Bruselj nas bo zavaroval pred inteligenco

Umetno. 25.1. je bila v Državnem zboru predstavitev mnenj o predlagani evropski regulaciji umetne inteligence. Predlog je slab v tem, kar vsebuje in nevaren v tem, kar manjka.

Slika: PTB z DALL.E.

Če bo sprejeto, kar predlagajo, bo regulacija povzročila nadaljnje zaostajanje Evrope na področju visokih tehnologij, posebej umetne inteligence (UI). Povzročila bo tudi razvojno zaostajanje na vseh drugih področjih, saj Evropejci ne bodo mogli prosto uporabljati najbolj zmogljivih orodij na svojih področjih dela. Oboje se že dogaja. Googlova in Microsoftova AI orodja so v Evropo prišla z zamikom ali pa sploh ne. To je še posledica dušebrižništva evropske politike in “zgodovinskih” zakonodajnih dosežkov iz nekih prejšnjih časov.

Po tem, ko se Evropejcem nameče polena pod noge, Evropska komisija poskuša raziskovalce potolažiti tako, da jim pripravi razpise, kjer bodo dobili denar za raziskovanje UI. To ni rešitev. Tudi ni rešitev, da naj regulacija ne bi veljala za znanstvenike. Znanost, ki je ne motivira uporabnost, ki je ne motivira trg, ni enako ambiciozna kot znanost, ki deluje v svobodnem tekmovalnem okolju.

Nesprejemljivo je tudi, da bodo znanstveniki imeli privilegiran dostop do nekaterih podatkov in tehologij, kot se to npr. dogaja pri analizi socialnih omrežij. Gre za komercialno izjemno zanimive podatke in privilegiran položaj postavlja znanost v skušnjavo, kaj vse s temi podatki početi.

Samo računalniški program

Na splošno je tudi umetna inteligenca kot vsak računalniški program, ki ga zaženemo, da bi iz nekih vhodnih podatkov generiral izhodne. Kar UI dela zelo dobro, je, da (1) razpoznava vzorce v teh podatkih in (2) da zna nadaljevati vzorce.

Prepozna npr. vzorec, ki povezuje laboratorijski rezultat in bolezen. Nadaljuje vzorec, ko klepetavi umetni inteligenci (npr. ChatGPT) postavimo vprašanje oz. jo pozovemo, da nam nariše sliko.

Oboje, prepoznavanje in generiranje vzorcev, je temelj na razum postavljene družbe. Prepoznavanje vzorcev je osnova vsakega racionalnega ravnanja in znanosti. Seveda mora biti dovoljeno iskati in najti vzorce. Ne glede na to, če najde vzorec, ki poveže odsotnost kromosoma Y z možnostjo, da oseba rodi otroka.

Generiranje vzorcev, torej ustvarjanje, varujejo konvencije, ki zagotavljajo svobodo izražanja. Zakaj človek ne bi smel izraziti nečesa, kar je dognal s pomočjo umetne inteligence? Zakaj bi to cenzurirali?

Prelomna tehnologija

Umetna inteligenca pa ni samo še en računalniški program, ampak gre za prelomno tehnologijo na ravni revolucionarnosti tiska in interneta.

Ko človek primerja osnutek akta o UI in regulacijo, ki so jo modri politiki zastavili glede tiska v 18. stoletju, je lahko samo razočaran nad nazadovanjem političnega razreda. V 18. stoletju so očetje Amerike državi prepovedali, da bi se vmešavala v tisk. V 21. stoletju se Bruselj umetne inteligence loteva z veliko gorjačo. Namesto da bi Bruselj skrbelo, kako bodo države uporabile UI in ustvarile orwellovskega velikega brata, jo skrbi, kaj bodo počeli zasebniki. Namesto, da bi zapisali, da se države ne smejo vmešavati v UI, se države na debelo mešajo.

Ko se je pojavil tisk, ni nikomur padlo na pamet, da bi si izmišljeval, katere rabe tiska predstavljajo nesprejemljivo tveganje, katere visoko, katere omejeno in katere minimalno; kot doktorirajo evropski regulatorji UI. Tudi internet je imel srečo, da so ga na začetku pustili pri miru in se je nemoteno razvijal do trenutka, ko se je delu politike zazdelo, da izgublja volitve, ker je na internetu premalo nadzora, kdo lahko kaj pove.

Ni se mogoče izogniti vtisu, da je tako hitenje pri regulaciji UI zato, da tehnologija politike spet ne bi prehitela, da tehnologija politiki spet ne bi odvzela enega vzvoda, s katerim obvladuje svet.

Splošna tehnologija

Umetne inteligenca je torej splošno in močno orodje in jo je nesmiselno urejati kot tako. Urejati je potrebno področja človeških dejavnosti in to na tehnološko nevtralen način. Če je nekaj prepovedano, se to ne sme delati ne ročno, ne z Excellom, ne z umetno inteligenco.

Zapovedati je morda potrebno, da so ponaredki fotografij, torej fotomontaže, označeni. Ne glede na to, ali so ponarejeni z umetno inteligenco ali z računalniškim programom za risanje (Photoshop) ali pa je nekdo nekoga s fotografije odrezal z olfa nožem.

Regulirati je treba, kaj se sme, česa ne, ne glede na orodje. Regulirati je potrebno, kaj je državi dovoljeno. Vse drugo ji je prepovedano. Regulirati je treba, kaj je zasebnikom prepovedano. Vse drugo jim je dovoljeno. Namesto tega slednjega je morda še bolj produktivno, da počakamo, da kak spor pride na sodišče in se takrat odločimo, kakšna bo rešitev spora.

Evropsko urejanje umetne inteligence na splošno in povprek skriva še eno past. Ureja namreč uporabo neke tehnologije na vseh področjih, tudi na tistih, ki so nacionalna pristojnost. To so npr. obramba, notranja varnost, pravosodje, šolstvo, zdravstvo in kultura. Države članice bi morale imeti vso svobodo, da na teh področjih uporabljajo UI, kot se pač njim zdi. Ne pa tako, kot bo UI regulirana na splošno in počez. Bruselj je torej našel še en način, da širi svojo oblast na področja, za katera v pogodbah nima pristojnosti.

Skratka

Regulacija UI je nepotrebna. Z nekim “zgodovinskim” zakonodajnim aktom Evropa ne bo postala vodilna na področju umetne inteligence. To je, kot bi pričakovali, da bomo postali vodilni v avtomobilski industriji tako, da bomo ob ceste nasadili dovolj prometnih znakov z omejitvami in prepovedmi.

Umetna inteligenca ne potrebuje skoraj nobene zakonodaje, pač pa potrebujejo zakonodajo medicina, davkarija, policija ipd. Zakonodaja mora biti tehnološko nevtralna. Če je nekaj prepovedano, se ne sme delati na noben način, z nobenim orodjem. In vse te prepovedi že imamo.

5. božja zapoved pravi, ne ubijaj, in se ne ukvarja posebej z noži, sekirami, strupi. Tudi se ni prav nič spremenila, ko so se pojavile pištole.