Zbogom Siol

Ne pišem več za Siol. Svoboden sem. Imam tviter, imam blog, imam še kaj za povedati. Naročite se na tole.

Vir: Siol.

Za Siol sem pisal od decembra 2014. Priložnost mi je dal Uroš Urbas, za kar sem mu še zdaj hvaležen. Slabi dve leti je tudi on počakal, da so se strasti do ministra za šolstvo, kulturo (in druge manj sitne zadeve) malo pomirile.

Pred tem sem imel od 2007 svoj blog, redno sem bil pisal tudi za Časnik in seveda ogromno idej sprašil že na tviterju. Zdaj se mu reče X, ampak ker se tviter ne sliši tako trapasto kot čivkalo, bom ostal pri starem imenu. Sprašil, skladno s tisto maksimo: “namesto knige esej, namesto eseja kolumna, namesto kolumne tvit”. Enaindvajseto stoletje nima časa za dolga branja.

Uredniki Siola so prihajali in odhajali, kot so prihajale in odhajale vlade. Po menjavi vlade so zamenjali nadzorni svet Telekoma, ta potem upravo, ta potem urednika Siola. V tem času, od volitev do nove uprave, je bilo zmeraj obdobje negotovosti, v katerem sem se naredil neumnega in pač pošiljal kolumne. Pri nekaterih urednikih je bilo čutiti neko previdnost, češ, kaj bodo zgoraj rekli, če bo Turk še kar pisal na Siolu? Me zato novi ne bodo potrdili za urednika?

Pod Cerarjem ni bilo nobenih težav, pod Šarcem so bile za Telekom dolge borbe in so me šele konec 2019 nekako dali na čakanje, pod Janšo sem bil itak na pravi strani. “Golobov” urednik Mihael Šuštaršič me je presnetil, ko mi je lani rekel, da se glede sodelovanja z njim nič ne spremeni. Zdržala sva devet mesecev. In ko pravim zdržala, mislim na povsem korektno sodelovanje med nama in pa na pritiske, ki jih je z ulice zaradi mene dobival on. Jaz sem pisal, kar sem hotel. On jih je pa poslušal. Če od politike, ne vem, da z ulice, se pa na tviterju še najde.

Svoboda

Sva se pa, po tem, ko me je izbrisal, verjetno oba oddahnila. Pravim izbrisal, ker je to lahko slovenski prevod za besedo cancelled, kot se uporablja v pojmu “cancel culture”.

Jaz sem se oddahnil dvakrat. Vedno težje sem našel temo za pisanje. Se mi zdi, da sem vse že povedal. Namreč vse o temah, o zadevah, o pomembnem, o tem, o čemer je vredno kaj povedati. Seveda se vsak teden kaj zgodi in se to lahko komentira. Seveda ima vsak teden svoje junake, o katerih se lahko kaj napiše. Če drugega ne, kaj so obuti. Ampak dogodki so mi predstavljali zgolj istočnice za razmislek o nekih večjih resnicah. Pisanja o ljudeh sem se izogibal. Hitro je lahko kdo prizadet ali užaljen, ne da bi bil to sploh moj namen.

Drugič pa zato, ker je klima za pisanje v Sloveniji vendarle čedalje bolj težka. Kot pred nevihto na soparen poletni dan. Nestrpna. O mnogih zadevah ni mogoče napisati osnovnih dejstev. Ni mogoče izraziti legitimnega, dostojnega, ampak politično napačnega mnenja. Treba je paziti na vsako besedo, da je drhal ne pograbi, obrne, iz nje naredi gorjačo za javni pogrom nad piscem in tekmovanje v javnem pljuvanju in zgražanju.

In ne, ne gre za to, da bi imel tanko kožo, da bi se pogroma bal ali da bi se zaradi mnenja ulice pretirano sekiral. So se name drli smrad tam pred CD, mi v Štrukljevi orkestraciji žvižgali na Ptuju, ampak to je del življenja javne osebe.

Gre za to, da nekaj tega nezasluženega gnoja, ki ga zlivajo po tebi, ne moreš sprati. Ljudje, ki zadev ne spremljajo posebej natančno, si zapomnijo, da je nekaj pa bilo. Pri teh pisec sčasoma izgubi kredibilnost.

Če nekomu niso kos z argumenti, ga poskušajo utišati, če ga ne morejo utišati, ga poskušajo diskreditirati. Najprej argumentacija, potem eliminacija, potem diskreditacija, če parafraziram.

Zato je bilo potrebno nekatere besede trikrat obrniti.

Moj cilj nikoli ni bil prepričevanje prepričanih. Pregrevanje že zagretih. Na Siolu so me brali tudi ljudje, ki me sicer ne bi. Ki sicer ne bi brali nič “desnega”. S svojimi, pravijo reakcionarnimi, idejami sem zastrupljal ljudi, ki bi bili sicer pred slabimi vplivi na varnem.

Misionarskega dela - tako je temu razširjanju druge resnice med tistimi, ki resnice sicer ne iščejo, rekel modrejši prijatelj - je zdaj konec. Ostaja skoraj 150 kolumen. Tule so in lahko pogledate, kako so se postarale.

Skratka

Slovenski javni prostor je malo bolj depolitiziran, jaz sem pa malo bolj svoboden. Verjetno bom še imel kdaj kaj za povedati. Če ne kje drugje, bo objavljeno tukaj. Deljeno bo na tviterju in facebooku. Ampak ker luči svobode govora počasi ugašajo, ni nemogoče, da me bodo izbrisali. Ali pa postavili v senco. Ni verjetno, ni pa nemogoče.

Najbolj varni so osebni kontakti. Če vas ne moti, da vsakič, ko kaj daljšega napišem, dobite mail, če bi radi, da ste med prvimi obveščeni, ko kaj objavim, vas vabim, da se spodaj naročite. Nič ne stane.