Kako je umrlo novinarstvo

Na Novi24 je oddaja z naslovom "Kdo vam laže". Odgovor je, skoraj vsi. Ker novinarstva, kot smo ga poznali nekoč, žal ni več.

Trump toži BBC za deset milijard dolarjev, ker so debelo lagali o njegovih izjavah okrog “državnega udara” 6. januarja 2021. Ni bil deep fake, ni bila lažna novica, ni bila desinformacya, bil je čisto navaden ponaredek: uporabili so začetek neke izjave, potem izrezali dolgih 50 minut in potem prilepili konec neke druge izjave. Za tiste iz čredne reje naj dodam, da Trump postreli toliko kozlov, da jih res ne bi bilo treba še ponarejati.

Ponarejal je BBC, ki je dolgo veljal za zadnji ostanek profesionalnega novinarstva. Drugje je samo še hujše in novinarji so na slabem glasu. Pravijo jim piškotarji, prestituti, strankarski aktivisti … in to ne povsem neutemeljeno. Vemo, da so pristranski, da lažejo in zavajajo. Manj jasno je vprašanje, kako in zakaj. Namreč ljudje, ki so pogosto inteligentni, izobraženi in vsaj zadnje čase tudi pri nas poklicno vzgojeni v nepristranskost, nam sistematično kažejo popačeno sliko sveta. Fenomen sta dobro pojasnila Graham Majin, dolgoletni novinar BBC, danes predavatelj novinarstva Jonathan Kay, kanadski novinar in publicist na podkastu Quillette.

Ne gre primarno za zaroto, podkupljivost ali zlonamernost, temveč za kombinacijo institucionalnih spodbud, klime v redakcijah in skupinske dinamike, ki nagrajuje pripadnost “naši stvari” in kaznuje vsako odstopanje. Ker novinar začne verjeti, da služi pomembni resnici ali visokemu moralnemu cilju, se mu zavajanje hitro ne zdi več laž, temveč njegov nujni prispevek za boljši svet.

Internet namesto dostavljavca časopisa

Menda je že v 1990ih je nekdo napovedal, da bo internet spremenil vse dejavnosti, ki prenašajo informacije in povezujejo ljudi. Ko je pokojni Danilo Slivnik poskušal zagnati nov dnevni časopis, je bil glavni problem, kako najti ljudi, ki ga bodo zjutraj dostavili, da bi Jutranjik ljudje lahko brali zjutraj pri zajtrku. Ključna konkurenčna prednost časopisa proletarcev vseh dežel niso bili novinarji ampak dostavljalci. Dostavo tega Čas/opisa, ki ga zdajle berete, pa zagotavlja internet.

Digitalna revolucija je uničila tradicionalni poslovni model medijev, ki je tržil dostop do ljudi na eni strani in verodostojne informacije na drugi. Oglaševalci so bili pripravljeni plačati za dostop do bralcev in ljudje so bili pripravljeni plačati, da jim nekdo pove stvari približno tako, kot so res. Klasično novinarstvo temeljilo na ločevanju med dejstvi in mnenji – idealu, ki ga je v viktorjanskem 19. stoletju navdihnila znanstvena metoda, ki postavlja vprašanja naravi in ta pač ne zna odgovarjati drugače, kot po resnici.

Internet je ustvaril obvod za dostop do bralcev. Piše, snema in filma lahko zdaj vsak, vsak je lahko urednik, ne samo sebi, tudi drugim. Novinarstvo je izgubilo monopol nad informacijskim dostopom do ljudi in vlogo vratarjev, ki bi odločali, kaj bodo ljudje brali. Časopisi so ugašali, redakcije so se krčile, novinarje so odpuščali.

Dve poti preživetja

Star balkanski pregovor pravi, “uvjek ima dva izlaza”. Ali ostati v poklicu ali pa poklic izkoristiti kot avdicijo za novo kariero v politiki, odnosih z javnostjo ali marketingu. Uspešne avdicije so napravile mnoge slovenske novinarke, ki so zdaj političarke, od Nataše Pirc Musar prek Tanje Fajon do Tamare Vonta. Zanimivo vprašanje za kakšno diplomsko nalogo bi bilo, zakaj je ta karierna pot mnogo bolj pogosta pri novinarkah kot pri novinarjih. Imam odgovor, a sem letos prispeval že dovolj izjav za Bodečo nežo.

Ampak tule nas bodo zanimali preživetveni modeli novinarjev, ki so v medijih ostali. Opet ima dva izlaza:

• Služenje lastniku. Mnoge časopise so kupili kapitalisti, ne zato, da bi se jim investicija vračala z dobički, ampak da bi skozi lastni medij dobili vzvod za vpliv na politiko. Časopis prinaša izgubo, ampak njegov lastnik gradi tunele z dobičkom. Če ne, bo o politiki napisal kaj slabega. Na misel prideta Washington Post in Delo.

• Služenje bralcem. Nekateri mediji so ugotovili, da so ljudje pripravljeni vsebine plačati samo še v primeru, da pritrjujejo njihovemu mnenju o zadevah. Medij jih radikalizira in poveča apetit za svoje še bolj kričave vsebine. Na misel pridejo Mladina, Demokracija in Tucker Carlsson.

V obeh primerih novinarji nehajo pisati resnicoljubno in sklenejo kar nekaj kompromisov s svojo poklicno vestjo. Ali pa tudi ne. O tem spodaj.

Zvijača: dodati sladkor

Bruner (1986) je mišljenje kategoriziral v paradigmatsko in narativno. Paradigmatsko mišljenje je logično, analitično, kategorično in usmerjeno v iskanje univerzalnih zakonitosti oz. vzorcev. Narativno mišljenje je interpretativno, kontekstno občutljivo in osredotočeno na razumevanje človeških motivov, namenov in izkušenj skozi zgodbe, ki dajejo vtis resničnosti. Težava je v tem, da so človeški možgani evolucijsko prilagojeni za procesiranje informacij v obliki zgodb, ne v obliki statističnih podatkov. Bog je to dobro vedel in je Sveto pismo napisal kot niz zgodb.

Graham Majin v svoji kritiki sodobnega novinarstva trdi, da je naracija za novice to, kar je sladkor za hrano: naredi jih privlačne, a dolgoročno toksične. Ko novinarji prednostno iščejo “zgodbo”, pogosto spregledajo ali namerno izločijo podatke, ki v zgodbo ne sodijo. Sladkor v novici ima podobno vlogo kot sladkor v hrani - dodaš sladkor in otroci bodo jed imeli radi.

Green in Brock (2000) sta izmerila, da močna zgodba omrtvi kritično presojo posameznika. Razvila sta idejo narativnega transporta, katerega posledica je, da bralci ali gledalci tako močno vstopijo v zgodbo, da v veliki meri izgubijo zmožnost kritičnega preverjanja vsebine. Bolj kot se transportirajo, bolj kot se vživijo v junaka zgodbe, manj racionalno razmišljajo. Empatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njen trpljenje ali krivico. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje. Fenomen je sicer opisal Bloom (2018) v knjigi Against Empathy.

Zvijača: zgodba, ne podatki

V jedru sodobne politične propagande so zato zgodbe. Statistika o čakalnih dobah ali produktivnosti v ortopediji je za večino volivcev kognitivno zahtevna in čustveno komaj uporabna. Deluje abstraktno, oddaljeno. Nima obraza. Nima junaka. Nima zlobneža. Zgodba o konkretnem ortopedu iz Novega mesta, z imenom, obrazom in moralnim okvirjem, ki je ozdravil preveč ljudi, tudi zaslužil preveč, ampak ne v pravi ustanovi, pa deluje čustveno. Ne zato, ker bi bila nujno reprezentativna ali celo resnična, temveč zato, ker aktivira narativno mišljenje, empatijo in moralno sojenje. Plakat Levice, kako bo večna študentka Kaja, 28 let, dobila zastonj stanovanje, je tudi zgodba. Da bodo zgradili 2000, ne 3000, stanovanj letno, je neučinkovita statistika.

Narativno novinarstvo je nekaj takega, kot rezultatsko sojenje na sodiščih. Novinar se odloči, na katero stran se bo postavil, kdo je junak in kdo je zlikovec v zgodbi in bo potem iskal in predstavil podatke, ki sodijo v zgodbo. Novinarji vas bodo poklicali, da bi kaj povedali o neki zadevi in vas bodo spraševali tako dolgo, da bodo dobili tistih 15 sekund, ki jim pašejo v zgodbo. Ostalo pa bodo izrezali. To se je zgodilo BBCju, ko je montiral Trumpa, to se dogaja v naših medijih, ko se govori o Janši, tako celo ustavno sodišče včasih išče argumente, da bi lahko odločilo, kot se je namenilo odločiti.

Kot inženirju mi je tak način povsem tuj. Predstavljajte si, da bi se inženir odločil, da bo nek most tak in tak, imel toliko in toliko debelo betonsko ploščo ter toliko in toliko jekla, potem pa bi iskal formule in podatke, po katerih bi izpadlo, da bo most prenesel 20 tonski tovornjak. Podatke in enačbe, iz katerih bi izhajalo, da ga ne bi, bi pa izločal. Zato pa v politiki ni dosti inženirjev, med inženirji pa ne dosti politikov in zato se mostovi ne podirajo.

Zvijača: kako se pogledati v ogledalo

Ne dvomim, da novinarje učijo o resnicoljubnosti, nepristranskosti, objektivnosti, o ločevanju podatkov in mnenj. Ampak tega v medijih ni več. Kako se ti ljudje sploh še lahko pogledajo v ogledalo? Izkaže se, da niti ni tako težko.

Proces poganja uničujoča dinamika skupinskega razmišljanja, za katerega je Janis (1982) našel izraz groupthink. V depolitiziranih uredništvih nikograšnjih hlapcev se novinarji ne soočajo več z nasprotnimi mnenji. To ustvarja zaprt krog potrjevanja lastnih pred-sodkov. Ko celotna skupina deli isto agendo, pomeni vsako odstopanje od čredne resnice tveganje izobčenja. Novinar se torej lahko mirno pogleda v ogledalo, saj mu njegova “čreda” potrjuje, da ima prav. Odstraniti pa je treba tiste, ki bi mu lahko pokazali drugačno ogledalo … in pade uredništvo Panorame. Posledica je vrnitev v tribalizem, kjer sveta ne vidimo več kot kompleksno mrežo zadev, temveč kot binarni spopad med dobrim in zlim (Sunstein, 2009).

V tej novi uredniški klimi se temeljno poslanstvo novinarstva premakne od iskanja resnice k služenju “stvari”, kar novinarji, nekateri navdušeno, drugi resignirano, sprejmejo (Hudikova in Pravdova, 2023). Ker objektivna dejstva postanejo ovira za “pravilno” interpretacijo sveta, se novinarji ne počutijo več kot informatorji, temveč kot varuhi reda, etike in morale. V takšnem kontekstu prirejanje novic, selektivna uporaba virov ali zamolčanje neprijetnih podatkov ni več strokovna napaka ali etični zdrs, temveč nekaj moralno vzvišenega in celo vrednega novinarske nagrade. Novinar, ki za višje dobro izkrivlja realnost, samega sebe ne vidi kot lažnivca, temveč kot pravičnika, ki ščiti družbo pred “slabim” (Lestari, 2019). Ta perverzna logika dejansko nagrajuje aktivizem na račun resnicoljubnosti, kar upravičeno vodi v popolno erozijo zaupanja javnosti.

Skratka

Padel je bil tudi BBC. Novinarstva, ki bi nepristransko iskalo dejstva in objektivno resnico ter informiralo demokratični proces skoraj ni več. Ostali so aktivisti, ki nas tako ali drugače zavajajo. Ob tem se še dobro počutijo, ker se jim zdi, da delajo nekaj družbeno in sicer odgovornega ter rešujejo svet. Eni pred Golobom, drugi pred Janšo. Slednjih je 10x več in imajo 100x več denarja.

Bralec/gledalec se temu težko upira, ker lažje in hitreje dojema zgodbe, bližje mu je sovražiti ali ljubiti protagonista neke zgodbe, kot pa razumsko tehtati podatke in argumente.

Na volitvah bodo zmagali tisti, ki se bodo bolj uspešno posluževali zgoraj opisanih zvijač in ne tisti, ki bodo, tako kot jaz tule, razlagali, da gre za zvijače in računali, da bodo ljudje spregledali.