Zakaj PROTI zakonu o pomoči pri samomoru

Ne samo zato, ker je v nasprotju s civilizacijskimi pridobitvami vseh živih civilizacij na planetu. 8 zmot zagovornikov in 10 problemov Zakona.

Do zdaj sem pisal predvsem o civilizacijski pogubnosti zakona o pomoči pri samomoru, spodaj pa bom zbral nekaj bolj zemeljskih razlogov, zakaj sem proti.

Osem zmot

Zagovorniki se naslanjajo na osem zmot, ki sem jih zbral tule.

Zmota 1: Svobodno odločanje o lastnem življenju

Moje življenje moja pravica je trapast slogan svobodnjakov v zvezi s tem. Ampak pomoč pri prostovoljnem končanju življenja tudi po zakonu ni odločitev posameznika, temveč odločitev drugih o njem. Pacient ne uveljavlja svobode razpolaganja z lastnim življenjem, ampak zaprosi za upravni postopek, v katerem o njegovi usodi presojajo strokovnjaki in komisija. Lečeči zdravnik, neodvisni zdravnik in psihiater oblikujejo strokovna mnenja (11. in 12. člen), o upravičenosti do postopka pa dokončno odloča komisija pri ministrstvu (13. člen).

Postopek je torej zasnovan kot posebna oblika dovoljenja, kjer je pacientova želja le izhodišče, ne pa odločilni element. Če komisija presodi drugače, pravica ne obstaja, ne glede na pacientovo voljo. To pomeni, da zakon ne vzpostavlja svobode odločanja o lastnem življenju, temveč uvaja mehanizem, po katerem država skozi zdravnike in komisijo odloča, ali je posameznikovo trpljenje dovolj »neznosno« in ali je njegova smrt dopustna.

Izvedba postopka tako sploh ni izraz individualne avtonomije, temveč rezultat administrativnega in medicinskega presojanja, v katerem je odločilna presoja drugih, ne volja posameznika.

Zmota 2: Moje življenje moja odločitev

Posameznik v pravnem in etičnem smislu nikoli polno ne razpolaga sam s seboj. Človekovo življenje je v sodobnih pravnih sistemih varovano kot vrednota, ki presega voljo posameznika. Zato sebe ne morem prodati v suženjstvo ali prodati svojih vitalnih organov, da bi sorodstvo rešil pred dolgovi. Zakonodaja dosledno omejuje razpolaganje z življenjem prav zato, ker ima življenje družbeno dimenzijo: posameznikovo življenje je vpeto v družino, skupnost, medgeneracijske obveznosti in institucije. Z idejo »pravice do smrti« se tako ne razširja prostor svobode, temveč razveljavlja tisti del pravnega in moralnega reda, ki človeka varuje tudi pred lastno stisko ali ranljivostjo.

Zmota 3: Možnost ustvarja pravico

Menda že imamo pravico do samomora, saj nam ga nihče ne more preprečiti. In gre samo za formalizacijo te pravice. Ampak fizična možnost ne postane pravica samo zato, ker je izvedljiva. Pravice so varovane sfere delovanja, ki jih družba prizna kot legitimne, koristne ali vsaj nevtralne za skupnost. Samomor tega merila ne izpolni, saj prizadene družino, skupnost in celotno socialno mrežo, ki jo življenja nosijo.

Zmota 4: Zakon nas nasprotnikov v nič ne sili

Od dne sprejema zakona naprej vsakdo ve, da družba uradno ponuja možnost končanja življenja kot eno izmed »možnih rešitev«. Ko se človek znajde pred boleznijo, starostjo, nemočjo ali zgolj trenutkom človeške krhkosti, se mu ta misel vsili: Ali bi vseeno izbral to možnost? Ali sem vreden bremena? Ali je moja bolečina prevelika za druge?

Zakon odpira novo misleni horizont, ki prej ni obstajal in ustvari novo notranjo dilemo. Posamezniku naloži breme, da se mora v nekem trenutku vprašati, ali naj to možnost, ki jo zakonsko ponuja država, uporabi. To je nova moralna obveznost, ki jo zakon vsadi v zavest vseh nas. Res je, da nas zakon ne sili v dejanje, sili pa v razmišljanje, ki je samo po sebi breme in odpira dvom o lastni vrednosti, ugibanje o pričakovanjih drugih in samospraševanje, ali ni morda za vse okoli lažje, če preprosto odideš.

Zmota 5: Zakon zdravnikov v nič ne sili

Zakon izrecno zavezuje zdravnike, člane komisije, izvajalce zdravstvenih storitev in celotno organizacijo zdravstva, da sodelujejo v postopku, čeprav temu nasprotujejo iz strokovnih, etičnih ali osebnih razlogov. Res je, da lahko posamezni zdravnik uveljavlja ugovor vesti, vendar to ne odpravi sistemske prisile, saj zakon zahteva, da se takoj imenuje drugi zdravnik, ki mora postopek prevzeti (4. člen). Pritisk se samo prenese naprej.

Zdravstveni domovi in bolnišnice so prav tako dolžni organizirati postopke, dokumentacijo in izvedbo. S tem sistem kot celota postane operativni izvajalec dejanja, ki je za večino zdravstvenih delavcev v nasprotju z njihovim razumevanjem zdravniške etike. Zato zakon v praksi ne deluje kot prostovoljnost, temveč kot obveznost zdravstvenega sistema.

Vloga zdravnika je odločilna: potisnjen je v vlogo osebe, ki strokovno opraviči željo pacienta. Pacient soglasje zdravnika lahko razume kot priporočilo ali vsaj potrditev; kot ko zdravnik predpiše terapijo: če zdravnik tako pravi, potem je to verjetno najboljša rešitev. S tem se razmerje med pacientovo željo in zdravnikovim strokovnim mnenjem prevesi v smer, ki samomor normalizira. Kar je povsem v nasprotju s poslansvtom in vlogo zdravnika.

Zmota 7: Zakon ne bo vplival na razvoj paliative

Zakon demotivira zdravstveni sistem pri razvoju in izboljšanju skrbi za trpeče, ker uvaja hitrejšo, cenejšo in administrativno enostavnejšo alternativo paliativi, dolgotrajni oskrbi in celostni podpori. Ko je končanje življenja enakovredno postavljeno med zdravstvene storitve, postane v kriznih razmerah – ob pomanjkanju kadra, sredstev in časa – najlažje izvedljiva rešitev.

Paliativna medicina zahteva vlaganja, znanje, čustveno težko delo in sodelovanje več strok. Pomoč pri končanju življenja pa je v primerjavi s tem kratka, formalizirana in stroškovno zanemarljiva. Sistem, ki mora dan za dnem tehtati med dragimi in zahtevnimi oblikami oskrbe ter hitro in poceni možnostjo, bo za razvoj paliative sčasoma izgubljal motivacijo. Zakon tako objektivno zmanjšuje spodbude, da bi se trpečim omogočilo boljše lajšanje bolečin, boljšo psihosocialno podporo in bolj humane pogoje bivanja – saj je najhitrejša rešitev vedno dosegljiva na koncu obrazca.

Zmota 8: Zakon je napreden

Od nekdaj nekateri pred smrtjo zelo trpijo. Nič bistveno novega se nismo o zastrupljanju naučili v zadnjem času, zato ni razloga za spremembo. Kot je morda glede uživanja svinjine, ki ga hladilniki v vročem podnebju naredijo precej bolj nenevarnega. Nasprotno, dosti bolje znamo obvladovati bolečine, kot nekoč. Zato zakon ni napreden, ampak pač uvaja neko novotarijo.

Še deset razlogov proti

Analiz zakona je bilo veliko. Naj navedem deset njegovih največjih napak:

1. Ohlapni pogoji za dostop

Temeljni pogoj za uveljavljanje pravice je opredeljen preširoko. Zakon omogoča pomoč pri prostovoljnem končanju življenja v primeru »neznosnega trpljenja« (2/9), ki vključuje tudi »izjemno težko psihološko stisko«, če ta izhaja iz hude bolezni ali trajne okvare zdravja. Čeprav zakon izključuje trpljenje, ki je »izraz duševne bolezni« (6/2), je razlika med psihološko stisko in duševno motnjo v praksi pogosto težko določljiva. S tem se odpira nevarnost, da bo pravica dostopna tudi osebam, katerih stiska je prehodna, rešljiva ali predvsem socialno pogojena.

2. Postopek je hiter, a vsebinska presoja ozka

Zakon predvideva stroge roke za odločanje zdravnikov: imenovanje zdravnikov v treh dneh (10/1), njihova mnenja v treh dneh po prejemu naloge (11/5, 12/5), odločitev komisije v petnajstih dneh (13/1). Hitrost postopka zmanjšuje možnost poglobljene presoje psiholoških, socialnih in družinskih okoliščin. Ker gre za nepopravljivo odločitev, bi moral sistem predvideti več prostora za obravnavo dvomov, ponavljajočih se pogovorov ali dodatnih strokovnih mnenj. Po drugi strani pa je za nekatera stanja prepočasen.

3. Komisija odloča, nima pa stika s pacientom

Komisija odloča o upravičenosti do pomoči (13/1), vendar temelji izključno na pisni dokumentaciji: mnenjih treh zdravnikov, izjavi pacienta in zdravstvenem kartonu. Komisija pacienta ne vidi, ne opravi razgovora niti ne naroči dodatnih preiskav. S tem je njena odločitev odvisna od kakovosti in natančnosti treh mnenj, ki nastanejo v kratkih rokih in v okviru institucij, v katerih bolnik že biva.

4. Vloga notarja je formalna, ne vsebinska

Notar mora overiti podpis informirane odločitve (8/2), kar zmanjšuje tveganje ponarejanja dokumentov. Vendar notar ne preverja psihičnega stanja osebe, ne ocenjuje prostovoljnosti odločitve in ne opravlja razgovora o okoliščinah. Ker se številni socialni pritiski dogajajo prikrito, izven kadra, notarjeva vloga tveganja takšnih pritiskov ne zmanjšuje bistveno.

5. Preverjanje prostovoljnosti je pomanjkljivo

Lečeči zdravnik mora preveriti, ali je bolnik pod vplivom pritiskov (7/5), in po potrebi opraviti razgovor z bližnjimi. Ker pa lahko pacient sam izbere osebe, s katerimi zdravnik lahko govori, ostaja možnost, da zdravnik nikoli ne pride v stik z dejanskimi viri pritiska. Pri starostnikih, socialno odvisnih ali invalidnih osebah je nevarnost prikritega pritiska velika in v praksi pogosto neprepoznavna.

6. Izvedba postopka doma še zmanjšuje nadzor

Zakon dovoljuje, da se pomoč pri končanju življenja izvede v pacientovem domu ali kraju po njegovi izbiri (19/1). Domače okolje je manj nadzorovano, zdravstveno osebje ne more popolnoma preveriti vpliva navzočih oseb, prav tako ni mogoče zagotoviti, da je odločitev med postopkom prosta vsakršnega pritiska. Postopek v domačem okolju povečuje tveganje prikritih manipulacij.

7. Napačen signal zdravstvenemu sistemu

Zakon določa, da je postopek del pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (5/3). V zdravstvenih sistemih z omejenimi sredstvi obstaja tveganje, da postane PPKŽ privlačnejša možnost od dolgotrajne paliativne, onkološke ali socialne oskrbe. Ne gre za neposreden pritisk, temveč za sistemske signale, ki zlasti socialno šibke postavljajo v položaj, kjer se njihova odločitev oblikuje pod vplivom ekonomske realnosti.

8. Izključitev odgovornosti ustvarja moralni hazard

Zdravniki in medicinske sestre so kazenske, disciplinske in odškodninske odgovornosti oproščeni, če delujejo v skladu z zakonom (25/1). To pomeni, da tudi v primeru strokovne napake, napačne presoje ali preslabe dokumentacije odgovornosti ni, če so bili izpolnjeni formalni postopki. Pri kirurških in drugih nepopravljivih medicinskih posegih je takšna ureditev izjemoma redka.

9. Prikrivanje dejanskega vzroka smrti zmanjšuje transparentnost

Zakon določa, da je za neposredni vzrok smrti treba navesti osnovno bolezen, ne pa izvedbe postopka PPKŽ (21/2). Posledica je, da statistično ni mogoče slediti dejanski uporabi pravice, niti ni mogoče preveriti dolgoročnih trendov. Transparentnost se zmanjša, javnost pa nima vpogleda v razsežnost prakse.

10. Upravljanje občutljivih podatkov brez neodvisnega nadzora

Komisija vodi register obsežnih osebnih in zdravstvenih podatkov, vključno z EMŠO, boleznijo, socialnim statusom in morebitnimi nepravilnostmi (24/8). Register je v celoti pod nadzorom komisije, ki deluje v okviru ministrstva. Ker ne obstaja zunanji neodvisni nadzor nad obdelavo podatkov, se pojavljajo tveganja za varovanje zasebnosti in za morebitne politične ali upravne pritiske na komisijo.

Skratka

Tako na vrat na nos se tako bistvenih zadev ne spreminja.