Ne poznamo vseh posledic zastrupljanja trpečih
Dobri dve leti nazaj sem za Pravno prakso utemeljil, da bi moralo biti breme prepričevanja v celoti na ramenih tistih, ki bi spreminjali tisočletni red.
Zagovorniki zastrupljanja trpečih spreminjajo pravila, ki v zvezi z življenjem in smrtjo veljajo tisočletja in za katera imamo pozitivno zgodovinsko izkušnjo - namreč preživetje in razcvet civilizacij, kjer umor ali samomor nista bili bližnjici v smrt. Že samo to neizpodbitno dejstvo bi moralo biti zadosten argument nasprotnikov zakona.
Zagovorniki bi morali dokazati ne samo, da je zastrupljanje dobra rešitev za starega in bolnega, ampak tudi, da nima negativnih učinkov na skupnost - na druge ljudi, na družino, na narod, na civilizacijo. Tega niti ne poskušajo, ker tega niti ne vedo, niti ne morejo vedeti. Njihove pameti namreč ni več, kot je bilo pameti stotin rodov, ki so obstoječo ureditev poseganja v zadeve življenja in smrt postavili in ohranjali. Sicer fanatični kolektivisti, ko gre za davke in socialo, so skrajni individualisti, ko je treba rušiti temeljne moralne norme naše kulture.
Najprej objavljeno v Pravi praksi 18.5.2023.
Napuh razuma v diskusiji o evtanaziji
V razpravah o evtanaziji, ki jih je sprožil predlog zakona, krožijo argumenti logične, etične ali celo metafizične narave. Logični se nanašajo na to, kako lahko svobodo »ubiti se« ali »biti ubit« izpeljemo iz aksiomov človekovih pravic, pa kako je taka odločitev racionalna z vidika zdravstvene blagajne. Etični se sprašujejo o vrednotnih argumentih za in proti, tehtajo npr. med vrednoto življenja in vrednoto ne-trpljenja. Metafizični argumenti v razpravo vnesejo referenco na presežno, na vero, na Boga.
Četrta veja filozofije je epistemologija – torej veda o naravi, izvoru in mejah človeškega znanja[1]. Ta razmislek je o tem temelju, ki pravzaprav odloča o okvirjih veljavnosti ostalih skupin argumentov.
Teza je, da zagovorniki evtanazije preprosto nimajo zadostnega znanja, ki bi opravičevalo spremembe na tem področju. Nasprotniki evtanazije pa imajo argumente, ki v sodobni družbi nimajo teže, so pa epistemološko veljavni.
Glede znanja je osnovno kategorizacijo podal tudi Donald Rumsfeld: znano-znano, znano-neznano, neznano-znano in neznano-neznano[2]. Od teh štirih možnosti sta v razpravah dopustni samo prvi dve. Razpravljamo v okviru znanega-znanega ob upoštevanju, da nam je znano tudi, da tega ali onega ne vemo. Vemo pa vsaj, česa ne vemo.
zaradi stvari, ki jih ne vemo, praktično nobena človeška kultura in praktično nobena vrsta sesalcev ne prakticira aktivnega ubijanja starih ali nemočnih
So pa tudi zadeve, za katere ne vemo, da jih vemo in so zadeve, za katere ne vemo, da jih ne vemo. Postavljene so onkraj racionalne razprave in ne nastopajo v nobenem argumentu za ali proti. So onkraj epistemologije positivističnega pristopa; pristopa za katere obstaja samo tisto, kar je mogoče razumsko in logično izpeljati iz postavljenih aksiomov in opazovanja sveta.
Ne vemo, kaj glede zastrupljanja vemo in česa ne
Teza tega prispevka je, da ne vemo, kaj glede evtanazije vemo in česa še vsega ne vemo in da prav zato, zaradi stvari, ki jih ne vemo, praktično nobena človeška kultura in praktično nobena vrsta sesalcev ne prakticira aktivnega ubijanja starih ali nemočnih.
Omejevanje razprave na tisto, kar vemo, da vemo in previdnostni princip glede tistega, kar vemo, da ne vemo, je v jedru fenomena napuha razuma oz., kot je svoji knjigi dal naslov Hayek, usodni domišljavosti[3].
Hayek opaža, da »je razlika med tem, da se držimo nekih pravil obnašanja na eni strani in znanju o nečem na drugi. (…) Sposobnost, da se držimo pravil obnašanja je sposobnost zelo drugačna od znanja oz. vedenja, da bodo imele naše aktivnosti določen učinek«[4].
Z drugimi besedami, do rojstva in smrti, rojevanja in umiranja, imamo nek odnos, ki ni vezan na to, kaj o enem ali drugem vemo ali znamo; za katerega bi znali argumentirano pojasniti, zakaj tako, za katerega bi poznali vse vzroke in posledice. Pač vedemo se tako, kot da je življenje sveto. To ni utemeljen racionalni premislek nekega svečenika tisočletja nazaj, to je red, ki se je izoblikoval spontano, skozi mehanizmom pojavnosti kompleksnosti sistemov, ki so sestavljeni iz preprostih gradnikov, skozi selekcijo tisočletij kulturne evolucije.
Težava našega časa je, da svetost ni več noben argument.
Tisti, ki so se tega posebnega odnosa do rojevanja in umiranja držali, so prehranili več otrok, naredili boljše orožje in poslali človeka na luno. Ne vemo, da vemo, da je življenje sveto. Samo vedemo se tako. Rojstvo, odraščanje, poroko in smrt spremljajo rituali in tabuji, spremlja jo svetost. Svetost je tam zato, da bi nadomestila pomanjkanje argumentov, da bi nadomestila zakaj-zato.
Tisočletja je bila ljudem svetost dovolj. Težava našega časa je, da svetost ni več noben argument. Prav. Naj bo tako. V pričujoči argumentaciji zdržimo brez nje. Se pa opiramo na teorijo evolucije, ki jo nasprotniki svetosti in sploh vere v presežno ponosno zagovarjajo.
Usodna domišljavost
Domišljavost tistih, ki ne verjamejo v sveto, je, da je edino znanje tisto, ki ga lahko logično pojasnimo. Kjer za vsak zakaj obstaja zato. Stare navade in običaji so prazno-verje. Iz tega se potem rodi domišljavost, da si par ljudi lahko izmisli boljšo rešitev od tiste, ki jo je izbrusilo milijone let biološke in deset tisoči let kulturne evolucije.
Domišljavost je v tem, da je v glavah ene strokovne skupine več vedenja, znanja in modrosti kot je akumulacija pameti vseh ljudi, ki so živeli do zdaj. Usodna pa je ta domišljavost zato, ker posega v nekatere bistvene aspekte življenja. V mejo med življenjem in smrtjo.
Usodna je v tem, da pojma nimamo, na kaj vse taka sprememba še vpliva, poleg tega, da bodo starejšim namigovali, da je čas, da se poslovijo. Kako to vpliva na to, koliko cenimo življenje, otroke, zdravje, koliko manj narobe je zaradi legalnosti enega umora drug umor, koliko se zato spusti splošen nivo sočutja, splošna pripravljenost kaj potrpeti, splošno zadovoljstvo nad življenjem, ko smo zdravi.
Anglosaška tradicija precedenčnega prava, kot jo razumem, je zato epistemološko popolnejša od kontinentalne. Upošteva, da sodnik ve več, kot je znanega. Sodnik upošteva občutek za prav in narobe, kot je vcepljen v ljudi od Adama in Eve naprej. Odloči v sporu, ne da bi bila abstraktna verzija spora kje predvidena ali pred-postavljena v kakšnem zakonu.
Skratka
Ne vemo, česa vsega okrog poseganja v rojevanje in umiranje ne vemo in tudi ne vemo, kaj vemo, ko se držimo zapovedi »ne ubijaj«, zdravniki pa Hipokratove prisege. Za nekaj morajo biti ta pravila že koristna, glede na to, da še nobena velika civilizacija ni prišla na drugačno idejo in potem preživela testa stoletij.
Gledano epistemološko so tradicije, navade, ter rezultati naravne in družbene selekcije veljaven vir znanja. Družbene intuicije so veljavne oblike znanja. Nič od tega ni onkraj meja veljavnega. Znanje je namreč vse tisto, kar nam pomaga, da sprejemamo prave odločitve. Preživetje neke civilizacije je dokaz, da je do zdaj pretežno sprejemala prave odločitve.
Zato je za poseganje v temeljna pravila glede življenja in smrti povsem veljaven argument tudi ta, da že od nekdaj delamo tako. Da že dolgo bolnim pomagamo, dokler je le mogoče. Ni nam treba pojasnjevati zakaj in telovaditi s cost-benefit analizami, s previdnostnimi prinicipi ipd. Dosedanja ureditev je prestala test časa. Breme dokazovanja je na strani zagovornikov sprememb. Dokazati morajo, da je vedo vse, kar je treba vedeti. Ali pa vsaj izkazati nekaj malega dvoma, da morda obstaja tudi kaj, česar ne vedo. Napuh razuma bi kazalo nadomestiti s ponižnostjo razuma.
[1] Britannica. “Epistemology | Definition, History, Types, Examples, Philosophers, & Facts | Britannica.” Britannica. n.d., https://www.britannica.com/topic/epistemology.
[2] Rumsfeld, D.. “There are known knowns. These are things....” Brainyquote. n.d., https://www.brainyquote.com/quotes/donald_rumsfeld_148142.
[3] Hayek, F. A.. “Usodna domišljavost : napake socializma :: COBISS+.” Ljubljana : Krt, 1992 (Ptuj : Perutnina). 1992, https://plus.cobiss.net/cobiss/ul/sl/bib/ODKLJ/24137984#full.
[4] Ibid.
Odlično zapisano, pravi argumenti a kaj ko to beremo redki, redkim je mar za prihodnost, mar v pravem pomenu besede. Danes ne štejejo več argumenti, danes lahko nekdo z namišljeno skrbjo za druge le te pahne v pogubo, ker je sam doživel nekaj, čemur ni bil kos, se ni znal s tem spopasti, ker je deloval po principu kot je opisan, ker ni vedel, ni našel njemu sprejemljivega odgovora na vprašanje zakaj. Zakaj se to dogaja meni, zakaj mora nekdo od mojih tako trpeti? Pa res trpi on ali trpimo mi? Trpimo, ker ne znamo ali ne zmoremo pomagati, trpimo ker smo slišali, da trpijo? In na koncu me zmrazi misel na to, da naš zdravstveni sistem pošilja ljudi v prezgodnjo smrt, ker jim ne nudi pravočasne in ustrezne oskrbe. Zaposleni v tem sistemu vijejo roke in kličejo na pomoč, a oblast jih noče slišati, da to kar so sprejeli ni dobro, je škodljivo za družbo, ker ljudem ta sistem ni sposoben zagotoviti učinkovite zdravstvene oskrbe. In ker ne znajo, ne zmorejo, ali nočejo pomagati, raje onemoglim ponudijo odhod brez "muk". Vprašanje življenja bo po novem nek birokratski postopek neke komisije. Se narod sploh zaveda, da ne gre za izdajo vozniškega dovoljenja ampak za vprašanje usmrtitve človeka, ki so jo poimenovali kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja s kratico PPKŽ (to se lepše sliši). Če zakon ne pade bomo imeli vsi pravico do PPKŽ redki pa možnost učinkovitega zdravljenja, kjer ne bo trpljenja, ker bodo diagnoze pravočasne, zdravljenje takojšnje in z najnovejšimi metodami in zdravili! Ja, namesto tega bomo imeli pravico do PPKŽ.
In še en pomislek je glede tega zakona: Slovenija je znana po tem, da ne izvaja korektno niti obstoječih zakonov, kar je videti iz vsakdanjih primerov, kot je izgradnja ljubljanske kanalizacije ali romska problematika itn. In zdaj pridejo isti lečami s tem predlogom o evtanaziji. Tu bo šlo enako vse navzkriž, le da bodo v primežu človeška življenja. Slovenija še ene ograje ne more postaviti, da se ne bi ilegalci svobodno sprehajali, ne more ukrotiti nekega "uvoženega" župana, ker ima podporo v najskrivnejsih plasteh družbe in celo v tujini, zdaj naj bi pa razpolagala kar s življenji ljudi?! Ne, hvala.