Naš spor o Gazi ni o Gazi

Vsi smo za mir, vsi smo proti ubijanju otrok. Polemike o Gazi so polemike o usodi Zahodne civilizacije. Glede tega izbiramo stran.

Richard Hanania

je spisal odlično analizo, kako in zakaj Izrael izgublja bitko za naklonjenost ljudi - izdajalcev, mirovnikov in bedakov, bi rekel jaz. Ne gre samo za to, da si je Zahod vzredil domače izdajalce, da jih nekaj vedno naivno poje Imagine in da je matematična nujnost, da je polovica ljudi pač podpovprečno pametnih. Tudi ne gre samo za to, da vse gledamo skozi očala žrtve in zatiralca, v kar so kulturni marksisti predelali spopad med delavci in kapitalisti. In da ima žrtev vedno prav.

Gre za več. Naš spor je spor o usodi Zahodne civilizacije. Ta njegov briljantni odstavek je iztočnica za kolumno:

The war in Gaza has captured the attention of the world because Israel, due to the kinds of tragic choices it must make, has emerged as the main avatar of Western civilization. This is one thing that the campus left gets correct. Throughout human history, most peoples have accomplished nothing most of the time, sulking in poverty, stagnation, tyranny, and sloth. Just as the United States forged a new civilization out of a wilderness, 75 years ago a people that had been stateless for over two millennia took over a small strip of land that had practically no natural resources, all the while being surrounded and outnumbered by hostile neighbors. Yes, in both stories, atrocities and injustices were committed along the way. But this is fundamentally less important than what these nations have accomplished and the necessity of making sure they continue to survive and prosper. As recent campus protests have made clear, the left sees these connections and knows what the stakes are. Israel and its allies must similarly understand that the real public relations battle is a struggle over the metanarrative of Western Civilization.

Usrane luknje

Zahod je ustvaril sodobno znanost, tehnologijo, spravil je ljudi na luno in bolnike na antibiotike. Amerika je dala nov pospešek Zahodu in se ustvarila iz divjine, iz kontinenta, ki je bil v kameni dobi. Izrael je razvita, demokratična, visokotehnološka država v regiji, kjer so vseokrog, če si sposodim sočno besedo in malo pretiravam, same usrane luknje.

Večina ljudi je pravzaprav zadovoljna, da živi v usrani luknji, če le ima nekaj hrane in kurjave in se jim ni treba za to ravno pretegniti. In potem pride Zahod, pridejo ZDA, pride Izrael, in jim dajo vedeti, da so luzerji, da so zgube.

In pride tisti pridni sosed, ki je imel pred leti eno kravo, tako kot ti, danes ima pa sodoben hlev s petdeset glavami živine; in pokažejo, da se da. Da so revščina, nerazvitost, beda posledica lenobe, neambicioznosti, nemarnosti, korupcije, gnile družbene ureditve. In ne izkoriščanja, zatiranja ali zarote tega ali onega. Da se, če se hoče.

Izrael ni samo Izrael. Ne gre samo za njegov spor s Palestinci. Izrael je simbol. Je simbol tega, da se da. Je simbol tega, da ne dajejo vse kulture, vse vrednote, vsi politično-ekonomski sistemi enakih rezultatov. Izrael je kot levja šapa v volčjem brlogu, ki jo Zahod izteguje v svoj rojstni kraj. Je prednja straža Evrope pred trdoživo, zavedno, spoštovanja vredno islamsko civilizacijo.

Izrael je vse, kar levica ni

Levica se tega zaveda in zato tako nasprotovanju Izraelu. Ker stoji za vse, kar levica ni. Za pridnost, podjetnost, inovativnost, kapitalizem; tudi za pravičnost, ampak tako pravičnost, ki vsakemu da, kar si zasluži, in ne kar vsem enako. Antisemitizem ni samo sovraštvo do Judov. Je sovraštvo do vrednot, ki so zahod naredile Zahod.

In ja, rešitve, ki jih ima na izbiro Izrael, so tragične. Sosedje bi ga radi nagnali v morje. Počasi, korak za korakom gradi mir - s tistimi, ki mu priznajo pravico do obstoja. Iran mu je ne. Palestinci mu je ne. Lahko jih tišči k tlom. A ko popusti, ko se umakne iz Gaze in jim pusti, da se komandirajo sami, iz kanalizacijskih cevi delajo rakete, iz sladkorja in umetnih gnojil gorivo; razvojno pomoč namenjajo za tunele, iz katerih bodo na slepo streljali proti izraelskim mestom. Če poskuša to preprečiti, ga obtožujejo vojnih zločinov in celo genocida.

Gaza je imela polno avtonomijo, Izrael se je pred skoraj dvajsetimi leti od tam umaknil, vanjo so se stekale milijarde arabskega in zahodnega denarja, lahko bi bila Singapur, Dubaj, Monako. Pa ni. In ni Izrael kriv, da ni.

Dokler bi ga pometli v morje, je Izrael seveda proti rešitvi dveh držav. Iz Gaze so na izraelska mesta in vasi dnevno letele rakete, kljub temu, da je bila pod embargom. Da je bilo vsak kilogram razstreliva treba prešvercati. Če bi bila Gaza suverena država, kaj vse bi si lahko pripeljali! Izrael ni nor, da bi na svoji meji dopustil nastanek države, katere edini program in cilj bi bil pometati Izraelce v morje in se razširiti “od reke do morja”.

Zob za zob in druge dileme

Izbire, pred katerimi je vsaka izraelska vlada, so težke, včasih obstajajo samo tragične alternative in tupatam Izrael izbere tudi napačno. Tudi ni delal vedno vsega prav Zahod. Indijanci so nastradali. Gozdovi na našem Krasu so nastradali. Benečani so nam jih posekali, da so dobili pilote, na katere so postavili Benetke. Vsakič, ko občudujem Benetke, si rečem, vredno je bilo. Gledano v celoti je zgodba Zahoda pozitivna zgodba. Samo na Zahodu je so demokracija, človekove pravice, enakost spolov in mir.

Izrael je trdo zgrabil svoje sovražnike, včasih pretrdo. Od daleč in iz soseščine, kjer je tudi najbolj težaven sosed še kar razumen, se zdi, da bi lahko naredil več za sožitje s sosedi. Lahko kakšne bolnice, iz katere so letele rakete na Izrael, ne bi bombardiral nazaj. Ampak Izrael ne pozna Nove zaveze, ne nastavlja drugega lica, ampak mu Stara zaveza veleva “zob za zob, oko za oko”. Zato je v tistem zverinjaku do zdaj preživel.

Dejstvo je, da Izrael skrbi za svoj mir tako, da je med Izraelci in Palestinci čim manj žrtev. Palestinci napadajo in se branijo tako, da bi bilo med Izraelci in Palestinci žrtev čim več. Več kot je civilnih žrtev, več simpatij med poženščenimi zahodnjaki je za Hamas.

Nesrečni mirovniki s svojim nepremišljenim odzivom motivirajo Hamas, da dela na tem, da bi bilo žrtev čim več. Še posebej žensk in otrok. Če jih bo dovolj, bodo države z najbolj feminizirano zunanjo politiko celo priznale Palestino. Če bi Hamas pozivale k izpustitvi talcev, bi za civiliste v Gazi naredile več. Ne pa tudi za Hamas.

Boj za Zahodno civilizacijo

Ko se na Zahodu prerekamo o Gazi, ne gre za ženske in otroke, ne gre za Palestince. Vsi si želimo mir, vsi si želimo, da bi bilo žrtev čim manj, vsi si želimo, da otroci ne bi umirali. V teh željah smo povsem enotni. Naše debate tukaj niso o tem. Naš spor je o tem, kaj je, kaj predstavlja, od kod prihaja in kam gre - Zahodna civilizacija.

O, vem, nekatere vas ta pojem udari po ušesu in zaskeli v možganih. Radi bi mu rekli sovražni govor. Ker se sramujete Zahoda, ker se sramujete svojih korenin, ker bi se radi izognili trudu, da bi Zahod ostal, kar je postal; trudu, ki je bil potreben, da je Zahod lastnoročno ustvaril sodobni svet.

Ker bolj udobno je lenariti in čakati, da kaj pade z drevesa, s tovornjaka ali iz skladišča tistih računalnikov v Logatcu. Ker je za sosedov uspeh in svoj neuspeh bolj udobno kriviti sistemsko nepravičnost, zatiranje in neoliberalno zaroto, kot pa svojo lenobo, nesposobnost, morda tudi samo smolo.

Naš spor ni o Gazi, naš spor je o tem, kaj je, kaj predstavlja, od kod prihaja in kam gre - Zahodna civilizacija.

Skratka

Izrael je steber naše Zahodne civilizacije na Bližnjem vzhodu. Steber, kot edina demokracija, edina država, ki spoštuje človekove pravice, edina, ki ima cvetočo znanost, podjetništvo in kapitalizem. Edina v tisti regiji, kjer* svobodno skupaj živijo Judje, Kristjani in Muslimani.

Zato ga nekateri sovražijo. Zato ga nekateri podpiramo. Dela tudi napake, ampak je na naši strani.

Slovenska vlada, ki te dni priznava Palestino, ni na naši strani. Polovica jih itak ne razume, za kaj gre. Nekaj jih pa. In izbrali so drugo stran.

*trditev se nanaša na ozemlja, ki so pod polnim nadzorom Izraela. Gaza in veliki deli Zahodnega brega to niso.