Zgodovinske evropske volitve?

Intervju za Demokracijo pred evropskimi volitvami 2024. Aktualno tudi po volitvah.

Slovenija je nedavno obeležila 20. obletnico vstopa v EU. Kako pomembno je za Slovenijo članstvo v Uniji in kako uspešna se vam zdi naša država pri uresničevanju lastnih interesov?

Za Slovenijo je članstvo nujnost. Unija nam daje gospodarski in politični okvir. Preprečuje, da bi delali res velike neumnosti. Sicer Slovenija članstva v uniji ni dobro izkoristila. V dvajsetih letih smo zaostanek za povprečjem EU komaj kaj zmanjšali, za razliko od drugih nekdanjih socialističnih držav. Vzrok zato je, da nismo nikoli prav sprejeli kapitalizma. Beseda ima še zdaj negativen prizvok in se ji zato tudi desni politiki izogibajo.   

Kakšna bi bila po vaše prihodnost Slovenije, če se ne bi odločili za članstvo v EU?

Resen odgovor na to vprašanje ni mogoč, ker je v Sloveniji stalna in plebiscitarna podpora članstvu v Evropski uniji. Če pa ne bi bili člani, ker nas ne bi sprejeli, je verjetno, da ne bi sprejeli niti Hrvaške. V tem primeru sem prepričan, da bi dominantni pol slovenske politike povsem neovirano obnavljal Jugoslavijo in bi prišlo do ponovne navezave na Beograd. Realna je tudi nevarnost, da bi po širitvi EU na Balkan prišlo do vzpostavitve tesnejšega sodelovanja nekdanjih jugoslovanskih republik in do oblikovanja nekakšnega balkanskega Višegrada. To bi bila napaka. Mesto Slovenije je v Srednji Evropi, ne na Balkanu.

Če je ob vstopu v EU sprva veljalo, da Slovenci zaupajo EU bolj kot lastni politiki, se je ta trend obrnil po letu 2015. Kje menite, da so razlogi za porast evroskeptizma pri nas?

Na levi je evroskepticizem posledica mržnje do Zahoda, do kapitalizma, do svobodnega tržnega gospodarstva. Manifesira se npr. v ploskanju glasbenikom, ki se derejo »Evropa je tolpa tatov«, še bolj očitno pa se kaže v sistematični sabotaži naših zavez, ki izhajajo iz članstva v NATO. Na desni je evroskepticizem posledica občutka, da je Bruselj politično na strani slovenskih levičarskih strank in da se pristransko vmešava v naše notranjepolitične zadeve. Ta občutek ni povsem napačen. Na desni smo tudi kritični do idej o nadaljnji centralizaciji EU, saj ne vidimo potrebe, da bi nas iz Bruslja komandirali tudi na področjih, kjer je članicam za zdaj ostala suverenost. Spoštujemo zgodovinsko izkušnjo, da model evropskega sodelovanja nikoli ni bil enoten imperij, da Evropa nikoli ni bila enovita politična tvorba, da to preprosto ni v evropski DNA. Nekaj evroskepticizma pa smo uvozili tudi na račun prijateljstva med SDS in madžarskim Fidezsom.

Trenutno se nahajamo v sorazmerno turbulentnem času, v Ukrajini se nadaljuje vojna, napetosti med Izraelom in Gazo se še naprej stopnjujejo. Kakšen pomen pripisujete vlogi EU pri zagotavljanju varnosti v Evropi, Sloveniji in po svetu?

Zdaj že vemo, da se je Huntingtonov študent Fukuyama motil, da se ni v 1990ih zgodil noben konec zgodovine iz slednjega knjige, ampak se nadaljuje spopad civilizacij iz knjige učitelja. V tem spopadu je treba izbrati stran in Slovenija je formalno izbrala Zahod. Smo v NATO, smo v EU, to sta dve inštituciji, ki si ju je Zahod napravil, da bi bil gospodarsko uspešen in vojaško močan. Težava je, da velik del slovenske javnosti, politike in dedičev socializma ni ponotranjil, da se je Slovenija v 1990ih vrnila na Zahod. Eni škilijo na drugi stran Drine, drugi proti Bližnjemu vzhodu, tretji bi pogrevali projekt neuvrščenosti. Z vsemi smo lahko prijatelji, ne smemo pa pozabiti, v katerem taboru smo. Znotraj tega tabora je še vedno mir in blagostanje, zunaj je pa, kot je ušlo Josephu Borrellu, džungla. In, če nam je všeč ali ne, veljajo pravila džungle. Kljub vsem organizacijam in deklaracijam velja pravilo močnejšega. EU in NATO morata zato delati na svoji moči, če želita imeti mir in če želita imeti mir tudi na svojih mejah. Rusija je napadla Ukrajino, ker je ocenila, da je Zahod šibak in brez volje do življenja.

Nezakonite migracije predstavljajo velik varnostni problem EU. Nedavno je bil sprejet migracijski pakt, ki naj prispeval k hitrejšim azilnim postopkom in boljšemu upravljanju meja. Ker ta uvaja solidarnostni mehanizem za pomoč državam članicam, ki se znajdejo pod velikim migracijskim pritiskom, je bil deležen vrste kritik. Kako pakt ocenjujete sami?

Pakt ima dobre in slabe strani. Predvideva ostrejše varovanje zunanjih meja, podporo članicam, ki varujejo zunanje meje, trše postopke za pridobitev azila, trše pogoje potovanja migrantov po Evropi, lažje vračanje migrantov od koder so prišli. Zato so do pakta kritične dobrodošličarske organizacije. Po drugi strani pakt vzpostavlja sistem, da se migrante razvozi po članicah in jih te morajo sprejeti. Ne glede na to, ali jih one hočejo in ali migranti hočejo tja. To naj bi razbremenilo države na mejah, kjer bi sicer vsi nezakoniti migranti obstali. Rešitev zmanjšuje motivacijo držav na mejah EU, da bi meje zaprle. Brez tega pa se migracijski tokovi ne bodo zmanjšali. Se pa morajo. Če država ne odloča o tem, kdo bo vanjo vstopil, ni država.

Kitajska postaja vse močnejši akter v mednarodnih odnosih in gospodarsko že ogroža EU z nelojalno konkurenco (primer električnih avtomobilov). Se vam zdi, da je EU pri ohranitvi lastnih interesov dovolj odločna?

Kitajska je sprejela vse prvine kapitalizma, ki prispevajo k hitremu dohitevanju Zahoda, hkrati pa ohranila nekaj centralno-planskih vzvodov zaradi katerih ne moremo šteti, da je boj med zasebnimi podjetji Zahoda in Kitajske pošten. Nekatera Kitajska podjetja imajo preprosto preveč pomoči države. Ampak to je samo del zgodbe, s katerim si lahko zatiskamo oči pred pomembnejšimi dejstvi.

Kitajska vodi pametne energetske in geostrateške politike, ogromno vlaga v raziskave in razvoj, predvsem pa so ljudje tam – od šolarjev do delavcev in podjetnikov – pripravljeni dosti več in dosti trše delati. In nas premagujejo v naši igri. Samo zato, ker smo v Evropi in ker so naši predniki iznašli parni stroj, ne bomo mogli v nedogled dobro in udobno živeti.

Če ne bomo zavihali rokavov, bo Evropa pač kraj, kamor bodo Kitajci hodili na počitnice in gledat, kako se je včasih živelo. Pri oceni geopolitičnih ambicij Kitajske pa se mi zdi, da Zahod, predvsem pa ZDA, dela napako. V Kitajski kulturi ni ambicije po svetovni dominaciji. Ta ima na Zahodu neke nastavke v krščanskem univerzalizmu. Kitajci hočejo imeti na svoji strani zidu mir in pričakujejo, da jih tisti na drugi strani zidu spoštujejo. Da bi Kitajska imela kdaj tako premoč, kot je je imel Zahod v 20. stoletju, ni mogoče. Ni pa to več tista Kitajska s katero bi Zahod pometal, kot je to počel pred 2. svetovno vojno.

Večkrat je mogoče slišati svarila v zvezi s širjenjem woke ideologije v EU. Kako resna je po vašem ta grožnja?

Človekovi instinkti, s katerimi pride na svet, so woke. Iz rodovnih skupnosti in družine je navajen socializma. Živalski nagoni ga silijo k razuzdanosti in temu, da streže svojim najnižjim instinktom. Potem otroka vzamejo v roke odrasli in ga vpeljejo v kulturo, civilizacijo, ki veliko tega zatre ali kanalizira v kaj neškodljivega. Zavist zatira od zgodbe o Kajnu in Abelu naprej. Pohoti je navezala uzdo s svetim zakonom med moškim in žensko. Svetost življenja je vzpostavila atmosfero, v kateri se rojevajo nove, številčnejše generacije.

Woke ideologija je samomorilska. Sicer se nič ne bo zgodilo posamezniku, celo samomor jim bo plačevalo socialno zavarovanje, zahodna kultura pa bo na ta način počasi izumrla oz. jo bodo izpodrinile kulture, ki so bolj vitalne. S spoštovanjem moramo gledati na Islam, ki je željo po življenju ohranil in jo ohranja tudi, ko se preseli v Evropo.

EU daje velik poudarek zeleni agendi. Kako gledate na to in se vam zdi, da ta lahko prinese vidnejše rezultate brez da tej sledijo tudi največje onesnaževalke?

Vsakič, ko je slabo vreme, se jih oglasi cel kup z desne in razlagajo, kako se planet nič ne segreva. Ali pa, da se ne segreva, ker mi kurimo fosilna goriva, ampak zaradi že česa tretjega. To je še bolj neumno, kot ko druga stran pripoveduje obratno zgodbo, kadar je vremo lepo in toplo. Dejstvo je, da se planet segreva, da se segreva v veliki meri zato, kar kurimo premog, nafto in plin. Dejstvo je tudi, da smo do zdaj te stvari v glavnem kurili na Zahodu. Potem nekdo reče, da imajo zdaj tudi drugi pravico, da imajo zakurjeno in klimatizirano, in da moramo mi nehati.

Treba je povedati dvoje: Prvič, na svetu je pač tekma za naravne vire. Ni nobenega socializma, po katerem bi vsakemu pripadalo toliko in toliko CO2, toliko in toliko zemlje, toliko in toliko obale, toliko in toliko krav. Drugič, nobena katastrofa nam v kratkem ne grozi, podnebna panika je odveč. Imamo tehnologijo, da se prilagajamo toplejšemu podnebju in imamo znanost, ki bo sčasoma našla vire energije, ki bodo čistejši. Več škode si lahko naredimo z brezglavim ukrepanjem. Pozivi k brezglavosti pa pretežno prihajajo od tistih, ki ne glede na problem razlagajo, da je rešitev problema več socializma.

Katerim prioritetam poleg varnosti bi morala EU po vaše v prihodnosti nameniti največ pozornosti?

Varnost in blagostanje držav in imperijev je odvisno od tega, ali ima svojo hrano, svojo energijo in svoje otroke. Hrano imamo. Energiji se odpovedujemo. Otrok nimamo. Iz tega so jasne prioritete.

Bolj konkretno je naloga EU, da vzpostavlja dobro okolje za gospodarsko sodelovanje, podjetništvo in inovacije. Kopičenje direktiv in uredb ima povsem nasprotne učinke in naslednja komisija bi morala zagnati radikalen program debirokratizacije. Evropa mora postati prijaznejša za kapitalizem, za podjetništvo. Gospodarstvo mora imeti poceni in zanesljivo energijo. Samo gospodarsko močna Evropa je tudi varna Evropa.

Narobe bi bilo, da bi se Evropa ukvarjala sama s sabo in s svojo politično zgradbo. Nobene potrebe ni po vedno tesnejši uniji kar na splošno. Bruselj se mora pač lotiti tekočih poslov – kako narediti Evropo gospodarsko, vojaško in demografsko močnejšo in za to novih pogodb ne potrebuje. Tudi se mora nehati izgovarjati na to, da nima pooblastil. Ima jih. Članicam mora pustiti samostojnost pri iskanju rešitev in potem morajo druga od druge kopirati dobre prakse. Ne pa, da jih vsiljuje, po svojem okusu, Bruselj.

Večkrat je mogoče slišati, da bodo tokratne evropske volitve zgodovinske in prelomne za Slovenijo in Evropo. Se s tem strinjate? Kakšen pomen jim pripisujete sami?

Volitve bodo zgodovinske, če bo zgodovinski rezultat, če bo Evropejci izglasovali, naj se Bruselj zresni in se ukvarja s tistim, kar je za varnost, blagostanje in prihodnost Evropejcev pomembno, ne pa s tem, kako bi si nagrabil več pooblastil ali z discipliniranjem menda malopridnih članic, ki da niso dovolj napredne. In volitve ne bodo zgodovinske, če se po volitvah ne bo nič spremenilo.

Spraševala je Nina Žoher.