Dobri dve leti nazaj sem za Pravno prakso utemeljil, da bi moralo biti breme prepričevanja v celoti na ramenih tistih, ki bi spreminjali tisočletni red.
Odlično zapisano, pravi argumenti a kaj ko to beremo redki, redkim je mar za prihodnost, mar v pravem pomenu besede. Danes ne štejejo več argumenti, danes lahko nekdo z namišljeno skrbjo za druge le te pahne v pogubo, ker je sam doživel nekaj, čemur ni bil kos, se ni znal s tem spopasti, ker je deloval po principu kot je opisan, ker ni vedel, ni našel njemu sprejemljivega odgovora na vprašanje zakaj. Zakaj se to dogaja meni, zakaj mora nekdo od mojih tako trpeti? Pa res trpi on ali trpimo mi? Trpimo, ker ne znamo ali ne zmoremo pomagati, trpimo ker smo slišali, da trpijo? In na koncu me zmrazi misel na to, da naš zdravstveni sistem pošilja ljudi v prezgodnjo smrt, ker jim ne nudi pravočasne in ustrezne oskrbe. Zaposleni v tem sistemu vijejo roke in kličejo na pomoč, a oblast jih noče slišati, da to kar so sprejeli ni dobro, je škodljivo za družbo, ker ljudem ta sistem ni sposoben zagotoviti učinkovite zdravstvene oskrbe. In ker ne znajo, ne zmorejo, ali nočejo pomagati, raje onemoglim ponudijo odhod brez "muk". Vprašanje življenja bo po novem nek birokratski postopek neke komisije. Se narod sploh zaveda, da ne gre za izdajo vozniškega dovoljenja ampak za vprašanje usmrtitve človeka, ki so jo poimenovali kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja s kratico PPKŽ (to se lepše sliši). Če zakon ne pade bomo imeli vsi pravico do PPKŽ redki pa možnost učinkovitega zdravljenja, kjer ne bo trpljenja, ker bodo diagnoze pravočasne, zdravljenje takojšnje in z najnovejšimi metodami in zdravili! Ja, namesto tega bomo imeli pravico do PPKŽ.
Težko ostanem miren pri vašem krotovičenju in sprevračanju besed, kot je ta, da smo usmrtitev človeka preimenovali v "pomoč pri prostovoljnem končanju življenja", ker se to lepše sliši. Ta pomoč je definirana in zapisana ter več kot jasno opredeljena kot pomoč pri končanju življenja, s številnimi varovalkami v predlogu zakona. Ne vem zakaj in kako PPKŽ povezujete z nezmožnostjo oz. odsotnostjo učinkovitega zdravljenja. Tu ni nobene povezave, preprosto ste si to izmislili, ker nimate boljših argumentov. Ker (še) imamo pravico do svobode govora, to ne pomeni, da nimamo pravice do drugih svobodnih izbir.
No, tudi sam sem prebral zakon, sicer ga nebi komentiral in kot pravnik vam lahko mirno rečem, da ostajam na svojem stališču. Zakaj? Veste, ko enkrat odprete Pandorino skrinjico, je zgodba zaključena. To ni prvi niti zadnji predpis, s katerim so pripravljavci naredili škodo, a tokrat gre za nekaj, kar se ne da popraviti, če se kasneje ugotovi, da nekaj ni bilo prav. Poglejte si zadnjo odločitev Ustavnega sodišča glede preizkusa alkoholiziranosti. Prava klofuta a pazite, kaj pravijo "varuhi reda" in njihov zagovorniki, kako da sodišče ni upoštevalo dejstva, da zaradi alkohola v prometu umre veliko ljudi? Kako si upajo, ko pa vedo, da je postopek ugotavljanja neustaven. Ampak za ureditev imajo eno leto časa. Ko pa bo nekaj ljudi prekmalu zapustilo ta svet po postopku, ki ga ureja zakon o PPKŽ, bo to nepovratno, posledice se ne bo dalo popraviti in tu gre za vprašanje življenja, ja življenja, ki je samo eno, nič več. In kaj boste rekli ko se bo to zgodilo, ker se bo, ker zakon ni v redu, na to so opozarjali že v postopku, da o drugih dilemah ne govorimo. Niti ni bilo neke resne javne razprave, soočenja dejstev, zato imamo vso pravico, da se oglasimo in da opozarjamo, dokler še ni prepozno. In če vi menite, da je moj zapis kakorkoli omejil svobodo govora, se hudo motite. Svoboda govora ni svoboda kjer mi nekdo tretji nalaga kaj smem povedati, zapisati, moja svoboda govora je omejena z drugimi pravicami in s tem kar sem zapisal nisem posegel v nobeno varovano pravico. Sam sem vse to, o čemer sem pisal, doživel v širši družini. Bil priča kar nekaj smrtim in vse so bile drugačne, vsak je pot zaključil drugače in človek to sprejme kadar ve, da je bilo narejeno vse kar in kot bi moralo biti, v enem primeru pa ni bilo in končalo se je drugače kot bi se moralo, žal. Prijatelj mi je dobesedno umrl v naročju, srčni zastoj, nič ni pomagalo in takrat ugotoviš kako pomembno in krhko je življenje in da to hitenje v smrt ni nekaj normalnega je nekaj čemur bi se morali kot družba izogniti v velikem krogu. Ko enkrat smrt določiš kot izbiro je dejstvo, da bodo nekateri izbrali tudi to opcijo, žal.
Prvič, ne pogovarjamo se o zakonu o evtanaziji, čeprav bi bilo prav, da bi se, ampak o zakonu o pomoči pri končanju življenja. Zagovorniki svetosti življenja to gladko in zavestno spregledajo. Če kje, je napuh na strani nasprotnikov zakona, zato, ker so argumenti, ki jih imajo ti šibki in v glavnem v domeni ideološkega. In nikakor ne drži, da nobena človeška kultura ni prakticirala aktivnega ubijanja starih ali nemočnih. Žal so marsikje okrutne okoliščine in pomanjkanje, prisilile nekatere skupnosti, da so se poslovile od starejših članov in to celo od takšnih, ki sploh niso trpeli, ampak so predstavljali samo odvečno breme za skupnost, tveganje za njeno preživetje. Dejstvo je, da redko kdo, ki doživi podobno izkušnjo kot jo je drrr. Pleterski s svojim očetom ali ljudje, ki brez ideoloških očal z razumevanjem preberejo izkušnje umirajočih, ki si želijo umreti (in to nazadnje storijo v npr. v Švici), ostane nasprotnik trenutno predlaganega zakona v Sloveniji.
In pri evtanaziji in pri evfemizirani pomoči pri končanju življenja je skupna in bistvena lastnost ta, da življenje ni več sveto. Ne pravim, da nobena človeška kultura ni prakticirala aktivnega ubijanja nemočnih, ampak da nobena visoka in v konkurenčnem boju z drugimi PREŽIVELA kultura tega ni počela. Nobena taka ni izumila motorja z notranjim izgorevanjem.
Ah, ja, filozofirati s temi levičarskimi tepci? A ni škoda časa? Zadeva je po moje kaj preprosta: treba je le slediti denarju. Ki ga ni, ker ga levičarji znajo pridobivati le iz davkov, ki se že itak previsoki, firme pa odhajajo na Hrvaško. Tudi oskrbovalnega osebja, ker so plače premajhne za tako težko delo. In smo spet pri denarju. Ljudi za ta poklic tudi ni, ljudi je sploh vse manj, in razmerje med mladimi in osebe potrebnimi starimi je tudi zaskrbljujoče.
Ker so levičarji tako nesposobni, so našli rešitev kot že leta 1945: razglasiti določene kategorije ljudi za ti. nepotrebne in jih pobiti.
In še en pomislek je glede tega zakona: Slovenija je znana po tem, da ne izvaja korektno niti obstoječih zakonov, kar je videti iz vsakdanjih primerov, kot je izgradnja ljubljanske kanalizacije ali romska problematika itn. In zdaj pridejo isti lečami s tem predlogom o evtanaziji. Tu bo šlo enako vse navzkriž, le da bodo v primežu človeška življenja. Slovenija še ene ograje ne more postaviti, da se ne bi ilegalci svobodno sprehajali, ne more ukrotiti nekega "uvoženega" župana, ker ima podporo v najskrivnejsih plasteh družbe in celo v tujini, zdaj naj bi pa razpolagala kar s življenji ljudi?! Ne, hvala.
Odlično zapisano, pravi argumenti a kaj ko to beremo redki, redkim je mar za prihodnost, mar v pravem pomenu besede. Danes ne štejejo več argumenti, danes lahko nekdo z namišljeno skrbjo za druge le te pahne v pogubo, ker je sam doživel nekaj, čemur ni bil kos, se ni znal s tem spopasti, ker je deloval po principu kot je opisan, ker ni vedel, ni našel njemu sprejemljivega odgovora na vprašanje zakaj. Zakaj se to dogaja meni, zakaj mora nekdo od mojih tako trpeti? Pa res trpi on ali trpimo mi? Trpimo, ker ne znamo ali ne zmoremo pomagati, trpimo ker smo slišali, da trpijo? In na koncu me zmrazi misel na to, da naš zdravstveni sistem pošilja ljudi v prezgodnjo smrt, ker jim ne nudi pravočasne in ustrezne oskrbe. Zaposleni v tem sistemu vijejo roke in kličejo na pomoč, a oblast jih noče slišati, da to kar so sprejeli ni dobro, je škodljivo za družbo, ker ljudem ta sistem ni sposoben zagotoviti učinkovite zdravstvene oskrbe. In ker ne znajo, ne zmorejo, ali nočejo pomagati, raje onemoglim ponudijo odhod brez "muk". Vprašanje življenja bo po novem nek birokratski postopek neke komisije. Se narod sploh zaveda, da ne gre za izdajo vozniškega dovoljenja ampak za vprašanje usmrtitve človeka, ki so jo poimenovali kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja s kratico PPKŽ (to se lepše sliši). Če zakon ne pade bomo imeli vsi pravico do PPKŽ redki pa možnost učinkovitega zdravljenja, kjer ne bo trpljenja, ker bodo diagnoze pravočasne, zdravljenje takojšnje in z najnovejšimi metodami in zdravili! Ja, namesto tega bomo imeli pravico do PPKŽ.
Težko ostanem miren pri vašem krotovičenju in sprevračanju besed, kot je ta, da smo usmrtitev človeka preimenovali v "pomoč pri prostovoljnem končanju življenja", ker se to lepše sliši. Ta pomoč je definirana in zapisana ter več kot jasno opredeljena kot pomoč pri končanju življenja, s številnimi varovalkami v predlogu zakona. Ne vem zakaj in kako PPKŽ povezujete z nezmožnostjo oz. odsotnostjo učinkovitega zdravljenja. Tu ni nobene povezave, preprosto ste si to izmislili, ker nimate boljših argumentov. Ker (še) imamo pravico do svobode govora, to ne pomeni, da nimamo pravice do drugih svobodnih izbir.
Če je svoboda govora OK, to ni argument, da je svoboda ok na splošno. Gre za napačno sklepanje.
No, tudi sam sem prebral zakon, sicer ga nebi komentiral in kot pravnik vam lahko mirno rečem, da ostajam na svojem stališču. Zakaj? Veste, ko enkrat odprete Pandorino skrinjico, je zgodba zaključena. To ni prvi niti zadnji predpis, s katerim so pripravljavci naredili škodo, a tokrat gre za nekaj, kar se ne da popraviti, če se kasneje ugotovi, da nekaj ni bilo prav. Poglejte si zadnjo odločitev Ustavnega sodišča glede preizkusa alkoholiziranosti. Prava klofuta a pazite, kaj pravijo "varuhi reda" in njihov zagovorniki, kako da sodišče ni upoštevalo dejstva, da zaradi alkohola v prometu umre veliko ljudi? Kako si upajo, ko pa vedo, da je postopek ugotavljanja neustaven. Ampak za ureditev imajo eno leto časa. Ko pa bo nekaj ljudi prekmalu zapustilo ta svet po postopku, ki ga ureja zakon o PPKŽ, bo to nepovratno, posledice se ne bo dalo popraviti in tu gre za vprašanje življenja, ja življenja, ki je samo eno, nič več. In kaj boste rekli ko se bo to zgodilo, ker se bo, ker zakon ni v redu, na to so opozarjali že v postopku, da o drugih dilemah ne govorimo. Niti ni bilo neke resne javne razprave, soočenja dejstev, zato imamo vso pravico, da se oglasimo in da opozarjamo, dokler še ni prepozno. In če vi menite, da je moj zapis kakorkoli omejil svobodo govora, se hudo motite. Svoboda govora ni svoboda kjer mi nekdo tretji nalaga kaj smem povedati, zapisati, moja svoboda govora je omejena z drugimi pravicami in s tem kar sem zapisal nisem posegel v nobeno varovano pravico. Sam sem vse to, o čemer sem pisal, doživel v širši družini. Bil priča kar nekaj smrtim in vse so bile drugačne, vsak je pot zaključil drugače in človek to sprejme kadar ve, da je bilo narejeno vse kar in kot bi moralo biti, v enem primeru pa ni bilo in končalo se je drugače kot bi se moralo, žal. Prijatelj mi je dobesedno umrl v naročju, srčni zastoj, nič ni pomagalo in takrat ugotoviš kako pomembno in krhko je življenje in da to hitenje v smrt ni nekaj normalnega je nekaj čemur bi se morali kot družba izogniti v velikem krogu. Ko enkrat smrt določiš kot izbiro je dejstvo, da bodo nekateri izbrali tudi to opcijo, žal.
Prvič, ne pogovarjamo se o zakonu o evtanaziji, čeprav bi bilo prav, da bi se, ampak o zakonu o pomoči pri končanju življenja. Zagovorniki svetosti življenja to gladko in zavestno spregledajo. Če kje, je napuh na strani nasprotnikov zakona, zato, ker so argumenti, ki jih imajo ti šibki in v glavnem v domeni ideološkega. In nikakor ne drži, da nobena človeška kultura ni prakticirala aktivnega ubijanja starih ali nemočnih. Žal so marsikje okrutne okoliščine in pomanjkanje, prisilile nekatere skupnosti, da so se poslovile od starejših članov in to celo od takšnih, ki sploh niso trpeli, ampak so predstavljali samo odvečno breme za skupnost, tveganje za njeno preživetje. Dejstvo je, da redko kdo, ki doživi podobno izkušnjo kot jo je drrr. Pleterski s svojim očetom ali ljudje, ki brez ideoloških očal z razumevanjem preberejo izkušnje umirajočih, ki si želijo umreti (in to nazadnje storijo v npr. v Švici), ostane nasprotnik trenutno predlaganega zakona v Sloveniji.
In pri evtanaziji in pri evfemizirani pomoči pri končanju življenja je skupna in bistvena lastnost ta, da življenje ni več sveto. Ne pravim, da nobena človeška kultura ni prakticirala aktivnega ubijanja nemočnih, ampak da nobena visoka in v konkurenčnem boju z drugimi PREŽIVELA kultura tega ni počela. Nobena taka ni izumila motorja z notranjim izgorevanjem.
Ah, ja, filozofirati s temi levičarskimi tepci? A ni škoda časa? Zadeva je po moje kaj preprosta: treba je le slediti denarju. Ki ga ni, ker ga levičarji znajo pridobivati le iz davkov, ki se že itak previsoki, firme pa odhajajo na Hrvaško. Tudi oskrbovalnega osebja, ker so plače premajhne za tako težko delo. In smo spet pri denarju. Ljudi za ta poklic tudi ni, ljudi je sploh vse manj, in razmerje med mladimi in osebe potrebnimi starimi je tudi zaskrbljujoče.
Ker so levičarji tako nesposobni, so našli rešitev kot že leta 1945: razglasiti določene kategorije ljudi za ti. nepotrebne in jih pobiti.
In še en pomislek je glede tega zakona: Slovenija je znana po tem, da ne izvaja korektno niti obstoječih zakonov, kar je videti iz vsakdanjih primerov, kot je izgradnja ljubljanske kanalizacije ali romska problematika itn. In zdaj pridejo isti lečami s tem predlogom o evtanaziji. Tu bo šlo enako vse navzkriž, le da bodo v primežu človeška življenja. Slovenija še ene ograje ne more postaviti, da se ne bi ilegalci svobodno sprehajali, ne more ukrotiti nekega "uvoženega" župana, ker ima podporo v najskrivnejsih plasteh družbe in celo v tujini, zdaj naj bi pa razpolagala kar s življenji ljudi?! Ne, hvala.