Naredite mi to zdravstvo spet nemško

Prepoved, da bi koncesionarji imeli dobiček, z brutalno jasnostjo demonstrira socialistično zahojenost koalicije

Zdravstvena “reforma”, ki jo zdajle s pomočjo koalicijske večine sprejemajo v Državnem zboru, je še en prikaz ideološkega bankrota aktualne oblasti. Eden od vrhuncev te groteskne zbirke ukrepov je predlog, da bi zasebnim izvajalcem zdravstvene dejavnosti s koncesijo prepovedali dobiček. Če bi človek želel s brutalno jasnostjo demonstrirati, kako globoko v socialistični blatu je obtičala slovenska politika, ne bi mogel izbrati boljšega primera.

Začnimo pri osnovah. Koncesijo nekdo dobi zato, ker država ali občina sama ni sposobna zagotoviti vseh potrebnih storitev; ker nima dovolj ljudi, denarja, prostora ali organizacijske sposobnosti. Zato se dogovori z nekom, ki to zna in zmore. Obseg, cena, standardi, vse je določeno enako za državne in za zasebne. Če sta zadovoljna oba – koncesionar in država – je stvar zaključena. Tako kot vi in trgovec, ki sta oba zadovoljna, ko kupite liter mleka. Nihče nikogar ne izkorišča. Če je nekdo sposoben pri enaki ceni in enaki kakovosti delati ceneje od drugih, pač ustvari dobiček. Ta dobiček ni izkoriščanje, ni kraja, ni kriminal, ampak nagrada za boljše delo.

Tukaj se začne tragedija slovenske levičarske politike. Prepoved dobička ni ne ekonomski ne javnozdravstveni ukrep. Je izraz moralne panike in starih ideoloških refleksov.

Štirje vzvodi

Prvič, koalicijski poslanci živijo v zablodi, da je koncesija posebna milost države – nekaj, kar oblast velikodušno podeli: kot fevdalni gospodar kmetu nekaj zemlje; kot Sončni kralj Ludvik XIV svojim zvestim pajdašem podeli kakšno dobro plačano državno službo; kot kulturna ministrica, ki bi imetnikom na pravi strani zgodovina naklonila nagradno pokojnino. Ampak zdravniki niso kmetje, niso pajdaši oblasti, niso prijatelji kulturne ministrice. To niso ljudje, ki bi si zaslužili milost te oblasti. Zato je seveda jasno, da ne smejo imeti dobička. Po tej logiki koncesionar ne opravlja storitve za državo, ne rešuje problema slabe dostopnosti zdravstva, ampak država njemu dela uslugo in mu poklanja milost s koncesijo. Skratka, popolno nerazumevanje mehanizma koncesij.

Drugič, v malih možganih imajo tisto znano, staro, usmrajeno levičarsko zavist; ki so jo Marx in tovariši menda znanstveno preoblekli v na prvi pogled spodobno teorijo o izkoriščanju. Danes pa se ta teorija ponavlja v zanikrnih formulacijah raznih poslancev in ministrov, ki zamenjujejo dobiček za krajo. Njim se zdi, da če ima koncesionar dobiček, potem nekoga izkorišča – bodisi državo, bodisi paciente, bodisi zaposlene. Leta Gospodovega 2025 je vsak evro plusa nekomu dokaz zločina.

brutalno jasna demonstracija, kako globoko v socialistični blatu je obtičala slovenska politika

Tretjič, zasebnik je za te ljudi inherentno sumljiv. Je nekdo, ki "ni naš". Je razredni sovražnik; kot iz kakšnega osnovnošolskega učbenika izpred bankrota socializma. Treba ga je disciplinirati, ukrotiti, nadzirati in po možnosti prikleniti na kratko verigo državne službe. Če se že ne da brez njega, naj bo vsaj ponižen, pokoren in reven. Da slučajno ne bi kazal, da se da zdravstvo organizirati bolj učinkovito kot v državni ali občinski režiji.

In končno, tu je še populistično igranje na čustva - da je zdravje naše največje bogastvo, da zdravje ni blago, da se iz zdravja ne dela dobička. To zadnje se sliši podobno kot, da se na račun zdravja ne sme delati dobička, ampak ne gre za to, samo sliši se podobno in populistom to zadostuje. Po drugi strani pa smejo dobiček delati lekarne, dobavitelji zdravil in medicinske opreme, zasebni laboratoriji, in seveda – preprodajalci elektrike, ki jo proizvajajo državne elektrarne. Oni lahko služijo, ker so na pravi strani zgodovine.

Kaj bomo s prepovedjo dobičkov dosegli? Isto, kot z vsemi dejavnostmi, kjer ni dobička. Dejavnost bo propadla. Zdravstva bo še manj. Pacienti bodo čakali dlje. Javni zavodi, ki so že zdaj podhranjeni, bodo še bolj preobremenjeni. Sistem se bo sesedel sam vase. Toda nekateri v tej vladi bodo zadovoljni. Zakaj? Ker bomo imeli ideološko čisto zdravstvo. Brez dobička. Brez konkurence. Brez zasebnega.

In brez zdravnikov. Brez storitev. Brez izhodov.

Razen na Žale.

Skratka

Dopuščam možnost, da je ta neumnost z dobički samo provokacija, da se zaganjamo v vrh ledene gore, ki proti kateri pelje slovenski zdravstveni Titanik. Pomemben ni vrh, pomembna je gora. Daljše čakalne vrste, slabše storitve, beg kadra v tujino, umiranje zaradi bolezni in stanj, ki so ozdravljivi, to je majhna cena, da izpolnijo fürerjev ukaz, “naredite mi to zdravstvo spet socialistično”.

Pa če gre vse k vragu. Revolucija zahteva žrtve!