Izbris Urše Cankar Soares

Ni težava napad na zakone in ustavo, težava je trkanje na vest. Ker ni prijetno.

Urša Cankar Soares bi morda v nedeljo 20. oktobra gostovati pri Jožetu Možini v oddaji Intervju. Urednica Polona Fijavž je prepovedala, da se pogovor sploh posname. Ni šlo za klasično cenzuro, ampak za prepoved, da bi se neka oseba, zaradi svojih stališč, sploh pojavila v javnem prostoru. Ampak ta kolumna ne bo o ideološki zadrtosti do skrajnosti spolitizirane nacionalne RTV.

Ta kolumna tudi ni o pravici do splava. Kar se mene tiče je slovenska zakonodaja primerna. Ne zavzemam se za spremembo. Kar pa ne pomeni, da splav razumem enako kot odstranitev slepiča. Lepo bi bilo, dobro bi bilo, prav bi bilo, če bi jih bilo čim manj. Ker je splav nekaj slabega: za mamico, ki to ne bo, za očeta, ki to ne bo, za družbo nasploh in posebej za ceno, ki jo ima v neki skupnosti življenje.

Moteče

Prejšnji teden je bil na pogojno kazen in na plačilo visokih sodnih stroškov obsojen Britanec Adam Smith-Connor, ker je tiho molil blizu klinike za splav. Čeprav ni bil na parceli klinike in ni z nikomer komuniciral, so ga obtožili kršitve lokalne odredbe o zaščiti javnih prostorov.

Zakaj je Urša Cankar Soares bolj moteča kot konservativci, neoliberalci, domobranci in kontrarevolucionarji, ki so vsi že bili gostje pri dr. Možini?

V Kanadi je bila leta 2023 Mary Wagner večkrat aretirana zaradi molitve pred klinikami za splav. Njena prisotnost blizu klinike je bila obsojena kot nadlegovanje dostopa do reproduktivnih zdravstvenih storitev.

Zanimivo pri vseh treh primerih se mi zdi, zakaj so reakcije tako nestrpne. Zakaj je zagovornikom splava tako težko slišati argumente druge strani. Zakaj je Urša Cankar Soares družbeno bolj moteča kot konservativci, neoliberalci, domobranci in kontrarevolucionarji, ki so vsi že bili gostje pri dr. Možini?

Cena življenja

Ljudje smo ustvarjeni tako, da nam je življenje sveto. Novo življenje še posebej. Če nam ne bi bilo, bi izumrli. Ta občutek je vgrajen v naše gene. Ta občutek so vse svetovne religije vgradile v naš memetski zapis: niti ene religije ne boste našli, ki ne bi splava prepovedovala ali ga slikala kot moralno zavržnega.

Dekletom in ženam, ki se odločijo za splav, je težko. Ne samo zato, ker je postopek boleč. Tudi ne samo zato, ker nekateri govorijo proti splavu. Ampak zato, ker same pri sebi dvomijo, da delajo prav.

Ampak jim pravijo, da je vse OK, da je splav pravica.

Pravo in prav

Krščanstvo je zgodaj uredilo, da “ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje”, da se da Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega, skratka ločilo je med grehom pred Bogom in kaznivim dejanjem pred ljudmi. Islam ni. Šerjatsko pravo z mečem države skrbi za javno in zasebno moralo. Na zahodu smo to začeli razlikovati pred dva tisoč leti. So stvari, ki so legalne, to pa še ne pomeni, da so tudi prav.

Da je splav legalen, je doseženo. Nekateri ga razumejo celo kot pravico. Pa naj bo pravica. Zdaj bi radi dosegli, da bi bil tudi prav. Glede legalnosti se razumski argumenti ene strani srečajo z razumskimi argumenti druge strani. Glede tega, kaj je prav in kaj ni, pa je soočenje precej težje. Kaj se komu zdi dobro in prav, ni stvar dogovora, ni stvar preglasovanja, ni stvar, kdo koga prevpije na ulici ali kdo si je uplenil javno RTV. Je stvar vesti. In moralna intuicija nam pravi, da je končanje komaj začetega življenja narobe. Če ji prisluhnemo, če je ne utišamo, če je ne potlačimo.

Dogodki, kot je Pohod za življenje ali pa gostovanje Urše Canka Soares na nacionalni TV ali pa posameznik, ki tiho moli na drugi strani ceste pred kliniko za abortuse, to moralno intuicijo prebudi. Nič več in nič manj. Če vest ne bi šepetala tega, kar šepeta, bi bili moteči toliko kot pojoči major Troha.

Greh kot vrednota

Peter Singer trdi, da moralno nelagodje, ki ga ljudje čutijo do splava, ni naravno, ampak družbeno pogojeno. In ga torej lahko z dovolj in dovolj debelimi knjigami odpravimo. In so se tega lotili.

Judith Jarvis Thomson v knjigi "A Defense of Abortion" zagovarja, da je splav lahko moralno dopusten, tudi če priznamo, da ima fetus pravico do življenja. Shannon Stettner v zbirki "Without Apology: Writings on Abortion in Canada", prikazuje splav kot opolnomočujočo odločitev, ki ženskam omogoča nadzor nad njihovim reproduktivnim življenjem. Kristin Luker v knjigi "Abortion and the Politics of Motherhood" zagovarja splav kot rešitev, ki podpira družbeno in ekonomsko participacijo žensk in skuša zmanjšati moralno težo, ki jo tradicionalno nosi splav. Katha Pollitt v knjigi "Pro: Reclaiming Abortion Rights" trdi, da je družbena sprejemljivost in moralna nevtralnost splava bistvena za enakopravnost žensk. Hvala, ChatGPT.

Ampak če bi vsa ta umetelna argumentacija pila vodo, če bi bila prepričljiva, zakaj je potem tak problem Urša Cankar Soarez, zakaj so tak problem posamezniki, ki molijo na vogalu pred kliniko?

Skratka

Ni problem, da pohodniki za življenje hočejo spremeniti zakone in ustave. Ker jih tudi ne. Problem je, da trkajo na vest. V našo vest, še posebej v vest žena in mater, je že od pamtiveka vgrajeno, da končanje novega življenja ni OK.

Ta občutek ni prijeten. Lažje bi jim bilo, če bi splav veljal za nekaj moralno nevtralnega ali celo pogumnega in pokončnega. Upajo, da jim zakoni in ustava lahko potolažijo vest. Upajo, da jim lahko kosi papirja, časopisni članki in prerekanje na družbenih omrežjih potlačijo moralno intuicijo, kakršno so oblikovali milijoni let evolucije in deset tisoč let civilizacije.

To upanje je prazno. Adam in Eva sta si vzela svobodo, da jesta jabolka in počneta druge stvari. Svoboda ni zastonj. Za vsako odločitev tudi vesta, ali je bila prav ali narobe in se po tem počutita dobro ali slabo. Temu se ni mogoče izogniti.

Tudi s prepovedjo TV intervjujev ne.