V predvolilni reklami stranke Zares sta dva zanimiva prispevka Slavoja Žižka. Z drugorazredno temo se strinjam, s prvorazredno ne. Poanta članka Titova jama* je briljantna:
Naj se huda Huda Jama preimenuje v Titovo Jamo, pa bosta volk sit in koza cela. Tito bo imel svojo (če ne ulico, pa vsaj) jamo, hkrati pa jo bo imel tam, kjer jo zasluži.
Članek takoj relativizira Jankovičeva podpora stranki v isti reviji. Njegova lista je izglasovala, da se po Titu poimenuje ulica. To najeda upanje o načelnosti, o katerem piše Žižek:
Upam, da Zares tudi v tej preizkušnji ne bo odpovedal, in da bo znal pokazati načelnost, ki se ne ozira na kratkoročne voline interese. Bolje je izgubiti volitev kot politično prihodnost dejanske radikalne prenove.
In v čem naj bi bila pa ta radikalna prenova. Ugibam. Nekaj strani nazaj tudi Žižek:
Skrbi me, da Evropa še ni zares odkrila svojega modela, in tako imamo na voljo le ameriški liberalni kapitalizem in kapitalizem z azijskimi vrednotami. Ne bi želel živeti v svetu, kjer sta to edini opciji.
Žižek prav gotovo ve, da to nista edini dve opciji. Da imamo v Evropi svoj socialni model, ki mu pravimo socialno tržno gospodarstvo. Da smo ga zares odkrili, pričajo tudi številke o tem, kakšen delež BDP namenjajo Evropa, ZDA ali pa Japonska in Kitajska za javne socialne programe. Razlike so zelo očitne. Ničesar ni potrebno odkrivati, samo ta model, ki so ga v Evropi uvajale predvsem desne a tudi leve, a demokratične vlade, mora Evropa še naprej izboljševati.
Nič novega ni treba odkrivati, nobenih starih idej ni treba pogrevati. Tito, Lenin, Stalin, Hitler in Musolini so bili produkt ideje, ne njena anomalija. Ideje, da je skupnost (razred ali narod) pomembnejša od posameznika.
* nepomembna napakica daje misliti še naprej. Titova Jama je primerno ime za ulico, Titova jama pa za jamo.