Olimpijski zaton Zahoda

Otvoritev iger v Parizu je moje prijatelje užalila, nekatere celo razjezila. Mene je razočarala. Francija je imela priložnost pokazati, da Zahoda še ne gre odpisati. Ampak ni. Zakaj?

Iz Zadnje večerje je nastala bakanalija.

Namesto, da bi Francija z otvoritvijo spomnila na bleščeče dosežke svoje kulture, na vse, kar je v njeni zgodovini lahko zgled prihodnjim stoletjem in sosednjim kontinentom, na vse kar velja negovati in spoštovati, saj je na teh temeljih postala kulturno, gospodarsko in vojaško velika, namesto tega je Francija spomnila na svojo pomembno vlogo pri izkoreninjenju Zahodne civilizacije, pri izruvanju, kot bi rekla Chantal Delsol, iz tistega humusa, na katerem je zrasla.

Francija je spomnila na svojo pomembno vlogo pri izkoreninjenju Zahodne civilizacije.

Norčevanje iz Zadnje večerje, prikimavanje terorju Francoske revolucije, čaščenje Zlatega teleta in zaključna scena z bledim jezdecem apokalipse so vinjete neke civilizacije, ki se je sprijaznila s svojim zatonom in se tolaži z razvratno zabavo.

1789: začetek začetka konca

Če je bila Francoska revolucija 1789 začetek začetka konca Zahoda, potem lahko otvoritev iger 2024 vidimo kot konec začetka tega konca. Med Francosko revoluciji se je prvič sistemsko in na debelo zgodilo, da si je skupinica posameznikov zamislila, da oni vedo bolje od tisočletij izkušenj človeštva. In so ukinili koledar, nedeljo in krščanstvo; industrijsko, z giljotino, so zagnali množično pobijanje političnih nasprotnikov in pokazali smer nacističnim plinskim celicam in socialističnim hudim jamam.

Oče konservativne misli Edmund Burke je nekako takole napisal o revoluciji, ki ima v Ljubljani še vedno svoj trg:

“Vsa dostojna oblačila življenja bodo grobo raztrgana. Kot smešno, absurdno in zastarelo modo je treba odpraviti vse dodatne ideje, ki jih ponuja garderoba moralne domišljije, ideje, ki jih srce priznava in razum potrjuje kot potrebne, da bi zakrile pomanjkljivosti naše gole dergetajoče-se narave in jo dvignile v dostojanstvo." (Edmund Burke, Reflections on the Revolution in France, 1790, prevod PTB).

Burke je pisal v prispodobi. V kostumih “umetnikov” z otvoritve Iger smo konkretno videli, kako so bila dostojna oblačila raztrgana, kako garderobe morale ni bilo več. Odsotnost dostojanstva so kamere zabeležile celo v obliki moda, ki je enemu od nastopajočih (treji z leve na sliki) bingljalo iz obleke.

Dioniz proti Apolonu

Pol sveta je eno od scen otvoritve spoznalo kot norčevanje iz Zadnje večerje. Kjer je Jezusa upodobila zavaljena oseba ne povsem določenega spola. Kdor uživa tisti kruh, Jezusov, iz prave Zadnje večerje, bo živel vekomaj. Kdor uživa tisto, kar je bilo na mizi na tisti otvoritvi, ta bo v sladki pijanosti užival tisti dan.

Potem so nas poskusili prepričati, da tisto ni bilo to, kar so videle milijarde, ampak Pojedina bogov. To je znana Bellinijeva slika, tisto za izgovor, ki je podobna Da Vincijevi, pa da je naslikal narisal nek nizozemski slikar, za katerega do včeraj nihče ni slišal. Da je bila namesto Zadnje večerje na programu bakanalija, da je se je Zadnja večerja razvila v orgija, to naj bi nas pomirilo.

Ampak spomni pa nas Pojedina bogov na neko globljo resnico, ki človeštvo spremlja od začetkov.

Nietzsche je bil menda prvi, ki je v kulturi antične Grčije videl napetost med Dionizom in Apolonom. V Die Geburt der Tragödie (1872) Nietzsche postavi ta dva grška bogova za simbola nasprotujočih si sil v umetnosti, kulturi in življenju nasploh. Dioniz predstavlja norost, naravne gone in kaos. Na drugi strani Apolon predstavlja racionalnost, red in lepoto. Nietzsche je bil prepričan, da faktor uspeha civilizacije antične Grčije tudi sposobnost sinteze teh dveh principov.

Jezus Kristus

Uspeh grške civilizacije in njenega rimskega spin-offa ni trajal večno. Nadomestilo jo je krščanstvo, ki je v Jezusu Kristusu našlo način, kako vzpostaviti ravnotežje med biološko in kulturno dediščino človeka, med Dionizom in Apolonom, med živalskostjo in božanskostjo. Živalskost je objektivno razvidna iz biologije. Božanskost je, bi rekel Yuval Harari, samo izmišljena zgodba, zapisana na kosu papirja. Reče se mu Sveto pismo in tam piše, da je človek ustvarjen po božji podobi.

Krščanstvo je vedelo, da ni potrebe po praznovanju biologije. Ta je, kakršna je; za nekaj dobra, za nekaj slaba. Je pa treba skrbeti za zgodbe, za ideje, za tisto, kar izgine, če nima oskrbnika. Kot propade vrt, če nima vrtnarja, kot se posuši drevo, če nima korenin.

Krščanstvo je ustvarilo temelj daleč najbolj uspešni civilizaciji tega planeta. Tako uspešni, da se ji je v nekem trenutku zazdelo, da ne potrebuje več vere, ki bo iz biologije vzela tisto, kar je dobro in zatirala tisto, kar škodi. Da ne potrebuje pomoči vere, da bo tiščala Dioniza stran in ujela Erosa v sveti zakon. Ampak bo to počel človek sam, s svojim … razumom.

Faust

Revolucionarji francoske revolucije so bili prvi, ki jim je napuh razuma segel tako daleč nad oblake, da so mislili, da lahko postavijo vse na novo in od začetka. Celo leta so začeli šteti na novo od nič. Bili so karikatura tega, kar je Goethe kasneje poskušal človeštvu dopovedati v Faustu. Faust bi prodal svojo dušo hudiču v zameno za “znanje”. Ker znanje in znanost in tisto racionalno da je vse, kar šteje, vse, kar človeštvo potrebuje. Tudi duše ne. Sodeč po rezultatih svojega krvavega početja so Robespierre, Rousseau, De Sade in kompanjoni res sklenili zavezništvo s hudičem.

Oswald Spengler je zaton Zahoda obdelal v knjigi Der Untergang des Abendlandes (1918-22). Glavni vzrok za zaton zahodne civilizacije je po njegovem ta faustovski človek, ki je za znanost prodal svojo dušo. Zahod da bo pokopala neustavljiva želja po neskončnem tehničnem napredku, obvladovanju narave, planeta in drugih kultur, ki da morajo sprejeti univerzalne zahodne racionalistične “vrednote”.

Skoraj bi lahko rekli, da je v faustovskem kontekstu sedanje znanstvene civilizacije razumljivo, da koga povleče v drug ekstrem - k bogu dekadence Dionizu. Ampak Dioniz nima rešitve, ima samo tolažbo. Ne gre mu za nadaljevanje rodu, ne gre mu za pozitivno veselje do življenja, ampak za trenutno zadovoljevane vsakršnih nagonov.

Če umaknemo vse zavore - če postane svoboda nebrzdana, če postane enakost neutemeljena in če postane bratstvo nekritično ostane samo še bakanalija. In to so nam postavili na pariški oder.

2024: konec začetka konca

Od začetka kulture se v družbah bije boj med instinkti, ki smo jih podedovali iz naše živalske preteklosti in pravili, ki v družbah nastala, da bi bile te uspešnejše od sosedov. To je nasprotje med Dionizom, bogom uživaštva in nereda, ter Apolonom, bogom vzdržnosti in premisleka. Krščanstvo je žival v nas držalo na vajetih z enim Bogom. Potem se je “razsvetljncem” zdelo, da bi to vlogo lahko prevzel razum. Da lahko sami premislimo, brez “pravljic”, kaj je za nas dobro. Goethe je v Faustu opozoril, kam pelje, če se zapišemo hudiču in pozabimo na Boga. Pravljice niso pravljice ampak Božja beseda, modrost vekov vekov.

Svet je z zanimanjem čakal, kaj bo pokazala Francija, ko jo bo gledal cel svet. Lahko je pomirjen. Zahod nima več moči, da bi napenjal faustovske mišice. Zahod je preveč napreden, v slabem pomenu te besede, da bi ohranil krščansko-apolonsko preudarnost. Zahod je kot tisti pijanec, ki je zapravil kmetijo in bo ostanke pognal za pijačo in ženske. Ali, raznolikostno, za moške. Da bi se potolažil.

Propadamo. Ampak bomo pri tem vsak dan sproti smisel obstoja iskali v dekadentnih bakanalijah kratkotrajnih užitkov in trenutne sreče. Na svetovnem odru so Francozi svetu povedali, da je konec. Narobe obrnjena zastava, izpad elektrike v Parizu in motnje v železniškem prometu so to ilustrirali tudi bolj preprostim.

Skratka

Ni problem, da so žalili kristjane. Ni problem, da so slavili nasilništvo revolucije. Ni problem, da je bila zadeva dekadentna in neokusna. Problem je, da nam največji športni in kulturni dogodki tlakujejo pot v zaton. Problem je, da sami, z najvišjega mesta, ubijamo tisto, kar bi nas moralo držati pokonci.

Nekateri pravijo, že, že, ampak ti rušitelji Zahoda samo rušijo staro, ničesar novega ne gradijo, prej ali slej se bomo vrnili na prava pota.

Morda. Če takrat še bomo.