Zanikovalec genocida

Kar se dogaja v Gazi, je povsem neodvisno od tega, kako temu rečemo. Kaj si o tistem mislimo, je odvisno od tega, kaj se tam dogaja. In ne obratno.

Beseda zanikovalec je prišla na slab glas z zanikovalci holokavsta. To so ljudje, ki iz petnih žil vlečejo lažne argumente, da se množično iztrebljenje evropskih Judov ni zgodilo. Upravičeno je beseda zanikovalec prišla na slab glas.

Ko je beseda enkrat dovolj umazana, je uporabna za to, da nekaj blata z zanikovalcev holokavsta prenese tudi na druge zanikovalce. Tako so rdeče-zeleni aktivisti vse, ki ne trobijo v rog histerije globalnega segrevanja, etiketirali kot “zanikovalce podnebnih sprememb” in površni bralec TikToka je dobil vtis, da ti ljudje niso nič boljši od onih, ki zanikajo obstoj krematorijev. Če, koliko, zakaj … se planet segreva, in ali je to sploh slabo, debato o tem etiketa “zanikovalec” naredi za odvečno.

Kampanja za genocid

Zadnje tedne na depolitiziranih slovenskih medijih gledamo kampanjo za genocid v Gazi. Gledamo kampanjo, (a) da se tistemu reče genocid in gledamo kampanjo, (b) katere končni učinek je tisto, čemur pravijo genocid. Gledamo kurjenje javnega mnenja proti Izraelu in obilno zgražanje nad tem, da se v Gazi dogaja genocid. Odkar je predsednica republike s tem iskala in našla pozornost na evropskem odru, je genocid postal lakmusov papir razlikovanja med našimi in vašimi.

Gorečnost, s katero predvsem nacionalna RTV kuri to agendo, bi lahko pomenila, da gre za izdelovanje pozornosti za problem, ki ga bo slovenska vlada s kakšno brezglavo in v realnem svetu neučinkovito akcijo v prihodnosti rešila in bo s tem tista nepomembna in realnih učinkov prazna akcija pridobila na javnomnenjskem pomenu v Sloveniji.

Ali pa gre samo za to, da je vladajoči politiki dosti lažje zganjati moralno paniko in razglašati votle vrednote v zvezi z daljnimi kraji, kot pa skrajšati čakalne vrste v zdravstvu, pospešiti delovanje pravosodja, sanirati Koroško in Savinjsko po poplavah, izpeljati kakšen investicijski projekt brez nepredvidenih aneksov, počrpati evropska sredstva, držati migrante na drugi strani meje, uravnotežiti proračun, organizirati dolgotrajno oskrbo, rešiti stanovanjski problem, pa ne za nekaj 100 družin, ki na lotu zadenejo državno stanovanje, ampak za vse; povečati produktivnost, pritegniti tuje investicije, sprejeti resno pokojninsko reformo …

Skratka, neskončno lažje se je napihovati s svojo zaskrbljenostjo in zgroženostjo glede dogodkov daleč stran, kot pa “hic Rhodus, hic salta” rešiti kak problem doma. Morda celo pokopati žrtve slovenskega klasicida.

Realni učinek kampanje depolitiziranih medijev za genocid pa je naslednji. Več kot ima Izrael škode zaradi poročanja o genocidu, zaradi krvavih podob mrtvih in ranjenih žensk in otrok, bolj je Hamas zainteresiran, da je čim več mrtvih in ranjenih žensk in otrok; bolj jih bo uporabljal kot živi ščit, bolj jim bo preprečeval, da bi se umaknili, ko Izrael napade teroriste, ki se za njimi skrivajo. Večkrat, kot bodo zaskrbljeni zahodni mediji streljanje hamasovcev na množico pripisali Izraelcem, večkrat bo Hamas streljal na množico, ki bo poskušala priti do tovornjakov s hrano.

Realni učinek, realne, merljive posledice dobronamernega zgražanja pro-hamasovskih novinarjev in njihove naivne publike je več mrtvih in ranjenih žensk in otrok. In ne manj.

Predsednik s hrbtenico

Ko je predsednik Pahor pri Jožetu Možini kritično govoril o akcijah Izraela v Gazi, hkrati pa izjavil, da temu on temu ne bi rekel genocid, je na levi izbruhnila vsa mržnja, ki tam tli do izdajalca, njihovega nekdanja člana, celo voditelja in človeka, ki so se ga bili nekoč namenili ustoličiti za naslednjega botra dedičev stare nomenklature. Nekaj skrajnih levičarjev je reklo hop in RTV Slovenija, POP TV in drugi so skočili iz zadeve delati zgodbo za diskreditacijo predsednika. Predsednika z največ hrbtenice. Predsednika, ki se ni uklonil botrom iz ozadja. Predsednika, ki je postal, pravijo, zanikovalec genocida.

V reakcijah nekdaj Pahorjevih socialnih demokratov se kaže ves totalitarni značaj teh ljudi, ki se ga tudi v 35 letih menda demokracije niso rešili. Po eni strani jim je šlo skoraj na jok, da nihče ne opazil, da so oni že prej kot predsednica Musarjeva poskakovali z genocidom, pa ne dovolj vreščeče in njih nihče ni opazil. Po drugi strani pa je bilo čutiti neko grenkobo, da Pahorja ne morejo izključiti, ker da ni njihov član. Odziv predsednika Pahorja, »če mislite s svojo glavo, potem je fajn, da imate čelado na glavi«, bo šel v anale*.

Smrtno smešno

Zadeva bi bila smešna, če je slovenski medijski prostor ne bi kot povsem resno serviral poslušalstvu. Kaj se dogaja v Gazi, je povsem neodvisno od tega, kako temu rečemo. Ali v jeziku semiotike, resničnost sveta je neodvisna od simbolov, ki jih uporabljamo, da bi ta svet opisali. Mnenje o dogajanju v Gazi, ali je tisto prav ali narobe, upravičeno ali ne, pametno ali ne, je povsem neodvisno od tega, kako tistemu rečemo. Saj vendar spremljamo, kaj se tam dogaja. Nekateri samo iz hamasovskih medijev, drugi pogledamo tudi, kaj o zadevi poroča druga stran.

Vztrajanje na etiketi genocid je torej (a) v funkciji iskanja notranjega sovražnika in notranje diferenciacije ali pa (b) v funkciji, da tisto, kar se tam dogaja, izpade slabše, kot je v resničnosti; da se ne ukvarjamo z resničnimi dogodki, ampak z okrajšavo in poenostavitvijo, ki je enaka holokavstu, krematorijem in načrtnemu iztrebljenju evropskih Judov.

Skratka

Da je Gaza največji slovenski notranjepolitični problem, je rezultat dolgotrajne informacijske operacije vlade in njenih medijskih pomagačev; da bi pozornost odvrnila od problemov, katerih rešitev pa je povsem v rokah vladajoče koalicije.

Kaj se v Gazi res dogaja, je povsem neodvisno od besede, ki jo za označitev teh dogodkov uporabimo. Besedo je treba prilagoditi resničnosti; resničnost se ne bo spremenila zaradi besede. Mnenje, moralno vzvišeno, feministično zaskrbljeno, strogo racionalno, kakršnokoli, si moremo in moramo ustvariti na podlagi dogodkov, ki se tam odvijajo, ne na podlagi etikete.

Pravzaprav moramo etiketo zavreči, da bi si mnenje lahko ustvarili na podlagi dejstev.

* odstavek dodal 5.6.2025.