Moj ata popoldanski kulak

Moj sodnik popoldanski podjetnik, pravzaprav. No, ne moj. Sodnik ustavnega sodišča pač.

Slika: kinoteka.si.

Čas/opis je neodvisna, brezplačna publikacija, ki izhaja od leta 2007. Neodvisna je od slovenske politike, dobre volje urednikov, blagohotnosti ostrih cenzorjev in neodvisna je od velikih platform. Ampak neodvisna je toliko, kot ima naročnikov. Zato se naročite ali pa naročite prijatelja.

Tone Partljič je še v prejšnjem sistemu napisal komedijo Moj ata socialistični kulak. V njej se prizanesljivo norčuje iz stanja duha, ki je oblačilo po deželi od leta 1945 naprej. Kulaki so bili razredni sovražniki, ker so imeli premoženje - kmetije pač. Nacionalizacije, ki so se odvijale tam do 1970ih, so jih rešile tega premoženja, postopki proti razrednim sovražnikom tam do 1949 pa so kakšno veliko kmetijo tudi rešili pred kulakom. Tako, da so ga obsodili kolaboracije in ustrelili. Komedija se je v resnici odvijala kot tragedija, Partljičeva fikcija pa je bila vseeno bolj resnična od resničnosti iz takratnih časopisov.

Sistem smo hkrati s padcem Berlinskega zidu zamenjali, stanja duha pa ne. To se je spet pokazalo v odzivih na novico, da je ustavni sodnik Jaklič imel dodatne zaslužke.

Začelo se je, vemo, z očitno neumnostjo predsednice Državnega zbora, ki je ustavnega sodnika Klemna Jakliča pozvala k odstopu, češ, popoldne se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, in citirala zakon o sodniški službi, ki sodnikom prepoveduje pridobitno dejavnost. V navdušenju, da lahko napade osovraženega Jakliča, je spregledala lex specialis o ustavnem sodišču, ki sodnikom izrecno dovoljuje raziskovalno in visokošolsko pedagoško pridobitno dejavnost.

Ko se je to pojasnilo, bi se stvar lahko končala. Če ne bi z leve, pa deloma tudi s sredine in z desne, udarilo na plan natančno tisto stanje duha, iz katerega se je norčeval Partljič. Jaklič je namreč izrecno dovoljeno dejavnost opravljal kot popoldanski samostojni podjetnik. Podjetnik pa tudi 80 let po revoluciji ni dosti boljši od kulaka. Če ni celo slabši.

“Dol s kulaki v kolhozih”. Sovjetski poster.

Dopoldne sodnik popoldne kulak

Če je sodnik lastnik podjetja, ni problema. Če je delno zaposlen v nevladni organizaciji ali na univerzi, ni problema. Če je plačan preko avtorske ali podjemne pogodbe, ni problema. Problem je, če je “samostojni podjetnik”. Ker če je podjetnik, je podjetnik, kot je bil Fikret Abdić, Bine Kordež ali Ivan Zidar. Če je podjetnik, je kot kulak. Če je kot kulak, je pa seveda razredni sovražnik.

Podjetnikom gre, in to je najbolj strašno, za dobiček. Tistim, ki delajo po avtorski pogodbi, gre pa menda za sočloveka. Levičarjem se zdi, da ni ugledno delati kot podjetnik. Da kdor dela kot podjetnik, ne vzbuja enakega zaupanja v sodišče in ne izžareva enakega videza neodvisnosti, kot če bi predaval po avtorski pogodbi. Drži, delo popoldanskega podjetnika zna biti obdavčeno manj od drugih oblik. Sodniki da bi morali biti zgled in se truditi plačevati čim več davka. Še prostovoljno naj bi kaj nakazali v proračun.

In tu je jedro problema: da se vsem po vrsti, od docenta na Filozofski fakulteti, prek profesorja na Pravni, do poslanca desne stranke zdi, da je podjetništvo nekaj slabega in ustavnemu sodniku ne pritiče. Ni problem, da predava, ni vprašanje kaj predava, ni problem koliko zasluži, problem je, če si uredi povsem legalen status preko katerega lahko razmeroma udobno in z nizko davčno stopnjo svoje delo zaračunava.

Razumem in ne

Razumel bi, da bi bil problem, če ustavni sodnik, kaj zasluži mimo sodišča. Razumel bi, da bi obstajala meja, koliko lahko dodatno zasluži. Razumel bi, če bi se zgražali, da je zaslužil preveč in je trpelo dopoldansko delo. Razumel bi, če bi bil problem, da je delal zadeve, ki niso “dejavnosti visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca in visokošolskega sodelavca”. Razumel bi, če bi postavili pravilo, da bi morali dodatno delo visoki funkcionarji opravljati izključno zastonj, pro bono. Ampak nič od zgornjega Jakliču ne očitajo.

Ne razumem pa, da je problem popoldanska podjetniška oblika. Oz. razumem, da je globoko v mnoge ljudi vsajena mržnja do dobička, samostojnosti, podjetništva; tako globoko, da se ljudem zdi, da je zato ogrožen videz neodvisnosti in ugled sodišča.

Sodnik lumpenproletarec, ki svoje delo prodaja za honorar, je sodišču v čast, sodnik, ki enako delo po enaki ceni prodaja kot podjetnik, pa sramota. Sodnik, ki je dodatno zaposlen na neki ustanovi, ki kot mezdni delavec še nekam hodi v službo, velja za nepristranskega, sodnik, ki je popoldne zaposlen sam pri sebi, pa menda ne daje videza neodvisnosti. Dedičem socialističnih vrednot.

Skratka

Spravili smo Slovenijo iz socializma, nismo pa socializma spravili iz Slovencev. Vse kulake postreljati, je menda ukazal Edvard Kardelj. Podjetnike z bajoneti sterati v morje, je predlagal Miha Kordiš. Logično sledi, da je popoldanskega podjetnika treba nagnati iz Ustavnega sodišča.

Še dobro jo bo odnesel, če ne bo hujšega.