Zaustaviti levico

Najprej objavljeno siol.net.

Pravim: zaustaviti, ne onemogočiti, preprečiti. Levica spada v parlament, levica v evropskem pomenu in levica v našem "domačem" pomenu. Naša levica je vse bolj ekskluzivna, agresivna, vse manjšo distanco ima do sebe, vse bolj nastopa v imenu svojih relativnih resnic.

Zgornji odstavek sem si izposodil iz teksta Spomenke Hribar iz leta 1992 in zamenjal absolutno resnico z relativnimi resnicami. Če 2 + 2 ni 4, je lahko kolikorkoli, moški so noseči, Slovenci pa pijejo vodo iz rek kot v slabih vesternih žejni konji iz Rio Grande. In seveda sem desnico zamenjal z levico. Desnica je, kljub nekaterim vtisom, ki jih daje zasedba pisarn na Gregorčičevi, skoraj tako ustavljena, kot je bila pred letom 1990. Levica pa ima v Sloveniji moč, ki jo črpa še iz let od 41 do 45 in do 89. Od leta 2014 so volitve v bistvu o tem, ali bo demokratični lok preprečil dedičem prejšnjega režima ustavno večino.

Moč vodo pognati po klancu navzgor

Referendum o Zakonu o vodah je demonstriral moč levega medijsko-političnega kompleksa. Trikrat mu je uspelo ljudi prepričati, da voda teče po hribu navzgor: (1) da gre za pitno vodo, (2) da gre za to, da ne bi na bregovih bogatuni neoliberalno zgradili kakšnega bifeja, kjer bi si pivo lahko privoščili samo bogati, in (3) da je treba dati zaušnico tisti vladi, ki je zadnje leto preprečevala, da bi ljudje hodili na zabave, ki jih je zapirala v občine, ki jim je nalagala policijsko uro in tega "ni dobro komunicirala".

Bralcem bi seveda moralo biti jasno, da ne gre za pitno vodo. To so na štiri oči priznavali tudi nasprotniki novele zakona. Jasno je tudi, da smo zamudili priložnost, da bi vsi skupaj od svojih voda imeli več. Da bi se na bregovih naredil kakšen posel, zaslužila kakšna plača, izpulil kak evro od turista. Ki ga bo zdaj pač pustil v Avstriji. Ali na Hrvaškem.

Na začetku kampanje so se nasprotniki zakona slikali na urejenih obalah vodotokov, ki so priljubljene izletniške točke – prav zato, ker so urejeni. Ljudje gredo v Ljubljani na Špico, ki je urejena, ne pa na sotočje Ljubljanice in Ižice, ki je zaraščeno z grmovjem in kjer vas požrejo komarji in druga golazen.

Janševa vlada je bila od svojega nastopa prinašalec slabih novic in nepriljubljenih ukrepov. Pa je politično-medijski kompleks predstavil, da je to vlada pravzaprav počela iz lastne hudobije. Pri tem so mu asistirale prav vse veje in vejice oblasti, ne nazadnje tudi ustavno sodišče.

Po bitki je lahko biti mirovnik

Tričetrtinska večina, ki jo imajo na sodišču "napredni" sodniki, je pred dnevi odločila, da so bili nekateri bistveni ukrepi za preprečevanje epidemije neustavni. Pobude v tej smeri so stare več kot leto, ampak ustavno sodišče o njih ni razsojalo, ko so v strahu pred okužbo tudi sami delali od doma, se sestajali po Zoomu in niti ne preveč pozorno brali papirjev na zaslonu. Ne, takrat je bilo tudi njih strah in so grizli nohte v upanju, da bo kateri od ukrepov, katerikoli, vendarle deloval in zaustavil eksplozivno širjenje bolezni in smrti.

Ampak zdaj, ko je epidemija pojenjala, se gospem in gospodom sodnikom zdi primeren trenutek za načela in principe. Ko nevarnosti ni več. Po bitki je lahko biti mirovnik, je treba popraviti pregovor, na katerega so spomnili. Bradati sodniki iz biblijske Knjige sodnikov bi imeli dostojnost odločati sproti, če bi. Po koncu pa bi bili modro tiho.

Janša nekoč ne bo več predsednik vlade, strah pa bo ostal. Strah ukrepati, ko je treba ukrepati, in ukrepati tako, da se uporabi polno širino zakonodaje. Kdo si bo upal "zrihtati" kakšno masko ali zaščitno opremo po vseh lanskih Tarčah? Kdo si bo upal uvesti kakšno omejitev po vsem tem, kar gledamo letos? Kdo si bo upal prevzeti vodenje kakšnega državnega podjetja po vseh revanšističnih procesih, ki jih uprizarjajo upravam, ki jih je postavila napačna vlada? Kdo si bo upal sodelovati v vladi po vseh procesih, ki ministre napačnih vlad čakajo po koncu mandata?

Povem vam, kdo. Tisti, ki bodo imeli "zaščito". Za "zaščito" so lastniki lokalov v New Yorku plačevali mafiji. In potem se čudite, da desne vlade na površje spravijo ljudi, kjer je korajža včasih pred spodobnostjo.

Premoč levice

Leta 1945 je levica zasedla čisto vse institucije. Sodniki so postali mizarski vajenci, iz univerz pa so nagnali ljudi, ki niso bili dovolj prepričani v svetlobo socializma. V državno uradništvo in šole so zaposlili prepričane vernike ali pa vsaj kolaborante, ki so tiho in pridno delali. Medije so komandirali vodilni partijci in ti so poskrbeli, da tudi zadnja čistilka pri časopisu ni bila reakcionarka.

Vsi ti so ostali na položajih tudi po letu 1990 in so bili tisti, ki so odločali o tem, koga bodo zaposlili, ko bo njihova generacija vendarle šla v pokoj. Takemu odločanju pravijo, da je neodvisno.

Referendum je samo eden od pokazateljev, kaj so ljudi sposobni prepričati. Škoda, da te moči prepričevanja niso uporabili za kaj koristnega. Na primer, da maske pomagajo, da se mladina lahko sama testira, da so ukrepi potrebni, da cepljenje varuje pred boleznijo ... Vlada je odgovorna za razmere v državi, krivi pa so vsi tisti, ki bi – kot se je izkazalo – lahko kaj naredili, pa niso. In so nespoštovanje ukrepov predstavili kot tako rekoč državljansko dolžnost.

Zdaj je vse mogoče

Ni dvoma, da bo ta medijsko-politični kompleks lahko tudi prepričal, da je človekova pravica, da si najstnik zamenja spol, da med moškimi in ženskami ni razlik, da je spol družbeni konstrukt, da imajo tudi moški lahko menstruacijo, da je zakonska zveza začasen pogodbeni odnos polnoletnih oseb, da bi brez enobeja tukaj govorili nemško, da je vera opij za ljudstvo, da je zasebna lastnina rezultat kraje oziroma izkoriščanja in bi zato podjetnike kazalo z bajoneti nagnati v morje.

Da bi morale biti cene dobrin v trgovinah različne za ljudi z različnimi plačami, ker ni pravično, da dá nekdo za telefon celo plačo, nekdo pa samo pol; da bi kdor malo več zasluži moral plačati veliko več davkov; da bi vsak lahko imel največ stanovanje, ki se ga posesa z enim polnjenjem akumulatorskega sesalnika, na druge nepremičnine pa bi nabili take davke, da bi jih v času lastnikovega življenja efektivno zaplenili. Če bi pa kaj ostalo, pa bi po tistem udarili z davkom na dediščino. Ker ni pravično, da eni otroci dedujejo, drugi pa ne.

Dalje, da so stranke in strankarska demokracija korak nazaj in da bi se tiste stranke s prave strani zgodovine pač združile nazaj v Zvezo komunistov, druge bi pa prepovedali. Demokratično, seveda, z referendumom. Da smo tukaj v Evropi dolžni odpreti vrata za vse, ki bi radi prišli sem. V isti sapi bodo tudi povedali, da tukaj, kamor migranti rinejo, z njimi delamo slabo, jih zatiramo in izkoriščamo, ne da bi videli nasprotja z dejstvom, da oni silijo sem in da ograj ne postavljamo zato, da bi jih zadržali tukaj.

Kot podnebno pravično bodo postavili, da ima vsak zemljan pravico do toliko in toliko toplogrednih izpustov, in če v Afriki lahko spijo v nezakurjenih in neklimatiziranih kočah in hodijo peš, bomo pa še mi. Letalske vozovnice bodo delili na karte, vsakemu za 500 milj na leto, da bo pravično.

Skratka

Levica vodi 95 : 5 v medijih, 6 : 2 na ustavnem sodišču, 3 : 0 v inkvizicijskih parasodnih neodvisnih organih, 90 : 10 v šolah, kjer izobražujejo učitelje, pravnike, novinarje, ekonomiste … Le v parlamentu je razmerje 45,5 : 44,5. Če so 87 odstotkov ljudi prepričali, da je bil referendum o pitni vodi, jih lahko prepričajo karkoli.

In ne bodo prepričevali o čem zmernem in sredinskem. Levica goni ostro polarizacijo političnega prostora. V takem prostoru politična igra ni za kompromis, za sodelovanje z drugo stranjo. Politična tekma ni za sredino, ampak za skrajnosti. Znotraj pola teče tekma v tem, kdo bo bolj radikalen, kdo bo bolj nor. Ideje zgornjih odstavkov niso karikatura, ampak so realna politična platforma.

Samo levica lahko ustavi levico, desnica ne.

Siol, 23.7.2021.