Pet pregrad

Ne, ni najprej diskreditacija in potem likvidacija. So še drugi načini za ustavljanje resnice.

Kulturna vojna traja. Nekoč je bil to spopad idej. Nad knjigo s knjigo, nad tezo z antitezo. Na trgu idej. Potem je postala vojna, totalna vojna. Dovoljena so vsa sredstva. Kar ustreza tistim, ki sredstva imajo: oblast, medije, šole, denar ... Ne potrebujejo argumentov. Imajo pet pregrad, da varujejo svoj prav.

Prva - neenakopravna razprava

Prva pregrada je neenakopravna razprava. Ker obvladujejo medije, so oni tisti, ki vodijo pogovor in oni tisti, ki odločajo, kdo bo povabljen. Praviloma itak vabijo somišljenike. Levičarka povabi levičarja in levičarja. Če po pomoti naredijo pluralno zasedbo, z napačne strani povabijo kakšnega ne posebej spretnega sogovornika; ali sogovornika, ki brani nebranljivo. Depolitizirana televizija vabi imensko in ne pusti, da bi ekipa sama izbrala svojega predstavnika, ki bi se morda boljše znašel. Raje npr. povabijo nekoga, ki bo trdil, da globalnega segrevanja ni, kot nekoga, ki bo zagovarjal tezo, da je problem rešljiv z inovacijami in da je podnebna histerija nepotrebna.

Ker v kolikor toliko argumentirani razpravi izgubljajo, je le teh malo. Raje si pritrjujejo v krogih somišljenikov. In gledamo v Odmevih voditelja in gosta, ki si prikimavata. Ali poslušamo podkaste, kjer si, zaščiteni pred drugačnim mnenjem, vneto kimajo. Novinarjem se praviloma zdi, da se morajo postaviti na “pravo stran” in jo očitno protežirajo. Z druge strani je kdo vključen, če je, pretežno zaradi lepšega, pretežno zato, da bi se pokazalo, kako narobe ima ta stran.

Druga - cenzura

Odkar so se stara politika in stari mediji zavedli vpliva interneta, iščejo načine, kako bi vendarle preprečili, da lahko kar vsak tam kar vse pove. V napoto so jim sicer razne deklaracije o človekovih pravicah, kjer jasno piše, da se “oblast ne sme vmešavati v širjenje in sprejemanje informacij”. Rešitev: lahko se pa vmešavajo (a) zasebna podjetja, lahko se vmešavajo (b) neodvisni mediji in lahko (c) vpokličejo ulico oz. “glas ljudstva”. Ni tolerance za netolerantne in ni dovoljeno širiti “sovražnega govora”.

(a) Glede zasebnih podjetij je predvsem EU pripravila minsko polje razne zakonodaje, ki je dovolj elastična, da jo je mogoče uporabiti kot gorjačo, s katero oblast žuga zasebnikom, da bi poskrbeli, da bi ljudje brali predvsem vsebine s “prave strani”. Skupaj s korenčki razvojnih programov to zasebnike motivira, da sami čistijo družbena omrežja tako, kot je to oblasti všeč.

Tupatam zna biti kaj nejasnosti, saj morajo zasebni cenzorji uganjevati, kaj si oblast pravzaprav želi. Tukaj priskočijo na pomoč razne nevladne organizacije, ki imajo na eni strani formalen ali neformalen blagoslov države, na drugi strani pa te blagoslovljene družbeno omrežje najame, da čistijo vsebine. Na ta način sta se uklonila Meta (Facebook, Instagram) in Alphabet (Google, Youtube). Ne pa tudi X Elona Muska. Zato ima težave.

(b) Bolj primitivne oblike cenzure se odvijajo znotraj medijev. Ideja je, da se jih popolni z enoumjem novinarjev s “prave strani” in takim potem da “neodvisnost”; skratka, da bodo “neodvisno” držali debato na svojem mediju na “pravi strani” (glej tudi prvo pregrado). Tako, da ne bodo objavljali napačnih pisem bralcev, da ne bodo objavljali napačnih avtorjev, da ne bodo sodelovali z napačnimi kolumnisti, da ne bodo povedali vse resnice, da bodo brisali “napačne” komentarje pod članki, da bodo z drobnimi lažmi in pristranskostmi skrbeli, da bodo bralci drseli v naročje “pravi strani”.

Potvorili so Popperjevo tezo, da ni tolerance za netolerantne. Oblast določi, kdo je netoleranten in mu zaveže usta. O nekaterih stvareh se pač ne bo poročalo, pravi medijska stroka. Ali pa kot žvečilni gumi nategujejo definciijo sovražnega govora, ki pa ga je seveda dovoljeno utišati. Zaradi te elastičnosti nekateri zagovarjajo absolutno svobodo govora.

(c) Tretji vzvod cenzure je spletna drhal, se pardoniram, je glas ljudstva, ki ga vpokličejo, da izvaja pritisk na avtorje z napačne strani. O tem v nadaljevanju.

Tretja - ustrahovanje

Ampak tudi skozi ti dve prvi linije obrambe se bo kdo prebil. Marsikdo. In bo širil slabo vero, kvaril ovčice, preprečeval harmonično idilo monopola “prave strani”. Ker ima resnico in zdravo pamet na svoji strani, ni potrebno dosti. Zadostuje en otrok, ki zakliče, da je človek nag, pa je vsem vse jasno in se v prah sesuje vsa “stroka”, ki modruje o volančkih in ovratnikih na njegovih oblačilih.

Zato je treba take otroke zastrašiti, da jim ne pade na pamet, da bi povedali, da je cesar nag. V prejšnjem sistemu je bil grožnja represivni aparat države in zakonodaja, ki je sankcionirala verbalne napade na družbeno ureditev. Danes so grožnje bolj sofisticirane. Nad sovražnike “napredka” poskušajo spustiti tudi (a) državo, (b) delodajalce in zasebnike ter (c) okolico.

Pod (a) so grožnje pravne. Pravo je bilo v socializmu gorjača in ne vem, če se kaj dosti spremenilo. Avtorju iz maščevanja in drugim za strah koga zvlečejo pred sodišče in ga obsodijo za sovražni govor, karkoli že to je. Ali pa sodišče uslužno prikima zasebnemu tožniku s “prave strani”, ki je bil užaljen, da mu je avtor v obraz pljunil resnico. Se bo drugič že ugriznil v jezik. In vsi, ki so o sodbi obveščeni. Brščiču je tako dovoljeno reči, da je fašist, Pirjevcu pa ne, da je renegat.

V zastraševanje skušajo (b) vpreči delodajalce, da bi ti ovirali prostočasno svobodo govora svojemu zaposlenemu. Kar je povsem ekvivalenten poseg delodajalca v človekove pravice, kot je poseg delodajalca v pravico zaposlene ženske, da bo imela otroka. O obojem je kar nekaj judikatov Evropskega sodišča za človekove pravice, zato teh groženj ni treba jemati resno.

In grozi (c) seveda tudi sodrga na internetu. To so tisti, ki z glavo ne zmorejo kaj dosti opraviti, pa na žvižg pametnejših od sebe primitivno žalijo in grozijo s fizičnim nasiljem. Kako bi bilo treba koga prebutat ali celo organizirati trojke, ki bi hodile po Ljubljani in pretepale oporečnike.

Četrta - diskreditacija

Ampak eni kar ne utihnejo in ne utihnejo. Njihov glas pride do ljudi. Da je cesar gol. Da je 2+2=4. Tisti na pravi strani niso imeli protiargumentov, niso mu zamašili ust, niso ga ustrahovali. Ostane diskreditacija. Ostane poskus, da se ga očrni pred publiko, ki bi jo lahko skvaril, da se ga očrni pred tistimi, ki niso povsem prepričan, da je cesar res oblečen.

Diskreditira se človeka na več načinov. Lahko se mu odreče strokovnost. Gimnazijski maturant npr. očita inženirju, da ne more nič vedeti npr. o spolu športnika. Gimnazijski maturant pa seveda lahko kaj ve. Da ima inženir tudi maturo, to bo površen potrošnik družbenih omrežij spregledal. Meša se strokovnost, ki jo prinese daljše poglobljeno šolanje, in indoktrinacija, ki so prinese daljše poglobljeno šolanje na spolitiziranih šolah.

Poskušajo najti stroko, ki zagovarja neko stališče, poskušajo najti osebo z dovolj titulami, da pri ljudeh, ki ne bodo preveč razmišljali s svojo glavo, nastane vtis, da če stroka tako pravi, bo pa že res. Ker je večina problemov multidisciplinarnih, pač izberejo stroko, ki ima o problemu “pravo” mnenje. Ko je npr. govora o globalnem segrevanju, bodo našli vremenarja, ne pa npr. energetika ali ekonomista.

Diskreditira se ad hominem: tainta ima jahto, in ker ima jahto, ne more povedati ničesar o umetnosti. Jahte ljudje zavidajo. Tainta je član teinte stranke in član stranke pač ne more vedeti, koliko je 2+2.

Diskreditira se po asociaciji. Ta in ta je citiral tega in tega. Za tega in tega se ve, da je to in to. “Kakšen škandal”, se kotali med pešci po družbenih omrežjih.

Diskreditirajo tudi tako, da prilepijo kakšno slaboumno etiketo. Kdor spoštuje tradicijo, je fašist. Kdor vidi v vaških stražarjih domoljube, je kolaborant. Kdor opozarja na merljive razlike med moškimi in ženskami, je mizoginist. Kdor citira statistično zapažene razlike v vzorcih lastnosti med narodi, rasami ali civilizacijami, je rasist. Kdor opozarja npr. pred slamo, je slamofob.

Te etikete nimajo nič konkretnega z resničnostjo, so pa učinkovite, ko je treba demantirati, da je 2+2=4. Aha, slamofob pravi, da je 2+2=4. Pa menda ja ne boste njemu verjeli?! Namesto, da bi utemeljevali, da je 2+2=5, rečejo, da je trditi, da je 2+2=4 fašistično. In se jim zdi, da so zmagali v debati. Morda med ideološko zagretimi pešci, problem vsote 2+2 pa seveda ostaja.

Kot je rekel Steve Bannon, te etikete je treba nositi s ponosom. To je priznanje, glej zgoraj, za (1) dobre argumente, (2) za vztrajnost in (3) za pogum.

Niso čisto vse te značke deplasirane, jih je pa dovolj deplasiranih, da je tudi resničnega slamofoba imenovati slamofob nesmiselno. Ker se uporabljajo za vse, so izgubile vsak pomen.

Peta - likvidacija

No, če še to ne pomaga in če si Lukašenko ali Putin, če si bil Kidrič ali Tito, potem je zadnja rešitev za utišanje neprijetnega glasu fizična likvidacija. V civiliziranih državah je v mirnem času to izjema, v zavetju okupacije in “upora proti okupatorju” pa je ovir manj.

Predvsem ustrahovanja in diskreditacije pripravljajo teren, da bo likvidacija sprejeta kot nekaj zasluženega.

Skratka

Tisti na “pravi strani” se zavedajo šibkosti svojih argumentov in se izogibajo poštenemu soočenju idej. Če se že spustijo v razpravo z drugo stranjo, ta (1) ne sme biti enakopravna. Še bolj sigurno je napačne ideje (2) prepovedati ali (3) avtorje zastrašiti, da sami utihnejo. Če ne utihnejo, se jih (4) diskreditira ali celo (5) likvidira.

Del tega, o čemer sem pisal zgoraj, je v svetu poznano kot cancel culture - kultura utišanja. Zasluži poseben razmislek. Proti njej se borimo tako, da ne utihnemo, da preskočimo pregrade, s katerimi se laž brani pred resnico.

Jordan Peterson pravi takole (prevod PTB):

Vsaka izrečena beseda ima ceno. Cene ne morete izbirati, lahko pa izberete tisto, za kar ste jo pripravljeni plačati. In če boste že plačali ceno, jo kaže plačati za tisto, kar vam je sveto. Sploh, če se ladja potaplja in vas nekaj kliče, da se oglasite. […] Povejte, kar mislite da je res in sprejmite pustolovščino, ki bo sledila.

Govorite, kar verjamete, da je res in kar mislite, da je treba povedati. Resnica je kot voda. Vedno najde pot. Bolj kot jo ustavljaš, z večjo silo se osvobodi.