posegati v to področje. V kolumni je nanizanih vrsta uglednih in priznanih avtorjev, ki temu nasprotujejo, razen enega. In če bi tudi vse to spregledali imamo še vedno veliko težavo, to je postopek. Kako naj se to vprašanje uredi. Naj to poimenujemo kot pravico ali zgolj neko tehnično vprašanje zaključka življenje. Tudi tega se v postopku priprave zakona ni spraševalo, ni bilo diskusije. Kako poteka postopek PPKŽ zakon ureja na izjemno sporen način, kot sem zapisal birokratsko. Poglejte si malo postopkovne predpise in videli boste, da je povsod materija urejena tako, da je zagotovljeno največje možno varstvo pred morebitnimi zlorabami in ja v postopku je treba izčrpati vse možnosti. V tem zakonu to ni, kajti zakon ne določa, da mora iti oseba skozi vse postopke, osebi mora biti dana možnost, da se odloči za paliativno oskrbo, ne samo seznanitev ampak dejansko mora imeti to na dosegu roke. Ja treba si je prebrati tudi kolumno dr. Alojza Ihana, ki pove še nekaj več . In še enkrat poudarjam, ne gre za da ali ne, gre za mnogo več in za vsakim odgovorom so posledice, ki pa se jih očitno ne zavedamo dovolj in največja napaka v tej zgodbi je, da se ne posluša tistih, ki o tem res vedo veliko, to je zdravniške stroke.
Vaše mnenje je zmotno. To je stavek, ki ga zapišete vi, lahko pa bi ga zapisal, s povsem mirno vestjo tudi sam, ampak na ta način v razpravi ne pridemo daleč. Prebral sem kolumno dr. Ihana, pa še marsikoga drugega. Problem nasprotnikov zakona je, da berejo samo argumente, ki so proti rešitvam zakona, saj so vsi ostali zanje irelevantni. Vse je sporno, nič ni v redu rešeno, navkljub mnogim varovalkam, da do zlorab ne bi prihajalo. Vsak zakon se da izboljšati, nedvomno tudi tega, prepričan pa sem, da se zaradi tega stališča nasprotnikov zakona ne bi premaknila niti za ped. Lahko bi nekdo napisal najboljši tovrstni zakon, paliativna oskrba bi lahko bila za vsakim vogalom, tisti, ki ste proti, bi ostali nasprotniki, ker argumenti, ki jih navajajo pisci zakona in zagovorniki tovrstnih rešitev za vas pač niso argumenti. Cenim zdravnike in prav je, da se upošteva njihova mnenja (in predlagatelji zakona so ga, kolikor se je dalo), poudarjam pa, da so zdravniki zelo heterogena skupina in da mnenj vodstev zdravniških društev in združenj, ni mogoče generalizirati in reči, da so vsi zdravniki proti zakonu.
HVALA za ta zgodovinski okvir skozi misli modrih ljudi. To je še en dokaz in prikaz, da do vprašanja, ki nam je zastavljeno in bomo nanj morali odgovoriti 23.novembra sploh ne bi smelo priti ! Prav zastrašujoče je, kako nam usodo krojijo neizobraženi, nerazgledani, neizkušeni in moralno pohabljeni ljudje. Če sem že prisiljen v odločanje o tem, je moja 1. dolžnost, da se odločanja udeležim in 2. , da se odločim PROTI ter upam, da bo do podobne odločitve prišlo čim več Slovencev.
Sem mislil, da po kaki prebrani knjigi razumem dela, ki jih je ustvaril spoštovani Viktor Frankl. A stavek "Ko družba ponudi medicinsko pomoč pri samomoru, tvega, da potrdi misel, da je življenje brez bolečine izgubljeno in nevredno.", me je presenetil. Mislim na del, "... misel, da je življenje brez bolečine izgubljeno in nevredno". Misli bi si, da bi zagovarjal misel, da življenje brez nekaj bolečine res je izgubljeno.
Papež Frančišek: »Duh klerikalizma je zlo, ki je v Cerkvi prisotno tudi danes in katerega žrtev je ljudstvo.« (https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/referendumski-klerikalizem-katoliske-cerkve)
Prebral sem njegovo mnenje, ki pa ni mnenje, je bitka s KC, je boj proti moči, ki naj bi jo ali jo ima KC. Je strah, da KC prepriča ljudi kako naj se odločijo. V ničemer ni prepričal, da je rešitev zakona dobra, kaj dobrega prinaša, kje je sploh bistvo take ureditve, o čem je tehtal ko je soustvarjal zakon. Nič od tega, nič poglobljenega zgolj debata o tem ali sme KC sploh razpravljati o tem, nagovarjati ljudi. Ampak oprostite, če cerkev nagovarja ljudi naj bodo za življenje naj podprejo življenje in ne smrt, kje je problem? Kdor meni, da je bolj primerno, da svoj konec prepusti neki komisiji, ki so bo določila ali je zrel za PPKŽ, tudi prav, to pravico ima. Sem pa globoko prepričan, da odločanje o tem ali bom živel ali ne ni "pravna" pravica. Veste, kot družba imamo resne težave. Na eni strani imamo aktivistko, ki je napela vse moči, da prepriča ženske, da imajo svobodno pravico odločati o tem ali bodo nosečnost zaključile s porodom ali z medicinskim posegom in prekinitvijo. Sedaj pa malo poglejte v prihodnost družbe, kjer smo ženskam dali pravico nasilno končanje nosečnosti in sedaj dodajamo še nasilno končanje življenja kot odrešitev pred neznosno bolečino. Ker smo "humana" družba smo ukinili smrtno kazen, ker človeku vzeti življenje kljub temu, da je storil najbolj nagnusne zločine, ni prav, smrt ne sme biti kazen lahko pa je nagrada, za tiste, ki se bodo tako odločili? Mar ni vsako življenje najvišja vrednota, ki bi jo morali čuvati? Ne, naša politika je sprejela zakon, ki je človeško življenje postavil v vrsto z ostalimi pravicami, ki jih imamo in ker je pravica, smemo določati o tem kaj bomo s to pravico in odločitev je namesto nas sprejel zakonodajalec. In sedaj je problem, ker smo se odločili, da o tej "pravici" dokončno odločimo ljudje, tisti na katere se to nanaša in problem je, če se v to vmeša kdo, ki zagovornikom te rešitve preprosto ni po godu. Če bi bili iskreni dobronamerni, bi spodbudili najširšo razpravo, pozvali vse, ki lahko ljudem pomagajo, kako se odločiti, naj to storijo? S temi pritiski, s tem zapisom g. Pleterskega, so nam zagovorniki dali jasno vedeti, da so prepričani, da nismo dovolj zreli, da bi se znali odločiti kako je prav in zato jih moti širša razprava, vključevanje vseh in vsakogar! Zapis g. Pleterskega samo dokazuje, da ni prepričan, da je ta rešitev res prava, sicer ga nebi skrbelo, če KC o tem pravi drugače. In končno, mar je res tako težko sprejeti dejstvo, da imamo državljani pravico, da se o tem odločimo mi neposredno, sedaj ko je malo več znanega a še vedno premalo, žal.
Sem za najširšo razpravo in se povsem strinjam z vami, da je te premalo. Sem pa tudi proti temu, da ena skupina ljudi, sili drugo in ji narekuje, kako mora živeti in kaj je prav. Ta zakon nikogar nič ne sili in nikomur nič ne narekuje, tudi zdravnikom ne, saj bodo tisti, ki bodo to želeli, lahko uveljavili ugovor vesti. Strahove v zvezi z možno zlorabo zakona, pa tudi tisti, ki zakon podpiramo, razumemo, vendar ti po mojem mnenju ne pretehtajo koristi, za tiste, ki se bodo odločili zakon uporabiti. Zato sploh ni težko sprejeti dejstva, da imamo državljani pravico, da se o tem odločimo neposredno.
Vaše mnenje je zmotno. Če želimo, da se tako pomembne stvari kot je odločanje o smrti uredi tako, kot pritiče neki dostojni in pravno urejeni družbi, je treba najprej rešiti vprašanje ali sme človek sploh posegati v to področje. V kolumni je nanizanih vrsta uglednih in priznanih avtorjev, ki temu nasprotujejo, razen enega. In če bi tudi vse to spregledali imamo še vedno veliko težavo, to je postopek. Kako naj se to vprašanje uredi. Naj to poimenujemo kot pravico ali zgolj neko tehnično vprašanje zaključka življenje. Tudi tega se v postopku priprave zakona ni spraševalo, ni bilo diskusije. Kako poteka postopek PPKŽ zakon ureja na izjemno sporen način, kot sem zapisal birokratsko. Poglejte si malo postopkovne predpise in videli boste, da je povsod materija urejena tako, da je zagotovljeno največje možno varstvo pred morebitnimi zlorabami in ja v postopku je treba izčrpati vse možnosti. V tem zakonu to ni, kajti zakon ne določa, da mora iti oseba skozi vse postopke, osebi mora biti dana možnost, da se odloči za paliativno oskrbo, ne samo seznanitev ampak dejansko mora imeti to na dosegu roke. Ja treba si je prebrati tudi kolumno dr. Alojza Ihana, ki pove še nekaj več . In še enkrat poudarjam, ne gre za da ali ne, gre za mnogo več in za vsakim odgovorom so posledice, ki pa se jih očitno ne zavedamo dovolj in največja napaka v tej zgodbi je, da se ne posluša tistih, ki o tem res vedo veliko, to je zdravniške stroke.
Vaše mnenje je zmotno. To je stavek, ki ga zapišete vi, lahko pa bi ga zapisal, s povsem mirno vestjo tudi sam, ampak na ta način v razpravi ne pridemo daleč. Prebral sem kolumno dr. Ihana, pa še marsikoga drugega. Problem nasprotnikov zakona je, da berejo samo argumente, ki so proti rešitvam zakona, saj so vsi ostali zanje irelevantni. Vse je sporno, nič ni v redu rešeno, navkljub mnogim varovalkam, da do zlorab ne bi prihajalo. Vsak zakon se da izboljšati, nedvomno tudi tega, prepričan pa sem, da se zaradi tega stališča nasprotnikov zakona ne bi premaknila niti za ped. Lahko bi nekdo napisal najboljši tovrstni zakon, paliativna oskrba bi lahko bila za vsakim vogalom, tisti, ki ste proti, bi ostali nasprotniki, ker argumenti, ki jih navajajo pisci zakona in zagovorniki tovrstnih rešitev za vas pač niso argumenti. Cenim zdravnike in prav je, da se upošteva njihova mnenja (in predlagatelji zakona so ga, kolikor se je dalo), poudarjam pa, da so zdravniki zelo heterogena skupina in da mnenj vodstev zdravniških društev in združenj, ni mogoče generalizirati in reči, da so vsi zdravniki proti zakonu.
Ta komentar nima neposredne zveze z objavo. Take komentarje bom brisal, ker tole ni platforma, kamor bi vsak obešal svoje naključne probleme.
HVALA za ta zgodovinski okvir skozi misli modrih ljudi. To je še en dokaz in prikaz, da do vprašanja, ki nam je zastavljeno in bomo nanj morali odgovoriti 23.novembra sploh ne bi smelo priti ! Prav zastrašujoče je, kako nam usodo krojijo neizobraženi, nerazgledani, neizkušeni in moralno pohabljeni ljudje. Če sem že prisiljen v odločanje o tem, je moja 1. dolžnost, da se odločanja udeležim in 2. , da se odločim PROTI ter upam, da bo do podobne odločitve prišlo čim več Slovencev.
Sem mislil, da po kaki prebrani knjigi razumem dela, ki jih je ustvaril spoštovani Viktor Frankl. A stavek "Ko družba ponudi medicinsko pomoč pri samomoru, tvega, da potrdi misel, da je življenje brez bolečine izgubljeno in nevredno.", me je presenetil. Mislim na del, "... misel, da je življenje brez bolečine izgubljeno in nevredno". Misli bi si, da bi zagovarjal misel, da življenje brez nekaj bolečine res je izgubljeno.
Tako je odgovorila ai. Nisem šel popravljati. In mislim, da zelo dobro odraža Franklov pogled na smisel. Brez mehčanja z "nekaj".