Boksanje o spolu

Diskusija ni tako živahna, ker bi nas zanimalo, ali je v Parizu tekma v ženskem boksu poštena. Spor je v resnici o tem, ali je spol stvar izbire ali stvar biologije.

Boksarja ali boksarki?

Ponovimo za tiste manj na tekočem. Na olimpijskih igrah med ženskami boksata vsaj dva menda moška: Imane Khelif iz Alžirije in Lin Yu-Ting iz Tajvana.

Tisti, ki sklepajo, da sta moška, citirajo odločitev mednarodne boksarske zveze, ki jima je prepovedala nastop na svetovnem boksarskem prvenstvu med ženskami. Oba/obe imata moške XY kromosome in povečane ravni testosterona, kar ju uvršča med športnike z motnjami spolnega razvoja (DSD). Mednarodna boksarska zveza (IBA) je ugotovila, da zaradi tega ne ustrezata pravilom za tekmovanje v ženski kategoriji.

Tisti, ki verjamejo, da sta ženski, pravijo, da imata v potnem listu napisano, da sta ženski, da so ju vse življenje vzgajali kot ženski, da obstajajo fotografije, kjer nosita make-up in uhane in da testi Mednarodne boksarske zveze niso verodostojni. Naredili so teste testosterona in so v dovoljenih mejah. Kromosomskih testov pa MOK ni naredil.

Šibkejši spol je šibkejši

Ali sta osebi moški ali ženski, za olimpijske igre sploh ni pomembno. Če se kakšna ženska počuti moškega, ne vidim razloga, da se ne pomeri med moškimi. Obratno pa ne. Pomembno je namreč, da oseba z moškimi mišicami, kostmi in refleksi ne tekmuje v ženski konkurenci, pa kakorkoli se že oblači.

Ženska konkurenca obstaja v športu zato, ker so moški močnejši, hitrejši in višje skačejo. V prav nobenem športu absolutnega svetovnega rekorda nima ženska, ampak so ženski rekordi, čez palec, 10%-20% slabši od moških. Razlog je v dolgi evoluciji, ki je samcem dala nalogo, da branijo rod pred sovražniki in da med seboj tekmujejo za samice. Medsebojno tekmovanje ima med moškimi mnogo daljšo tradicijo.

Če bi v ženski šport spustili moška telesa, bi tudi v ženski konkurenci zmagovale moške mišice oz. telesa, ki jih je izoblikoval in jih oblikuje testosteron. Ta hormon v puberteti poskrbi, da nastanejo močnejše moške kosti, da se razvije več mišic, da so telesa večja in bolj robustna. In ta hormon kasneje pomaga k večji mišični masi. Več mišic pomeni hitrejši tek in močnejše udarce.

Vzhodna Nemčija je športnice že v puberteti zastrupljala s testosteronom, da bi pobirale medalje za socializem. Vzhodne Nemke so pobirale medalje kot po tekočem traku. Vzhodni Nemci pa ne. Torej ni šlo za boljšo selekcijo v nemškem športu, za boljše trenerje, ampak so tam iz žensk delali moške oz. poskušali narediti ženske čim bolj podobne moškim. To je danes trend na vseh področjih, v športu še najmanj.

Bach se boji bodeče neže

Povsem jasno je torej, da v ženski konkurenci ne bi smeli tekmovati ljudje, ki so šli ali skozi moško puberteto ali imajo visoke ravni testosterona. Visoke ravni testosterona MOK testira, ampak jih je mogoče učinkovito zbijati z zdravili in test ne pove dosti. Obe omenjeni boksarki sta šli skozi moško puberteto. Imata moda, ki so proizvajala testosteron. Iz tega je povsem jasno, da ni fair, da tekmujeta med ženskami.

Ampak MOK in njegov predsednik Bach o tem nočeta ničesar slišati. Gospod Bach se o teh boksarkah boji izreči karkoli drugega, kot da sta ženski. V olimpijskem gibanju ni prostora za klimatske naprave v olimpijski vasi, za meso in jajca v olimpijski menzi in za nestrpnost v boksu. Gospod ne bi rad dobil bodeče neže za kakšno resnico, ki bi bila zunaj pravovernega okvira kot ga določajo glasni woknjeni radikalci.

Ali za resnico, ki bi prizadela čustva osebe z motnjo spolnega razvoja. Ker imeti kakšno motnjo je v teh woknjenih časih poseben privilegij. V tekmovanju, kdo je večja žrtev in koga bi kakšna resnica lahko bolj prizadela, so take osebe višje v hierarhiji žrtev kot ženske. Zato je bolj važno ne prizadeti Imane Khelif kot ne prizadeti boksark.

V službi kulturne državljanske vojne

V normalnih razmerah nihče, ne levi ne desni, ne bi zagovarjali, da v ženski konkurenci tekmuje oseba, ki ima moško konstitucijo, moške mišice, moške reflekse ... Dve skupini tekmovanj so bili uvedli zato, ker je en spol šibkejši. Ves cirkus in vse to pretvarjane in sprenevedanje se odvija zato, ker si woknjena levica prizadeva uničiti doseženi civilizacijski red ter relativizirati najbolj osnovne pojme in vrednote.

Če se v neki družbi ne ve več, kaj je moški, kaj je ženska, kaj je mož, kaj je žena, kaj je oče in kaj je mati, potem tudi, da je 2+2=4, ne bo več dolgo veljalo. Niti, kaj je prav in kaj narobe.

Normalne razmere so bile, ko je levica poskušala uničiti samo ekonomski red, samo kapitalizem. Ker pa ta red, kot vidimo v trgovskih središčih, pravzaprav dobro deluje tudi za manj premožne, so se oprijeli taktike, da mora najprej pasti kulturni red in bo temu avtomatično, kot zrela hruška, sledil še ekonomski.

Skratka

Ta spor - namreč, ali je spol nekaj poljubnega, kar si posameznik izbere ali mu določijo starši ali uradnik, ki izdaja potni list ali pa je spol biološko dejstvo, ki ga določimo na podlagi objektivnih meritev - ta spor za olimpijske igre sploh ni pomemben. Za šport je pomembno, ali imaš moške mišice, kosti in reflekse in to se da objektivno izmeriti z genskimi in hormonskimi testi.

Je pa to, kaj je spol, pomembno civilizacijsko vprašanje. Ena stran želi ohraniti resnico, da je spol stvar biologije. Druga stran, tista z vsemi kamerami in mikrofoni, brani domislico, da je spol stvar izbire ali vsaj debate.

Zato ni in ni konec debatiranja o lepem ženskem športu, ki mu pravimo boks.