Etapna zmaga
Referendum o nagradah za naše™ kulturnike je dober pokazatelj razmerja političnih moči in sposobnosti političnih voditeljev, ne pa nujno izgledov za parlamentarne volitve.
Zakon o serijskim dodeljevanju dodatnih pokojnin za kulturnike, ki so si podelili katero od številnih nagrad in priznanj, ni najbolj butast zakon, ki ga je sprejela ta vlada. Tudi ni zakon, ki bi Slovencem povzročil največ nepotrebnih stroškov, ki bi najbolj oviral materialni razvoj ali ki bi najbolj škodoval fizičnemu ali psihičnemu zdravju Slovencev. Si ga je pa SDS izbral za rušenje in Nova Slovenija je složno stopila zraven.
Zakon je, vemo, slab. Nekaterim kulturnikom bo omogočal materialno korist v znesku približno polovice Nobelove nagrade in to kar avtomatično, ne da bi moral nek minister za to zastaviti svojo besedo in ugled; ampak zato, ker so jim kolegi podelili eno od številnih nagrad, ki si jih kulturniki podeljujejo.
Kampanja ni bila poštena. Celo Inšpektorat za medije je ugotovil, da je depolitizirana nacionalna TV kršila pravila. Redno je dajala besedo samo tistim, ki bi imeli korist od novega zakona, argumentov podpornikov pa ni predstavila na nepristranski način. Soočenj praktično ni bilo. Tema je bila umaknjena v ignoranco. Na tak način so tudi skoraj vsi drugi mediji ponižno ubogali poziv Svobode in Levice, da se referendum bojkotira. Da mediji, šolstvo in kultura navijajo za svoje, smo navajeni. Konec koncev bi novi zakon tako navijaštvo nagrajeval.
Kar postavlja kampanjo na rob ali onkraj legalnosti, je poziv vladnih strank ljudem, da se referenduma ne udeležijo. Po eni strani jim to omogoča, da 75% ljudi, ki jih vprašanje ne zanima, šteje med svoje podpornike in si to morda celo domišlja. Ne šalim se, to je res sporočila vlada.
Po drugi strani pa jim je to omogočilo, da so si v nedeljo naredili sezname ljudi, ki so oddali svoj glas “u ta črna skrinca”. Podobno, kot so zmagovalci revolucije leta 1945 na “volitvah” skrinjico, v katero so ljudje oddajali glasove za nasprotnike režima, opremili s tako podlago, da je glasno zaropotalo, če je kdo glasoval “narobe”.
Ob znani maščevalnosti sedanje oblasti in ob dejstvu, da si je podredila policijo, davkarijo in razne inšpekcije, je bilo marsikoga upravičeno strah oditi na volišče. Posebej zaposleni v javnem sektorju in državni upravi so dvakrat premislili.
Opozicija je zbrala 400.000 glasov. Ni slabo, sploh glede na zgoraj omenjene okoliščine. Ni pa dovolj, da bi šli v nakup šampanjca za naslednje volitve. Za Golobovo vlado stoji 540.000 glasov, za vlado Marjana Šarca jih je stalo 460.000, za vlado Miro Cerarja 530.000, leta 211 za Janševo vlado 585.000 in za vlado Boruta Pahorja 550.000 in leta 2004 za Janševo vlado 480.000.
Opozicijski volivci so motivirani in to je rezultat vztrajnega presinga, ki ga igra predvsem SDS. Ni pa Slovenija plebiscitarno vstala proti nesposobni vladi; za kar so ljudje imeli priliko, pa so raje kosili travo okrog hiše ali sesali stanovanje. Oboje jim namerava ta vlada obdavčiti.
Skratka
Lepa etapna zmaga za opozicijo, katere izziv pa ostane enak: kje najti še 100-150.000 volivcev, ki bodo potrebni za zmago tam, kjer ta edino šteje - na parlamentarnih volitvah. Teh 150.000 pritegnejo drugačna sporočila, kot so tista, ki so motivirala nas 400.000.
Dediči socializma so pred dvojnim izzivom: najti morajo nov obraz in najti morajo temo, ki bo tiste Instagram volivce (ki sicer vzdržujejo anketno popularnost, ko jih kdo pokliče po telefonu) motivirala, da odložijo telefone, se dvignejo iz foteljev, obujejo in oblečejo, odidejo na volišče, vzamejo glasovnico, nekoga obkrožijo in glasovnico vržejo v zabojček. Antijanšizem nekaj prinaša, koliko, je odvisno tudi od Janše.
Golob osebno ima izbiro: ali se hitro odloči za predčasne volitve in verjetno ostane prvak dedičev socializma ali pa kot poslušen vojak revolucije ostane na položaju in stricem kupi čas, v katerem mu bodo izdelali naslednika.
Jaz sem ta referendum ocenjeval iz perspektive poštenosti in ne nazadnje iz perspektivne slehernika in tistega, ki kulturo dojema morda malo drugače. Ne kot nekaj nad nami, ne kot nekaj vzvišenega, nedosegljivega ampak nekaj kar naj bi bilo namenjeno nam vsem, ja nam čisto navadnim državljanom, nas napajalo z vsem, kar umetnik ustvari, da ljudem. Zame je umetnost nekaj kar prepriča ljudi, jim zleze pod kožo, jim seže v srce pa naj b glasba, slika kip, knjiga, pesem .., ne tisto kar neka skupina umetnikov proglasi za "vrhunec umetnosti" in potem mora temu dobitniku dodati še dodatek h pokojnini da "preživi", kot da nagrada ne šteje? Verjetno res ne "šteje", če nima za preživetje? Ja, tudi tako lahko gledamo na to zgodbo. Umetnik, ki je umetnik zato, da mu bo država držala štango je očitno zgolj državni umetnik, kot državni uradnik. Poudarjam, da me tu ne zanima ne leva ne desna politika. Nekaj umetnikov se je oglasilo in ja ti so me prepričali, da to, s temi pokojninami za zaslužne, ni dobra popotnica umetnosti, zato sem glasoval proti temu zakonu. Prvič smo imeli tudi možnost, da smo spoznali dejanske stranpoti naših sodobnih umetnikov, ki so se v večini spajdašili s politiko in ji stopili v bran in glasno podprli bojkot? So nam hoteli vzeti pravico, da odločamo, ker baje nismo dovolj modri, da bi o nečem tako posvečenem sploh bili sposobni odločati? Če je vse to, kar so predlagatelji trdili, bi moral zakon dobiti podporo, mar ne? Če ne zaupaš v to kar si naredil, potem si očitno delal nekaj zelo narobe in to je ministrica Asta Vrečko hitro ugotovila in ja, ni ji ostalo drugega kot poziv h bojkotu in laganje, hudo laganje, kar je smrtni greh, mar ne? Gospa je lagala dan za dnem, brez sramu, tudi trenila ni z očesom? Kako lahko rečeš, da se nič ne spremeni tudi če zakon pade, če pa je parlament sprejel nov zakon, ki to področje celostno ureja, kar dosedanji ni? To je hudo zavajanje oz. kar laž. Na eni strani odločba Ustavnega sodišča, ki so jo baje s tem implementirali, po drugi strani pa spremembe, ki so uvedle avtomatizem in nabor upravičencev zelo razširile in teoretično, bi lahko vsako leto pridelali nekaj deset zaslužnih, ker nihče nebi imel pravice presojati, saj je že sam zakon določal, kdaj nekomu pripada dodatek za zasluge. Pazite in to stori vlada v času pokojninske reforme, ki zaostruje pogoje upokojevanja predvsem za "fizikalce" tiste najbolj zgarane, na robu preživetja, deli pa bonbone "zaslužnim" in o tem ti navadni fizikalci seveda nebi smeli odločati? Zame je to žalitev in poniževanje že tako ponižanih delavcev. In hvala bogu volivci tega ponižanja niso sprejeli in enoglasno rekli ne, dovolj nam je teh igric. Namenoma sem se lotil tega vprašanja na izjemno preprost način, brez "filozofskih" misli, pogledov, citatov, ker umetnost, ki ni za ljudi je umetnost za umetnike?
Primer tihega državnega udara slovenske radikalne levice bi bilo treba internacionaliziralo in opozoriti NATO, da ga aktualna slovenska vlada hoče izigrati glede stroškov za obrambo.