O dijakih in divjakih

Ali bodoče elite vzgajamo za sodelovanje po pravilih civilizacije ali v čustvene borce kamenodobnih plemenskih spopadov?

Mariborski dijaki so na debatnem tekmovanju v Zagrebu protestno odstopili, ker so izžrebali, da bi morali zagovarjati ustanovitev Izraelske države. Mentorica je njihovo odločitev podprla, češ da gre za moralno integriteto, ki prevlada nad pravili tekmovanja. Pridružil se ji je tudi ravnatelj.

Izrael je ustanovljen, ima pravico do obstoja, kratijo mu jo samo Palestinci. Pa vendar ni najhujša ta neverjetna ideološka zaslepljenost dijakov, očitno posledica slovenske vladno-medijske propalestinske propagandne mašinerije.

Vredno razmisleka se mi zdi stanje našega šolstva, ki očitno mladih več ne uvaja v red civilizacije, kjer morajo abstraktna pravila in intelektualna distanca prevladati nad prirojenimi intuicijami in nagoni.

Za telebane

Peter je v Hoferju ukradel čokolado. Tudi Pavel je v Hoferju ukradel enako čokolado. Vsakemu posebej sodi ista sodnica. Vse druge okoliščine so enake, se pa na sojenju izkaže, da Peter “obsoja genocid v Gazi”, Pavel pa ne. Sodnica, ki tudi “obsoja genocid v Gazi”, Petru naloži milejšo kazen kot Pavlu.

Sodnica ni bila vzgojena v osebo, ki bi bila sposobna sodelovanja v redu civilizacije, v katerem morajo abstraktna pravila in intelektualna distanca prevladati nad prirojenimi intuicijami in nagoni. Milejše je obravnavala osebo, ki je iz njenega plemena oz. osebo do katere ima pozitivna čustva. Kaže, da take ljudi vzgajajo naše gimnazije.

Zdaj pa se zadeve lotimo še z orodji psihologije, sociologije in nevroznanosti.

Freudovska diagnoza

Freud bi dogodek mariborskih dijakov interpretiral kot šolski primer zloma ega pod pritiskom id-a, ob tihem soglasju patološkega superega.

V Freudovi teoriji je ego tisti, ki mora opravljati težko delo “testiranja realnosti” (Realitätsprüfung). Njegova naloga na debatnem tekmovanju bi bila, da začasno potlači osebna čustva in racionalno uporabi orodja logike. Če dijaki tega niso zmožni, gre za regresijo: ego se odpove svoji funkciji in dopusti, da prevlada id – v tem primeru primitivni, plemenski afekt sočutja in agresije, ki temelji na neposrednih čustvenih dražljajih iz okolja - posnetkov iz Gaze.

Še bolj kritičen bi bil Freud do vloge mentorice. Namesto da bi delovala kot zunanji superego, ki mlade uvaja v civilizacijske norme, disciplino in pravila igre, je dijakom dajala potuho. Namesto da bi superego zahteval distanco in objektivnost, kar je naporno in včasih boleče, se je postavil v vlogo odvetnika ida, ki narcisistično uživa v svoji moralni vzvišenosti.

Freuda tudi ne bi čudilo, da je mentorica ženskega spola. Ženskam je pripisoval šibkejši superego, kar je sicer sodobna evolucijska psihologija spoznala za zmotno. Ženski superego obstaja, ima pa drugačno specializacijo: moški pogosteje teži k abstraktni pravičnosti (justice) in neosebnim pravilom družbe, ženski pa prioritizira etiko skrbi (care) in ohranjanje medosebnih odnosov. V primeru mariborskih dijakov je tako "ženski" princip empatije s Palestinci prevladal nad "moškim" principom spoštovanja procesnih pravil tekmovanja.

Hayek pritrjuje

Za Freuda je civilizacija proces nenehnega odrekanja nagonom. Odpoved debati zaradi “občutkov” je torej anti-civilizacijsko dejanje; je zmagoslavje užitka v moralni vzvišenosti nad mukotrpnim trudom razuma.

Kar je Freud opisal na ravni posameznikove psihe, je Hayek apliciral na celotno družbo. Hayekov naravni red (red majhne skupine) je sociološki ustreznik Freudovemu id-u. V obeh primerih gre za prevlado primitivnih impulzov, solidarnosti do bližnjih in čustvenega odzivanja, kar je bilo evolucijsko koristno za življenje v kamenodobnem plemenu.

Razširjeni red (civilizacija, trgovina, pravo, demokracija) deluje kot civilizacijski superego. To je sistem abstraktnih, neosebnih pravil, ki od nas zahtevajo, da zatremo svoje plemenske instinkte — na primer, da spoštujemo pogodbo s tujcem, da sodimo Petru in Pavlu po zakonu, ne po osebnih simpatijah, ali, v primeru tekmovanja v retoriki, da profesionalno zagovarjamo stališče, ki nam osebno sicer ni blizu. Tudi Eichmann je imel odvetnika.

Mariborski dijaki so s svojim odstopom demonstrirali nezmožnost sodelovanja v tem razširjenem redu. Hayek bi v tem videl regresijo, ki se kaže na dva načina. Prvič, gre za odrivanje abstraktnega. Civilizacija stoji in pade na sposobnosti posameznika, da sledi neosebnim pravilom (npr. pravila tekmovanja), ne glede na to, koga ta pravila v tistem trenutku favorizirajo. Druga težava je atavizem sočutja. Ko “integriteta” postane izgovor za kršenje slepih pravil, se vračamo v moralno ureditev savane, kjer šteje le pripadnost svojemu “tropu” in trenutni emocionalni vzgibi.

Skladno s principom savane

Sodobna evolucijska psihologija, zlasti princip savane, daje empirično podlago, ki potrjuje uvide obeh dunajskih mislecev. Njegovo bistvo je trditev, da so človeški možgani evolucijsko prilagojeni na okolje kamenodobnih prednikov, kar pa ni skladno s potrebami civilizacije, še posebej ne moderne.

Tule sem že omenjal knjigo The Intelligence Paradox. Kanazawa v njej pojasnjuje, da je abstraktna inteligenca evolucijska novost, naše moralne in socialne intuicije pa ostajajo zakoreninjene v kamenodobni preteklosti. Kanazawa dokazuje, da ljudje težje procesiramo abstraktne koncepte. Naša nagnjenost k iskanju “pravičnosti” za žrtve, ki jih vidimo na zaslonih, je neposreden produkt možganov, ki ne ločijo med bližnjim sosedom v savani in geopolitičnim akterjem na drugem koncu sveta.

Kognitivna nevroznanost je izmerila, da močna čustvena vzburjenost (afekt) “izklopi” prefrontalni korteks (Freud bi rekel, da je tam sedež ega in racionalnega superega) in aktivira amigdalo (Freud bi rekel, da je tam sedež id-a, torej primarnih impulzov). Ko mariborski dijaki zavrnejo debato, ker jim ni všeč stališče, ki bi ga morali zagovarjati, gre za umik iz zahtevnega, evolucijsko novega okolja (neosebna debata, razširjeni red, civilizacija) v varno, evolucijsko staro okolje (plemenska pripadnost, naravni red, kamena doba).

Odločitev dijakov in mentorice, da prednost dajo “občutkom”, je po Kanazawi dejanje tistih, ki niso sposobni uporabiti inteligence za premostitev evolucijskih nagnjenj. S tem, ko so zavrnili neosebna pravila tekmovanja, so se vrnili k tistemu, kar Kanazawa imenuje “savanski možgani” — kjer šteje le, kdo je naš in kdo je sovražnik, ne pa, kateri argument je logično močnejši.

Nazaj v gimnazijo

Gimnazijci in njihova mentorica so nam ilustrirali še en primer civilizacijske erozije. Da se je to zgodilo na eni naših najboljših gimnazij, je še posebej zaskrbljujoče. Če elitne gimnazije niso več sposobne vzgojiti posameznikov, pri katerih bi disciplina razuma premagala diktat čustvene vzburjenosti, potem naša šola ne vzgaja več državljanov za razširjeni red, temveč povratnike v plemensko skupnost. Kar se na družbenih omrežjih in v političnem prostoru že čuti. Notranja in zunanja politika nagovarjata primitivna čustva, odločitev ne vodi več razum, ampak potreba po ugajanju čustveno preobčutljivim volivcem. Kar poskušam tule dopovedati je, da za to niso kriva družbena omrežja. Na družbenih omrežjih se ta povratek v plemensko skupnost samo najbolj razločno vidi.

Zadeva ni nepovezana s feminizacijo učiteljskega poklica in odsotnega očeta pri vzgoji otrok. Težava je odsotnost “moškega principa” — tistega, ki v freudovskem smislu predstavlja strogi, neosebni superego, ki zahteva spoštovanje pravil, objektivnost in distanco. Ko mentorica moralno integriteto enači s čustvenim umikom, mladim sporoča, da so njihovi občutki pomembnejši od pravil in reda.

Na splošno ta prevlada “etike skrbi” nad “etiko pravičnosti” hromi ključne družbene institucije, vključno s sodstvom, in ruši Hayekov razširjeni red. Če npr. sodnica Petra in Pavla namesto neosebnega zakona (abstraktnega reda) sledi empatiji do konkretne osebe, se pravna država sesuje v subjektivno arbitrarnost.

V naravoslovju in tehniki vsako zmoto hitro in neusmiljeno kaznujejo neizprosni zakoni narave (most se zruši, raketa ne poleti). Družboslovje takšne povratne zanke nima. Problem je zato sistemski. Ideološke zmote in čustvene regresije lahko cvetijo desetletja, skrite za fasado “humanosti”, dokler ne razjedo samih temeljev civilizacije oz. razširjenega reda družbe. Ni pa to humanost ampak regresija v Freudov id oz. Hayekov naravni red plemenskih skupnosti oz. savano.

Skratka

Če bo sistem nagrajeval tiste, ki niso sposobni sodelovati v razširjenem redu, ker je zanje prezahteven, bomo dobili generacije, ki bodo čustveno hiper-senzibilne in zato civilizacijsko neuporabne. Če ne bo nihče več postavljal meje med osebnim gnusom in neosebno resnico, med osebno simpatijo in neosebnimi pravili, se bomo kljub tehnološkemu napredku vrnili v mrak savane, v kameno dobo, v plemenske skupnosti. Ki bodo fajtale po družbenih omrežjih. In širše.